Jedro

Če oškodovanec vtožuje odškodnino za več različnih vrst nepremoženjske škode, se mu v izreku sicer dosodi enoten znesek odškodnine, v obrazložitvi sodbe pa je treba navesti, koliko znaša pravična odškodnina za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode. V kolikor sodba te obrazložitve ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri od 28. 6. 2003 dalje po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 4.019,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi bila tožnici neupravičeno odvzeta vloga A. v operi Ples v maskah, kakor tudi vloga v operi Hugenoti ter nastop na Gala koncertu v maju 1997. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo izpovedbe priče D.B. o tem, da tožena stranka, potem ko je delovno razmerje s tožnico sklenila zaradi posredovanja Ministrstva za kulturo, ni imela možnosti, da bi tožnici dodelila vlogo, ki bi ji ustrezala, saj je že imela zasedeni dve sopranistki in so bile vloge dodeljene njima. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil takratni direktor D.B. hkrati tudi umetniški vodja, zato je bilo v njegovi pristojnosti, da vloge dodeli zaposlenim delavcem. Te vloge tožnici nikoli niso bile odvzete, saj so bile že pred tem dodeljene drugim solistkam, ki so bile zaposlen pri toženi stranki, še preden se je pri njej zaposlila tudi tožnica. Pritožba opozarja na prezrte izpovedbe prič E.K., K.U. in V.K.. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na izpovedbo tožnice in priče W.B.. Slednji je izpovedal le o tem, kaj mu je povedala tožnica. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede tega, da naj bi bila tožnici ponujena neustrezna vloga M.. Iz izpovedb D.B., K.U. in V.K. izhaja, da bi bila ta vloga primerna za tožnico tudi glede na to, kaj so v strokovni literaturi navaja o tej vlogi. Tožnica se je sama odločila, da to vlogo vrne, tožena stranka pa je njeno odločitev spoštovala. Neutemeljen je sklep sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče D.B. neverodostojna, ker je ta v zvezi z dopisom M.F. odgovoril, da lahko v zvezi s tem dopisom odgovori le ta oseba sama. Vloge tožnici nikoli niso bile dodeljene, zato ji tudi niso mogle biti odvzete, še manj pa protipravno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja D.B.. Tožena stranka ni prekršila nikakršnega prava in tudi ne običajnih norm in dobrih običajev. Sodišče prve stopnje je kljub napotilu pritožbenega sodišča tožnici ponovno dosodilo odškodnino za različne vrste negmotne škode, ne da bi pri tem navedlo, kakšen znesek je dosojalo za vsako posamezno vrsto škode. Izpodbijana sodba tako glede odločitve o plačilu odškodnine za nematerialno škodo nima razlogov, zaradi česar je ni možno preizkusiti. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka posegla v tožničino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki se v delovnem razmerju kaže kot pravica do umetniške potrditve z nastopanjem pred publiko. Na strani tožene stranke ni nobene protipravnosti, zato tožnici tudi niso mogle nastati duševne bolečine, ki naj bi se prepletale s posledicami posega v čast in dobro ime tožnice, kakor zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na članke v medijih, pri tem pa ne upošteva, da avtor članka v časopisu D. ni tožena stranka, temveč novinar. Nobeden od teh člankov ne more pomeniti temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer je bilo v zvezi z vrnjeno vlogo M. napisano samo to, kar sedaj potrjuje tudi tožnica. Tožena stranka ne more odgovarjati za članke, na katere nima nobenega vpliva, še manj pa za izjave drugih oseb, ki niso njeni delavci. Odškodninska odgovornost tožene stranke tudi ne izhaja iz odgovora njene službe za stike z javnostjo na članek, v katerem je tožnica navedla, kaj jo moti pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje pri tem povsem napačno povzema navedbe iz tega članka. V konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli krivde za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o obliki duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice oprlo le na izpovedbo tožnice. Tej izpovedbi in izvedencem pa ni možno slediti, saj vloge tožnici niso bile odvzete. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do stališč tožene stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem prof. dr. M.T.. To mnenje je temeljilo izključno na tem, kar je tožnica povedala izvedenki. Ni mogoče preizkusiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica duševne bolečine trpela štiri leta, od tega dva meseca zelo hude ter da strah pred neuspehom in pred publiko ne predstavlja strahu v pomenu posebnega naslova za odmero nepremoženjske škode, temveč gre za strah kot obliko duševnega trpljenja, zaradi česar ga je sodišče upoštevalo v tem okviru. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje 2. točke izreka, s katero je bilo tožnici naloženo, da toženi stranki povrne stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. in točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožnici dosodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice v zvezi z odvzemom dogovorjenih vlog v predstavah Hugenoti in Ples v maskah ter odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti v zvezi z objavami v medijih. Gre za dve različni pravno priznani škodi, kar je razvidno iz določbe prvega odstavka 179. člena OZ. Ta določa, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odškodnino dosodilo za dve različni vrsti škod, bi moralo v razlogih sodbe navesti, kakšne odškodnino je odmerilo za vsako od obeh oblik negmotne škode, saj bi bilo le tako možno preveriti pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je obe škodi potrebno obravnavati skupaj, ker se „posledice posega v tožničine pravice zaradi odvzema vlog v obliki duševnih bolečin (sekundarna škoda) prepletajo s posledicami zaradi posega v tožničino čast in dobro ime“. Res je sicer da gre tako pri pravici do časti in dobrega imena kot pri pravici osebnosti za osebnostne pravice, vendar to ne pomeni, da ne gre za dve različni pravici, ki iz stališča civilnega delikta uživata samostojno varstvo. Nenazadnje je tudi sodišče prve stopnje posebej obravnavalo dejstva v zvezi z razžalitvijo časti in dobrega imena in posebej dejstva v zvezi z okrnitvijo pravic osebnosti zaradi odvzema vlog.