Jedro

Obravnavano zadevo priposestvovanja stvarne služnosti poti je sodišče prve stopnje glede na časovno veljavnost pravilno podredilo pravilu iz prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerem za priposestvovanje in s tem originarni nastanek služnosti poti zadošča 20 letno dejansko izvrševanje služnosti, ki mu lastnik služečega zemljišča ne nasprotuje. Utemeljeno toženca grajata nejasnost izreka glede širine poti. Opredelitev poti v širini 3,5 metra ni skladna z nadaljnjim izrekom, da je pot razvidna iz izrisa izvedenca, ki je sestavni del sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v delu I. točke izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se nadomesti besedilo „po utrjeni makadamski poti širine 3,5 m“ z besedilom „po utrjeni makadamski poti po trasi in v širini, kot ta izhaja iz izrisa poteka služnostne poti izvedenca A. A. z dne 25. 4. 2023, ki je sestavni del sodbe“, pri čemer se zadnji odstavek I. točke izreka, ki se nanaša na sklicevanje na izris poti, briše. II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu I. točke in v II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji stvarna služnost hoje in vožnje po v izreku navedenih nepremičninah v korist vsakokratnega lastnika v izreku navedenih nepremičnin po utrjeni makedamski poti širine 3,5m, pri čemer je trasa poti razvidna iz izrisa poti izvedenca A. A., ki je sestavni del sodbe (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.544,20 EUR (II. točka izreka).

2. Toženca v pravočasni pritožbi navajata, da izrek sodbe ni razumljiv, saj se v njem navaja služnost poti širine 3,5 metra, kar je v nasprotju z drugačno širino poti po trasi, ki jo je opredelil izvedenec, na katero se izrek sklicuje. Nadalje graja izrek v delu, kjer je služnost opredeljena v obsegu vožnje z vsemi vozili, čeprav tožnici tega nista zatrjevali, ampak le vožnjo koles, osebnega avtomobila, traktorja in gasilskega vozila. Menita, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedb strank in prič ni ravnalo z enako kritičnostjo, ko je šlo za dokaze v korist tožnic in, ko je šlo za dokaze v korist tožencev. Zaradi navedenega je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede dobrovernosti tožnic pri uporabi sporne poti. Menita, da je priča B. B. pred prihodom na sodišče dobil ustrezna napotila s strani tožnic, kaj mora povedati. Njegova izpovedba pa glede vzdrževanja poti tudi ni skladna z izpovedbo priče C. C. glede okoliščine, kam in komu je s tovornim vozilom pripeljal gramoz in mleti asfalt, kot tudi ni skladna o tem izpovedba D. D. Pojasnjujeta, da sta stranki v hudem sporu in tožnici odklanjata vsakršno sporazumno ureditev razmerja tako, da bi se pot prestavila na kmetijsko zemljišče z dvorišča tožencev. Menita, da gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico tožencev, ker pot poteka po dvorišču tožencev. Menita, da je zaradi neustreznega pristopa sodišča prve stopnje glede ocene dokazov sodna odločba neustrezno obrazložena, s čimer je podana kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ter priglašata strošek pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnici polemizirata s pritožbenimi stališči in pojasnjujeta pravilno dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje ter priglašata strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb, ki izhaja 22. člena URS, se nanaša na jasnost in izčrpnost razlogov, iz katerih mora biti tudi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti strank in jih obravnavalo. V obravnavani zadevi je bila navedena zahteva upoštevana, toženca pa pravzaprav po vsebini le grajata ugotovitev dejanskega stanja s tem, ko se ne strinjata z dokazno oceno sodišča, kar ne predstavlja kršitve navedenega ustavnega procesnega jamstva.

7. Obravnavano zadevo priposestvovanja stvarne služnosti poti je sodišče prve stopnje glede na časovno veljavnost pravilno podredilo pravilu iz prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerem za priposestvovanje in s tem originarni nastanek služnosti poti zadošča 20 letno dejansko izvrševanje služnosti, ki mu lastnik služečega zemljišča ne nasprotuje. Pri tem je bilo dokazno breme o nasprotovanju na tožencih, ki pa ga nista zmogla.

8. Četudi bi sodišče prve stopnje zavzelo drugačno dokazno oceno izpovedbe priče B. B. in D. D. glede vzdrževanja poti, kar edino konkretizirano izpodbijata toženca v pritožbi, to še ne bi pomenilo zasuka glede odločilnega ugotovljenega dejanskega stanja, kot zmotno menita toženca v pritožbi. Med strankama namreč ni bilo spora o dejstvu dejanskega izvrševanja služnosti poti od leta 1970 do leta 1993, kar zajema trditveno in dokazno breme tožnic, in tega dejstva tudi v pritožbi toženca ne izpodbijata, ampak njegovo nespornost celo povzemata (drugi odstavek 3. točke pritožbe).

