Jedro

Ker sta prvi in drugi dolžnik ista oseba in ker tožnica zoper oba dolžnika (čeprav gre za isto osebo) uveljavlja plačilo iste terjatve iz pogodbe o operativnem leasingu, zahteva s tožbo v tem gospodarskem sporu plačilo terjatve, glede katere že obstoji pravnomočen sklep o izvršbi zoper toženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121516/2010 z dne 3. 9. 2010 se razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka za prvega dolžnika: D. M. s.p., polaganje marmorja, stopnic, keramike in porfida, ter se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 326,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi sklepa tožeči stranki do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121516/2010 z dne 3. 9. 2010. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožnici njene stroške pravdnega postopka v znesku 378,88 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

6. Tožnica je kot upnica (leasingodajalec) vložila predlog za izvršbo na podlagi pogodbe o operativnem leasingu št. 77268, zaradi plačila 2.543,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper prvega dolžnika D. M. s.p., polaganje marmorja, stopnic, keramike in porfida, - toženca v tem gospodarskem sporu (leasingojemalca po omenjeni pogodbi) in zoper drugega dolžnika D. M. (poroka po omenjeni pogodbi). Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 3. 9. 2010 izdalo sklep o izvršbi VL 121516/2010 zoper oba dolžnika. Ker je toženec zoper ta sklep o izvršbi vložil ugovor (zgolj) kot samostojni podjetnik (s.p.), torej kot prvi dolžnik po izdanem sklepu o izvršbi, je Okrajno sodišče v Ljubljani navedeni sklep o izvršbi razveljavilo (v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj) le za prvega dolžnika. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121516/2010 z dne 3. 9. 2010 je torej v celoti ostal v veljavi zoper drugega dolžnika D. M. in tako postal pravnomočen.

7. Ker sta prvi in drugi dolžnik ista oseba (kar potrjuje tudi davčna številka, navedena v predlogu za izvršbo) in ker tožnica zoper oba dolžnika (čeprav gre za isto osebo!) uveljavlja plačilo iste terjatve iz pogodbe o operativnem leasingu, zahteva s tožbo v tem gospodarskem sporu plačilo terjatve, glede katere že obstoji pravnomočen sklep o izvršbi zoper toženca. Tožnica lahko torej poplačilo svoje terjatve zoper toženca doseže s pravnomočno dovoljeno izvršbo (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121516/2010 z dne 3. 9. 2010).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121516/2010 z dne 3. 9. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka za prvega dolžnika D. M. s.p., polaganje marmorja, stopnic, keramike in porfida - toženca (tako, da je sedaj sklep o izvršbi zoper prvega dolžnika v celoti razveljavljen) ter tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, je odločilo še o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora povrniti tožencu njegove stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo vse v ugovoru zoper sklep o izvršbi priglašene stroške, in sicer nagrado za ugovor v znesku 73,80 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), materialne stroške v znesku 14,76 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 20% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), plačano sodno takso za ugovor v znesku 40,00 EUR, ter v pritožbi zahtevano povrnitev plačane sodne takse za pritožbo v znesku 180,00 EUR, kar skupaj znese 326,27 EUR. Te stroške mu je tožnica dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi tega sklepa tožnici do plačila.

10. Pritožbeno sodišče pa tožencu ni priznalo v pritožbi neopredeljeno priglašene nagrade za postopek in izdatkov. V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP mora namreč stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Toženec pa pri zahtevanem povračilu nagrade za pritožbeni postopek in v zvezi s tem nastalih izdatkov ni navedel niti zneskov, ki ju iz tega naslova zahteva, niti tar. št. ZOdvT, na podlagi katere zahteva povračilo nagrade. Dolžnost sodišča je, da preizkusi pravilnost zahtevane povrnitve stroškov, ne pa da namesto stranke ugotavlja, po katerem količniku je upravičena do nagrade, od katere vrednosti spornega predmeta in v kolikšnem znesku po tabeli iz 12. člena ZOdvT.