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo s sodbo II Pd 164/2006 z dne 7. 12. 2007 in tudi takrat je storilo isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odškodnino dosodilo za tri različne vrste škod, ne da v razlogih sodbe navedlo, kakšno odškodnino je odmerilo za posamezno obliko škode. Pritožbeno sodišče zato znova opozarja, da se takrat, kadar oškodovanec vtožuje škodo za več različnih vrst negmotne škode, v izreku sicer dosodi enoten znesek, vendar pa je v razlogih sodbe potrebno navesti, koliko znaša pravična odškodnina za vsako posamezno vrsto škode. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno sanirati, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo že iz tega razloga ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na bistvene pritožbene navedbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče D.B. o tem, da tožena stranka tožnici ni mogla dodeliti vlog, ki bi ji ustrezale, saj je že od prej imela zasedeni dve sopranistki in so bile vloge dodeljene njima. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica prvotno predvidena za zasedbo vlog v predstavah Hugenoti in Ples v maskah ter za nastop na koncertu 27. 5. 1997 in da je do spremembe pri zasedbi vlog prišlo po nalogu direktorja D.K. (zadnji odstavek na 5. str. in prvi odstavek na 6. str. obrazložitve). Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbe prič E.K., K.U. in V.K., saj so te priče izpovedale zgolj to, da o prezasedbi vlog ne vejo ničesar, oziroma, da jim o tem ni nič znanega.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je bil D.B. kot umetniški vodja tožene stranke pristojen za odločanje o zasedbi vlog in da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi bila protipravnost njegovega ravnanja. Res je sicer, da bi odvzem prvotno obljubljenih vlog lahko bil protipraven, če bi bile vloge tožnici odvzete kot sankcija zaradi tega, ker je tožnica le kratek čas pred premiero vrnila že dodeljeno vlogo M. v operi Pelleas in Melisanda, vendar pa sodišče prve stopnje kaj takšnega (vsaj eksplicitno ne) ni ugotovilo, čeprav je tožnica to ves čas zatrjevala. Izvrševanje pooblastil (v našem primeru pooblastila umetniškega vodje za zasedbo vlog) v nasprotju z namenom teh pooblastil oziroma z namenom, da se drugemu povzroči škodo in ga prizadene, je potrebno opredeliti kot protipravno, vendar kaj takšnega v dosedanjem postopku še ni bilo ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je v tem sporu v sodbi in sklepu Pdp 327/2008 z dne 16. 4. 2008 že zavzelo stališče, da bi neutemeljeno in šikanozno (kar pa bi bilo potrebno še dokazati) odvzemanje možnosti tožnice, da nastopa v vlogah, ki so glasovno zanjo primerne, pomenilo kršitev pravice do osebnega dostojanstvena in varnosti, zlasti še, če bi tožena stranka tožnici možnost nastopanja odrekala kot sankcijo zaradi zavrnitve vloge v predstavi Pelleas in Melisanda. Opozorilo je tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije VI. letnik zbirke, druga knjiga, leto 1997, določba Nova revija 1998, str. 563). V citirani odločbi je ustavno sodišče zavzelo stališče, da se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena URS, v tistem primeru pravico delavca do osebnega dostojanstva ter pravico iz 35. člena URS, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic.

Pritožba tudi utemeljen opozarja, da tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi objave tistih člankov, pri katerih tožena stranka ni nastopala kot avtor članka. Tožnica dejansko uveljavlja odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti, kar je razvidno tudi iz zadnje specifikacije tožbenega zahtevka na naroku za glavno obravnavo 1. 6. 2011 (glej list. št. 296), s katerim je tožnica izrecno zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve njenega dobrega imena v višini 20.000,00 EUR. OZ ne določa, kdaj gre za razžalitev časti in dobrega imena, saj je to urejeno kazensko zakonodajo. Za razžalitev storjeno s tiskom je odgovoren avtor, v kolikor pa ta ni znan pa odgovarja odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je v času objave informacije nadomeščal. Za razžalitev odgovarja tudi tisti, ki žaljivo izjavo poda za medije in jo ti objavijo oziroma citirajo. Tožena stranka bi zato lahko odgovarjala za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi objave odgovora njene službe za stike z javnostjo v časniku D. z dne 10. 12. 1997. V skladu s prvim odstavkom 148. člena OZ pa bi lahko odgovarjala tudi za škodo, ki bi tožnici eventualno nastala zaradi izjav direktorja objavljenih v članku ... v časniku D. z dne 2. 4. 1997. V skladu s citirano določbo pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. V skladu z Zakonom o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91) je eden od organov zavoda tudi direktor. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti ali posamezne navedbe v odgovoru službe za stike z javnostjo in citirane izjave direktorja v članku z dne 2. 4. 1997 pomenijo razžalitev v smislu določbe drugega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati ne le, kako je te objave doživljala tožnica, temveč predvsem ali je razžalitev objektivno podana.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje, v kolikor bo znova ugotovilo, da je tožnici škoda nastala tako zaradi posega v njene osebnostne pravice kot zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za vsako vrsto škode posebej odmeriti odškodnino in nato tožnici dosodili pravično denarno odškodnino v višini seštevka obeh odškodnin. V novi odločbi se bo moralo opredeliti tudi do zgoraj izpostavljenih vprašanj glede protipravnosti ravnanja tožene stranke pri domnevnem odvzemu vlog in objavi članka v D. oziroma o protipravnosti citiranih izjav direktorja tožene stranke v članku z dne 2. 4. 1997. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.