Jedro

Prvostopno sodišče je s povzemanjem določb ZDDV zgolj pravilno opredelilo, da sta obe pravdni stranki glede opravljenih storitev zavezanki za plačilo DDV od opravljenih storitev. Glede na kogentnost določb ZDDV na takšno obveznost pogodbeni stranki ne moreta posegati z medsebojnim dogovorom. Vsekakor pa je v okviru pogodbene avtonomije strank dogovor o višini obveznosti ene stranke za opravljeno storitev nasprotne stranke. Vprašanje utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je torej potrebno obravnavati zgolj z vidika ali je tožeča stranka toženi stranki pravilno zaračunala opravljeno storitev glede na medsebojno pogodbo. Ker med pravdnima strankama niso sporni zneski, ki jih je tožena stranka sporočila tožeči stranki kot podlago za izstavitev računa, predstavlja preizkus pravilnosti izračunanih zneskov tožeče stranke in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka zgolj vprašanje pravilne razlage sklenjene pogodbe, kot vprašanje uporabe materialnega prava.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi: a) v 1. točki izreka v delu, s katerim je sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/02870, z dne 13.4.2000, v 1. točki izreka glede glavnice

1.875.415,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 546.778,92 SIT od 15.9.1999 do plačila, - 510.734,76 SIT od 9.11.1999 do plačila, - 339.461,21 SIT od 7.12.1999 do plačila, - 478.440,48 SIT od 9.1.2000 do plačila in v 3. točki izreka sklepa o izvršbi b) v 2. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 200/02870, z dne

13.4.2000 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 3.754.397,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 546.778,92 SIT od 15.9.1999 do plačila, - 510.734,76 SIT od 9.11.1999 do plačila, - 339.461,21 SIT od 7.12.1999 do plačila, - 478.440,48 SIT od 9.1.2000 do plačila, - 842.700,58 SIT od 9.2.2000 do plačila, - 607.337,36 SIT od 10.3.2000 do plačila, - 428.944,35 SIT od 11.3.2000 do plačila, z izvršilnini stroški v znesku 93.218,00 SIT. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku

292.868,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitkom pritožnika, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu, s katerim je prvostopno sodišče opredelilo predmet zahtevka tožeče stranke in sicer, da naj bi bila podlaga tožbenemu zahtevku obveznost polačila davka na dodano vrednost (DDV). Res je, da je prvostopno sodišče zahtevo opredelilo kot plačilo 19% DDV v znesku 3.754.397,58 SIT, vendar je iz nadaljnje opredelitve jasno razvidno, da predstavlja navedeni znesek seštevek dela vtoževanih računov, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi stranki. Ti zneski pa po višini predstavljajo zneske, v višini katerih je tožeča stranka na vtoževanih računih izkazovala obračunani DDV. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku torej ni uveljavljanje DDV, temveč računi tožeče stranke v višini, za katero tožeča stranka zatrjuje, da ji tožena stranka obveznosti ni poravnala.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o obveznostih po vtoževanih računih za mesece julij, avgust, september in oktober 1999 (priloge A2 do A5). Kot je pravilno povzelo prvostopno sodišče, je tožena stranka s tem v zvezi v pripravljalni vlogi z dne 14.6.2002 potrdila pravilnost izračuna njene obveznosti po citiranih računih, vendar je v tem delu zatrjevala, da je obveznosti tožeči stranki v celoti poravnala in o tem tudi predložila listinske dokaze. Ugotovitev prvostopnega sodišča s tem v zvezi, da je tožena stranka prvotne navedbe kasneje zanikala s prisilnim pobotom zneskov, ki naj bi predstavljali DDV, je protispisna, saj iz trditev tožene stranke ni razbrati takšne trditvene podlage. S tem je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in posledično razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena ZPP. Ker tožena stranka v tem delu ne zanika utemeljenosti obračunanih zneskov po vtoževanih računih, bo za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka potrebno zgolj dokazno preizkusiti trditve tožene stranke o plačilu vtoževanih zneskov po teh računih.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na vtoževane račune za mesece november in december 1999 in januar 2000. V zvezi s temi računi je tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvijo, da je tožeča stranka račune izstavila v previsokem znesku, sklicujoč se na dogovor med pravdnima strankama, po katerem bi bila tožeča stranka toženi stranki upravičena zaračunati zgolj znesek, ki ji ga je tožena stranka posredovala s svojim obračunom, na katerega naj torej ne bi vplivala obveznost tožeče stranke do plačila DDV v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV). Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje določbe ZDDV interpretiralo v smislu, da urejajo razmerja med pogodbenima strankama glede obveznosti plačila DDV. Prvostopno sodišče je s povzemanjem določb ZDDV zgolj pravilno opredelilo, da sta obe pravdni stranki glede opravljenih storitev zavezanki za plačilo DDV od opravljenih storitev. Glede na kogentnost določb ZDDV na takšno obveznost pogodbeni stranki ne moreta posegati z medsebojnim dogovorom.

Vsekakor pa je v okviru pogodbene avtonomije strank dogovor o višini obveznosti ene stranke za opravljeno storitev nasprotne stranke.

