Jedro

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati s kršitvijo tožbenih osebnostnih pravic s tem, da preneha objavljati "sporni članek in podobne članke" ni določen, saj ni navedeno kateri je sporni članek, niti katere okoliščine so odločilne za presojo, da gre za podobne članke. Vsebina tožbenega zahtevka je zahteva za sodbo, ki mora biti taka, da v morebitni izvršbi in nobenega dvoma o obveznosti dolžnika, ki jo mora izvršiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka kot izdajateljica dnevnika ..... dolžna prenehati s kršitvijo osebnostnih pravic tožnika s tem, da preneha objavljati sporni članek in podobne članke v časniku ...... in tudi v katerihkoli drugih medijih, sicer bo morala plačati tožniku znesek 3.000.000,00 SIT. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka je tožniku naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 115.918,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na ugotovitve, da je bil sporni članek objavljen 22.10.1998 (pravilno 12.10.1998) in da do dneva glavne obravnave ni bil ponovljen, da nevarnost ponovne kršitve njegovih osebnostnih pravic ni konkretna in da je zatrjevano stanje dopustil tožnik sam, ker na objavljeno informacijo ni zahteval odgovora ali popravka. Takšni razlogi so sporni in v nasprotju s predpisi, ki urejajo varstvo osebnostnih pravic. Nikjer namreč ni predpisano, da bi morala biti nevarnost ponovne kršitve konkretna in neposredno grozeča. Zadošča, da je objektivno podana možnost nadaljevanja ali ponovitve kršitve s strani istega kršitelja in da je zato utemeljena tožnikova subjektivna bojazen pred ponovitvijo kršitve. Povsem deplasiran je tudi očitek, da je sam povzročil ali vsaj dopustil zatrjevano stanje, ker ni zahteval objave odgovora. Če žrtev da odgovor, s tem običajno sproži plaz stopnjevanja blatenja, ki traja, dokler se zanimanje javnosti za afero ne poleže. Objava odgovora je primerno sredstvo le kadar gre za pomoto oziroma nehoteno kršitev, ne pa če gre za namerno smešenje, zaničevanje ali podcenjevanje osebe, zoper katero je pamflet naperjen. V konkretnem primeru avtor ni zbral niti toliko možatosti, da bi se pod članek podpisal. Objava takšnih anonimk pa kaže na popolno neodgovornost uredniške politike časopisa ..... Pritožba ni utemeljena. Po mnenju sodišča druge stopnje ni podan noben zatrjevani pritožbeni razlog in je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje in tudi iz drugih razlogov. Zaradi kršitve osebnostne pravice, storjene z objavo neresničnih trditev v medijih z namenom rušenja osebnega ugleda, ima prizadeti na voljo več civilnopravnih sankcij (pravico do objave odgovora ali popravka po Zakonu o javnih glasilih, pravico do objave sodbe ali preklica izjave ali kaj drugega po 199. čl. ZOR, pravico do denarne odškodnine po 200. čl. ZOR in pravico do opustitvene in prepovedne tožbe po 157. čl. ZOR). Katero civilnopravno sankcijo bo izbral prizadeti, je njegova prosta odločitev. Stvar sodišča pa je, da presodi, ali je bila izbrana vrsta civilnopravne sankcije utemeljena ali ne. Tožnik si je v konkretnem primeru izbral sankcijo iz 157. čl. ZOR, ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje neustrezna in zato neutemeljena glede na način izvršene zatrjevane kršitve. Po določbi 1. odst. tega člena lahko sodišče (ali tudi drug pristojni državni organ) odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ki krši njegovo osebnostno pravico. Namen ukrepa je preprečiti nastanek škode ali nadaljnjo škodo, ki nastaja ali bi še lahko nastala prizadeti osebi s kršitvijo njene osebnostne pravice. Za dosego tega namena je mogoče na podlagi zahtevka oškodovanca naložiti opustitev kršitve, ki še traja, in tudi glede na naravo kršitve in nevarnost, da se bodo kršitve nadaljevale ali ponovile, prepoved bodočih kršitev. V obravnavanem primeru je tožnik postavil tožbeni zahtevek za opustitev dejanja, ki še traja, kot kažejo besede "da preneha objavljati". Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je šlo v obravnavanem primeru za eno samo objavo članka "Donosno članstvo v mestnem svetu?" v časopisu ......., torej za dovršeno dejanje, ne da bi bila izkazana nevarnost ponovitve ali ponavljanja tega dejanja. V konkretnem primeru zato izbrani ukrep tožnika ne bi dosegel svojega namena, ki naj bi ga po zakonu imel, (preprečiti nastanek škode), ker naj bi zatrjevana škoda že nastala z objavo članka, preprečil pa tudi ne bi nadaljnje škode, ker le-ta glede na naravo oziroma način kršitve ni grozila. Iz navedenih razlogov in ne glede na to, ali predstavlja vsebina članka poseg v osebnostno pravico tožnika, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati s kršitvijo tožnikovih osebnostnih pravic s tem, da preneha objavljati "sporni članek in podobne članke" pa tudi ni določen. V njem namreč ni navedeno niti kateri je sporni članek, niti katere okoliščine so odločilne za presojo, da gre za podobne članke. Vsak tožbeni zahtevek mora biti določen (1. odst. 186. člena ZPP). Iz njega mora biti jasno razvidna obveznost tožene stranke, ki jo tožnik zahteva. Vsebina tožbenega zahtevka je namreč tudi zahteva za sodbo in ta mora biti taka, da v morebitni izvršbi ni nobenega dvoma o obveznosti dolžnika, ki se mora izvršiti. Če tožbeni zahtevek ni tako določen, je že iz tega razloga neutemeljen. Vprašanje določenosti tožbenega zahtevka je materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ko ni pozvalo tožnika, da tožbeni zahtevek popravi oziroma dopolni. Dolžnost pouka je v 11. členu ZPP predpisana le za neuko stranko glede procesnih pravic. Sicer pa je tožena stranka ugovarjala, da tožbeni zahtevek ni določen in izvršljiv (navedbe v odgovoru na tožbo pod 2. tč. na list. št. 10), a tožnik na te trditve ni reagiral. Ker s tožbenim zahtevkom stranka sama prosto razpolaga (1. odst. 3. čl. ZPP), sodišče samo tudi ne sme dopolniti vsebine tožbenega zahtevka. O njem mora pač odločiti v mejah, kot je bil postavljen (2. čl. ZPP). Tudi iz tega razloga je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika pravilna. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila. Tožnik mora zaradi neuspeha s pritožbo sam trpeti svoje pritožbene stroške. Zavrnitev njegovega stroškovnega zahtevka je vsebovana v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe. Na podlagi določbe 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92.