9. Toženca pa ne grajata dokazne ocene sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izpovedb tožencev in z njune strani predlaganih prič o nasprotovanju izvrševanja služnosti, ampak se zgolj zavzemata za enako strogo dokazno oceno izpovedb prič, predlaganih s strani tožnikov, kar pa glede na pojasnjeno dokazno breme tožencev nima pomena. Pri tem toženca zelo selektivno in neprepričljivo napadata dokazno oceno sodišča prve stopnje (le delček izpovedb dveh prič),1 ne da bi upoštevala obsežen dokazni postopek, kjer so o tem, da toženca nista nasprotovala uporabi poti, skladno izpovedali razen D. D. in B. B. še priče E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., katerih dokazne ocene pa toženca konkretizirano nista grajala.

10. Toženca tudi navedeno grajo dokazne oceno podajata v zvezi z ugotavljanjem dejstev glede dobrovernosti tožnic, kar pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni zakonski pogoj za nastanek služnosti s priposestvovanjem po ZTLR, s čimer toženca v pritožbi zgrešita bistveno materialnopravno izhodišče obravnavanega spora.

11. Ker s priposestvovanjem nastane stvarna služnost poti originarno že na podlagi zakona v trenutku, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje, v obravnavanem sporu ni bistveno, da tožnici ne pristajata na drugo traso poti in da trasa poteka preko dvorišča tožencev, kar sicer v pritožbi ocenjujeta kot velik poseg v njuno lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje se je pravilno omejilo zgolj na izpolnitev zakonskih pogojev dejanskega izvrševanja in pretek priposestvovalne dobe. Nepoznavanje prava, na kar se toženca sklicujeta, da zato nista znala ustrezno zavarovati svoje lastnine, na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o nastanku služnosti nima vpliva. Vsakdo je dolžan poznati veljavno pravo ali se o njem pozanimati pri pravnem strokovnjaku, če meni, da je to potrebno za varstvo svojih interesov. Nastala stvarna služnost lahko preneha le pod omejenimi zakonskimi pogoji in ne zgolj zato, ker služnost služeče zemljišče obremenjuje, kar izpostavljata toženca v pritožbi, saj je v sami naravi služnostne pravice, da ta pomeni omejitev lastninske pravice.

12. Utemeljeno toženca grajata nejasnost izreka glede širine poti. Opredelitev poti v širini 3,5 metra ni skladna z nadaljnjim izrekom, da je pot razvidna iz izrisa izvedenca, ki je sestavni del sodbe. Iz izrisa namreč izhaja različna širina poti od začetnih 4,12 metra do končnih 2,20 metra. Navedeno neskladje je sodišče druge stopnje odpravilo in spremenilo izrek tako, da je širina opisno opredeljena s sklicevanjem na izris poti z dne 25. 4. 2023 (sodišče prve stopnje nepravilno navaja datum 20. 4. 2023).

13. Nepravilnost pa ni podana glede opredelitve služnosti v izreku tako, da obsega vožnjo z vsemi vozili, pri čemer so za to navedbo v izreku še primeroma (z besedo „zlasti“) navedene posamezne vrste vozil. Naveden izrek je pravilno razumeti v kontekstu značilnosti konkretne poti tako, da obsega služnost vožnjo vseh vozil, kot jih še dopušča sama pot, in ne v absolutnem pomenu. Trditve in izpovedbe tožnic o posameznih vrstah vozil, na katere opozarjata toženki v pritožbi, pravzaprav zaokrožajo celotno paleto vrst vozil, ki jih dopušča navedena pot, zato tudi v tem pogledu ni nasprotja, ki ga izpostavlja pritožba.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odpravilo neskladje v I. točki izreka in odločilo, da pot poteka po v izreku navedenih nepremičninah, kot je razvidna iz izrisa poti izvedenca A. A. z dne 25. 4. 2023 (šesta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožnika sta s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo tožnic pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tudi izpovedba priče B. B. nima takih pomanjkljivosti, da bi bila nasprotujoča in življenjsko logično nesprejemljiva, kot jo skuša prikazati pritožba. Zgolj to, da iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da je gramoz pripeljal na dvorišče tožnic in ne na pot, še ne nasprotuje izpovedbi prvega, da je gramoz na pot nato nasul mož druge tožnice. Toženca pri gaji dokazne ocene tudi zmotno kot edino možno sklepanje upoštevata, da če je pot urejala tožena stranka, je potem ni tožeča ter na tem nato gradita neprepričljivost izpovedb navedenih prič. Povsem življenjsko sprejemljivo je, da sta pot, ki sta jo obe uporabljali, tudi obe vzdrževali in ne zgolj ena ali druga.