Jedro

Po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja tudi, če za to ni opravičenih razlogov. Gre za pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Namen in meje pooblastila so določno opredeljene. Dostop do orožja posameznikom je omejen. Oba upravna organa sta presodila razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je bil prosti preudarek pravilno uporabljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 387/97-9 z dne 9.7.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.2.1997. Z njo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Č. z dne 28.10.1996, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja (samokresa kalibra 7,65). V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za nabavo orožja zaradi osebne varnosti in varovanja premoženja. Prošnjo je utemeljil s tem, da je kriminal v porastu, da on in družina čutita osebno ogroženost in da je ogroženo tudi premoženje. Vse to bi varoval s samokresom. Ne navaja pa okoliščin oziroma dokazov o konkretni ogroženosti, ki bi presegala ogroženost povprečnega državljana in upravičevala nabavo orožja. Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni opravičenih razlogov za izdajo zaprošenega dovoljenja. Zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik bi lahko vložil pritožbo zaradi molka prvostopnega organa. Pozno odločanje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tožena stranka je pravilno uporabila tako 7. člen Zakona o orožju, ki se nanaša na pristojnost reševanja zadev na prvi stopnji, kot tudi 20. člen Zakona o orožju, ki določa, kdaj lahko pristojni organ, ob uporabi navedene določbe in po prostem preudarku odreče dovoljenje za nabavo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Izpodbijano sodbo je izdalo brez glavne obravnave. Sklicevanje na 20. člen Zakona o orožju nasprotuje "pravici do pridobitve zaprošenega dovoljenja". Razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožja tožnik ni navajal zato, ker je štel, da za pridobitev dovoljenja ni potrebna neposredna ogroženost. Razlogi v izpodbijani sodbi izkazujejo subjektivno presojo sodišča. Primer je bil obravnavan zgolj formalno. Tudi sklicevanje na 7. člen Zakona o orožju kaže, da je bil materialni zakon napačno uporabljen, zaradi česar odločbe tožene stranke ni bilo mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča in s pravno in dejansko podlago, s katero je utemeljilo izpodbijano sodbo.

Po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/90) lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja tudi, če za to ni opravičenih razlogov. Gre za pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Namen in meje pooblastila so določno opredeljene. Dostop do orožja posameznikom je omejen.

V konkretnem primeru je bilo v upravnem postopku o tožnikovi vlogi odločeno prav na navedeni dejanski in pravni podlagi. Organ prve stopnje in tožena stranka sta odločila potem, ko sta presodila razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo. Sodišče prve stopnje pa je - kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe - presodilo, da je bil prosti preudarek pravilno uporabljen. Zato ne gre za subjektivno presojo in niti ne za formalno obravnavanje zadeve, kot to v pritožbi ugovarja tožnik.

Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da 7. člen Zakona o orožju določa pristojnost organa prve stopnje in da je ta pristojnost, glede na Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 21.12.1994 opravljali organi občine (Uradni list RS, št. 19/95), prešla na upravno enoto. Zato pritožbeni ugovor s tem v zvezi ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ker tožnik glavne obravnave ni zahteval, niso bile kršene določbe postopka o upravnem sporu, če je odločalo na seji (2. odstavek 50. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.