Jedro

Terjatve iz naslova vračila davka po izrecni določbi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 ne morejo biti predmet izvršbe, torej predmet prenosa, in se izvršba na njih ne sme opravljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu glede prenosa terjatev do Republike Slovenije iz naslova vračila davka sklep spremeni tako, da se prenos teh terjatev razveljavi in izvršba v tem delu ustavi.

II. Upnik je dolžan pritožniku Republiki Sloveniji v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 183,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi pravnomočnega sklepa o rubežu terjatve z dne 23. 1. 2019 odločilo, da se upniku v izterjavo prenesejo terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov, in sicer vse dosedanje in bodoče denarne terjatve do M. B., zlasti terjatev iz naslova posojila v višini 19.000,00 EUR in vse dosedanje in bodoče denarne terjatve do Republike Slovenije, zlasti terjatve iz naslova vračila davčnih obveznosti, ki zapadejo po poteku 21 dni od predložitve obračuna davčnih obveznosti. Prenos v izterjavo je opravljen za znesek celotne izvršljive terjatve upnika skupaj z obrestmi (1. točka izreka). V presežku je upnikov predlog zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper odločitev o prenosu v izterjavo terjatev do Republike Slovenije se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje Republika Slovenija. Navaja, da vračilo davka ureja Zakon o davčnem postopku v 97. členu in določa, da terjatev na vračilo davka ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe. Navedeno je pojasnil že v svoji izjavi z dne 31. 1. 2019, do katere pa se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Gre torej za terjatve, ki so izvzete iz izvršbe, saj niso v prometu. Gre za razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je dolžnikovemu dolžniku potrebno priznati pravni interes za pritožbo, saj je takšen prenos terjatve nedopusten in v nasprotju s kogentnimi določbami ZDavP-2. 3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik v izvršilnem postopku zoper svojega dolžnika lahko za izterjavo svoje terjatve poseže z izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do tretjega. Po stališču sodne prakse je predmet rubeža in prenosa lahko sicer celo sporna1, kot tudi nezapadla terjatev, vendar pa predmet izvršbe ne more biti terjatev, ki je z zakonom iz izvršbe izvzeta (primerjaj 32. člen ZIZ2).

7. V obravnavanem primeru je upnik med drugim predlagal tudi nadaljevanje postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve dolžnika do Republike Slovenije iz naslova vračila davka3. Kot pravilno opozarja pritožnik, pa te terjatve po izrecni določbi petega odstavka 97. člena ZDavP-2 ne morejo biti predmet izvršbe, torej predmet prenosa, in se izvršba na njih ne sme opravljati.4 Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je prenos terjatev dolžnika do Republike Slovenije iz naslova vračila davkov razveljavilo in v tem delu postopek izvršbe ustavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Dolžnikov dolžnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve nastalih pritožbenih stroških, ki mu jih je upnik s svojim predlogom na terjatev, ki ne more biti predmet izvršbe, povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožnik je tako upravičen do povrnitve stroškov sestave pritožbe v višini 300 točk (6. točka tar. št. 27 odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT), ki velja v času odločanja sodišča druge stopnje, znaša skupaj 183,60 EUR.

1 S sklepom o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo (ki sledi sklepu o rubežu terjatve) ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika, zato tak sklep tudi ne predstavlja izvršilnega naslova v korist upnika nasproti dolžnikovemu dolžniku. Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in dolžnikovemu dolžniku ni naloženo plačilo zarubljene terjatve. O sporu glede obstoja in višine terjatve se razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika. 2 Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Predmet izvršbe ne morejo biti: 1. stvari, ki niso v prometu; 2. rudno bogastvo in druga naravna bogastva; 3. objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države; 4. objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe; 5. druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon. 3 Pogoje za izplačilo presežka DDV, na katerega se sklicuje upnik v svojem predlogu, ureja 73. člen Zakona o davku na dodano vrednost in 97. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2); tako odločba VSRS Sodba X Ips 385/2015 z dne 31. 1. 2018. 4 Več o tem Poročevalec Državnega zbora RS, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2I)