Vprašanje utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je torej potrebno obravnavati zgolj z vidika ali je tožeča stranka toženi stranki pravilno zaračunala opravljeno storitev glede na medsebojno pogodbo. Ker med pravdnima strankama niso sporni zneski, ki jih je tožena stranka sporočila tožeči stranki kot podlago za izstavitev računa, predstavlja preizkus pravilnosti izračunanih zneskov tožeče stranke in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka zgolj vprašanje pravilne razlage sklenjene pogodbe, kot vprašanje uporabe materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz sklenjene pogodbe med pravdnima strankama nesporno izhaja, da delež tožnice na skupnem neto prihodku predstavlja ceno z vključenim DDV. Predmet dogovora med pravdnima strankama v smislu cene je bil konkretizirano opredeljen zgolj z vidika cene minute zveze, ki jo je tožena stranka zaračunavala končnemu uporabniku v višini 130,00 SIT oziroma v spornem obdobju 131,09 SIT. K tej storitvi, ki jo je tožena stranka v okviru svojega pogodbenega razmerja zaračunavala končnemu porabniku, pa je s svojim deležem prispevala tudi tožeča stranka, saj je v skladu s pogodbo med pravdnima strankama v okviru svoje dejavnosti izvrševala medsebojne pogovore s končnimi uporabniki, iz katerega je toženi stranki nastala terjatev do končnega uporabnika. Iz tega vidika je torej napačna trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni ničesar dodala k storitvi tožene stranke in naj bi bili izstavljeni računi zgolj z namenom izplačila dogovorjenega dobička. Delež, ki ga je v skladu s pogodbo tožeča stranka zaračunala toženi stranki, predstavlja ceno storitve, s katero je toženi stranki zagotovila realizacijo prihodka od končnih uporabnikov. Z vidika tožene stranke pa predstavlja znesek, ki ga je morala plačati tožeči stranki, njen dejanski strošek, na osnovi katerega se je njen prihodek iz zaračunane storitve končnemu uporabniku zmanjšal na delež, ki je v skladu z dogovorom med pravdnima strankama predstavljal ekvivalent njenemu prispevku h končni realizaciji. S tem, ko sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili delež tožene stranke v višini 30% od skupnega neto prihodka (oziroma 40% v primeru polavtomatskega dostopa) je v takem dogovoru implicitno vsebovan dogovor, da je delež tožeče stranke 70% (oziroma 60%). Zgolj iz dejstva, da sta pogodbeni stranki s pogodbo opredelili ceno storitve, ki jo bo tožena stranka zaračunavala končnemu uporabniku v netto višini, torej brez DDV, ni mogoče sklepati na to, od kakšne davčne osnove bo tožeča stranka obračunavala DDV pri izstavitvi računov toženi stranki. Tožena stranka pri tem zastopa stališče, da bi tožeča stranka morala na podlagi podatkov obračuna tožene stranke, kot osnove za izstavitev računa, znesek DDV obračunati po preračunani stopnji v smislu s 37. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV. Takšno stališče po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Pritožnik se sicer sam sklicuje na neto princip obdavčevanja storitev z DDV, ki je realiziran v 40. členu ZDDV, po katerem sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca. Ob že obrazloženem, da predstavlja zaračunani znesek tožeče stranke ceno njene storitve toženi stranki, je torej pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka bila upravičena od svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je plačala za storitev, ki jo je opravila tožeča stranka. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki v vtoževanih računih k znesku, ki ji ga je posredovala tožena stranka ob upoštevanju dogovorjenega deleža od skupnega prihodka, obračunala tudi 19% DDV, je tožena stranka torej imela možnost, da tako obračunani znesek DDV upošteva kot odbitno postavko pri izkazovanju svoje davčne obveznosti iz računov, ki jih je izstavila končnemu uporabniku. Na ta način je bil torej zagotovljen nevtralni princip obračuna DDV, na katerega se sklicuje pritožnik, hkrati pa je bilo s tem ohranjeno dogovorjeno razmerje med pravdnima strankama, kot deleža od skupnega neto prihodka. Res je, da davčni zavezanec ni dolžan izkoristiti upravičenja iz naslova vstopnega davka, vendar zgolj na osnovi tega ni mogoče na drugačen način razlagati vsebino sklenjene pogodbe med pravdnima strankama. Pritožnik se v pritožbi sicer sklicuje na določbo 71. in 99. člena ZOR, kot rečeno pa iz pogodbenega dogovora o ceni storitve, ki jo je zaračunavala tožena stranka končnemu uporabniku, ni mogoče sklepati na dogovor o ceni storitve, ki jo je zaračunavala tožeča stranka toženi stranki.

Prvostopno sodišče je tako pravilno razlagalo določila pogodbe, ki ceno storitve tožeče stranke določa z opredelitvijo deleža od skupnega netto prihodka tako, da je bila tožeča stranka upravičena znesek, ki ji ga je sporočila tožena stranka kot obračun storitev, povečati za 19% DDV. Če bi tožena stranka nameravala dokazati drugačen pomen besedila pogodbe (2. odst. 99. člena) pa bi morala ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti ustrezne dokaze.

Zgolj trditve pritožnika o drugačnem načinu izstavljanja računov točeče stranke v času pred spornim obdobjem pa ne predstavlja ustrezne trditvene podlage v tem smislu. Ker samo besedilo pogodbe ne daje podlage za drugačno razlago (1. odst. 99. člena ZOR), je torej neutemeljen očitek pritožnika o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da je zavrnilo stališče do materialnopravne razlage pogodb, ki jih je sklepala tožena stranka, kot jo ponuja v tem postopku pritožnik, zavzelo že v večih primerih z enakim predmetom spora (npr. I Cpg 1449/2001 in I Cpg 64/2002), pri čemer pritožnikove navedbe ne nudijo opore za odstopanje od tako izoblikovane sodne prakse tega sodišča. Ker v navedenem delu pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.