Jedro

Če prosilec vloži prošnjo za azil pod lažnim imenom, se ta zavrne kot očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji in odločila, da mora Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. Svojo odločitev je oprla na določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 1. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je zanjo navedla utemeljene razloge, na katere se je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS izrecno sklicevalo ter jih v izpodbijani sodbi ni ponavljalo. Tožnik je prošnjo za azil vložil pod imenom G.M. Iz verodostojnih dokazil, ki jih je pridobila tožena stranka, med drugim tudi fotokopijo tožnikovega potnega lista, pa je ugotovila, da gre v resnici za osebo z imenom M.D., državljan Gambije, medtem ko tožnik za svoje navedbe in za svojo identiteto z imenom G.M. ni predložil nobenih dokazov. Prvostopno sodišče je odločilo na seji kljub tožnikovemu predlogu, da opravi glavno obravnavo, saj v tožbi ni ponudil konkretnih argumentov, ki bi kazali na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma bi se razlikovali od ugotovitev tožene stranke. Prav tako v tožbi ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003, in na ustaljeno upravno sodno prakso.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Navaja, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in se vanjo več ne more vrniti. Ni mu mogoče očitati, da bi zlorabil azilni postopek s tem, ko naj bi izkazoval napačno istovetnost. Že sama podobnost tožnika s fotografijo enega od gambijskih nogometašev za toženo stranko še ni mogla predstavljati dovolj trdnega dokaza za to, da naj bi izkazoval napačno istovetnost in da ni mladoleten ter da zato ne more dobiti azil v Sloveniji. Če je tožena stranka dvomila v pravilnost njegovih osebnih podatkov, bi morala njegovo istovetnost ugotavljati še z drugimi dokazi. Treba bi ga bilo zaslišati in mu predočiti okoliščine ter mu s tem dati možnost, da se o ugotovitvah izjasni in dokaže svojo istovetnost. Tožena stranka je odločila v pospešenem postopku, ki bi moral biti izjema, ne pa pravilo, za to tudi niso bili izpolnjeni predpisani pogoji.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil se prošnja za azil lahko v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljena, če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, kar je med drugim podano tudi takrat, kadar se utemeljuje na podlagi napačne istovetnosti (1. alinea 36. člena ZAzil).

Po presoji pritožbenega sodišča je prav ta razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil v Republiki Sloveniji podan v obravnavanem primeru. Tožnik je prošnjo za azil vložil 21.11.2005 pod imenom G.M., rojen 4.4.1988, torej kot mladoletnik, pri čemer je bil prijet na vlaku, ki je peljal v Italijo, in sicer na železniški postaji v Sežani dne 25.10.2005 ob 18.20 uri. Policistom je izjavil, da je v Slovenijo prišel 23.10.2005 ob neznani uri. Pri tem se je predstavil kot G.M., ni pa imel dokumentov o svoji istovetnosti. Namero za vložitev prošnje je podal po svojem skrbniku dne 3.11.2005. Ob podaji prošnje za azil mu je bila pokazana tudi fotokopija potnega lista s fotografijo, ki se glasi na osebo z imenom M.D. Tožnik je zanikal, da bi bil na fotografiji on, in tudi, da bi bili to njegovi rojstni podatki, temveč je vztrajal pri tem, da je G.M., rojen 4.4.1988. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s primerjavo fotografije iz fotokopije potnega lista na ime M.D. s tožnikom pravilno ugotovila, da gre za isto osebo, torej za M.D., rojenega 20.6.1983, državljana Gambije, to je enega od pogrešanih članov gambijske mlade nogometne reprezentance, ki je bila v Sloveniji na športnih pripravah na Rogli v času od 14.10.2005 do 25.10.2005, kar izhaja iz uradnega zaznamka Policijske uprave Kranj, Postaje letališke policije Brnik z dne 26.10.2005. Kot nogometaš je prišel v Slovenijo legalno s potnim listom z vizo, ki mu jo je dalo Veleposlaništvo Republike Slovenije v Egiptu. Tožnik, ki še v pritožbi vztraja, da je G.M. in da je mladoleten, pa o svoji istovetnosti ni predložil nobenih dokumentov.

Glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da tožnikova prošnja za azil temelji na napačni istovetnosti, kar pomeni zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka. Zato je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je njegovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so bila v obravnavanem primeru kršena pravila postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Tožnik namreč v tožbi ni niti navedel, katera dejstva oziroma dokaze bi lahko na obravnavi izvedli, in tudi ne, kako bi lahko ti dokazi vplivali na odločitev prvostopnega sodišča. Torej iz tožbe (in tudi sedaj iz pritožbe) ni razvidno, katera dejstva bi lahko tožnik navajal in katere dokaze bi lahko predložil, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena kršitev pravil postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave, saj je takšna kršitev po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS podana le, če je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče tudi ta pritožbeni razlog zavrača kot neutemeljen. Kot nedopusten pa zavrača pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tega glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS v upravnem sporu mogoče uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Tega pa v obravnavanem primeru ni, saj je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kakršnega je po njegovi presoji pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.