Jedro

ZSVarPre v 24. členu določa, katero premoženje se ne upošteva v premoženje za ugotavljanje materialnega položaja in sicer se med drugim ne štejeta stanovanje, v katerem oseba oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja in premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. V 27. členu v zvezi z 52. členom ZSVarPre pa je določen izključitveni razlog za dodelitev varstvenega dodatka in sicer se ta ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 19. 6. 2019 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje, zavrne.

II. Stroški postopka in stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2019 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 19. 6. 2019 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna izdati novo odločbo najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 257,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila, na račun Delovnega sodišča v Mariboru.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sta odločbi izdani v upravnem postopku napačni in nezakoniti, saj nista upoštevali dejanskega stanja glede razpolaganja in uporabe stavbe ..., ki stoji na parceli št. ..., k.o. ... B.. Upravni organ je v postopku odločanja o upravičenosti do varstvenega dodatka upošteval tožničino nepremično premoženje v višini solastniškega deleža do ene polovice v vrednosti 33.643,23 EUR. Ni pa upošteval stanovanja v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stanovanja št. ..., k.o. ... B., delež ena polovica. Upravni organ je podatke o lastništvu nepremičnin, vrednosti in vrsti nepremičnin pridobil na podlagi 51. člena Zakona o uveljavljanju pravice iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) iz uradnih evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije. Iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da stavba ..., ki stoji na parcelni številki ..., k.o. ... B. ni etažirana, kar je potrdila tudi tožnica s tem, ko je navedla, da je pričela s postopkom vzpostavitve etažne lastnine in priložila račun za izdelavo elaborata. Glede stanja v zemljiški knjigi, ki je edina relevantna evidenca glede lastništva, je tožnica lastnica oziroma solastnica do ene polovice tako dela stavbe ..., k.o. B., kot tudi dela ..., k.o. B.. Upravni organ enega od teh posameznih delov ni upošteval, saj je štel, da tožnica v njem prebiva skladno z določbo 18. člena ZUPJS, za drugo pa je upošteval vrednost solastniškega deleža do ene polovice. Nasprotuje stališču sodišča, da bi moral upravni organ upoštevati, da ima tožnica dejansko v lasti le eno stanovanje v dvostanovanjski hiši in ne dveh, vsakega do ene polovice. Sodišče je na podlagi predložene kupoprodajne pogodbe, izpovedi tožnice in priče zaključilo, da gre za stanovanji, ki sta samostojni funkcionalni celoti, primerni za samostojno uporabo. Za takšno pravno stališče ni pravne podlage, da bi dejstvo, da tožnica dejansko uporablja zgolj eno stanovanje in da je stavba v naravi razdeljena na dva dela bilo pravno upoštevno pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev. V zvezi z obrazložitvijo sodišča, da sta solastnici hiše na naslovu C. začeli postopek za ureditev etažne lastnine toženec izpostavlja, da je tožnica vlogo za varstveni dodatek vložila 29. 5. 2019, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 19. 6. 2019, med tem, ko naj bi se postopek za vzpostavitev etažne lastnine začel dne 27. 6. 2019 z izdanim računom za izdelavo elaborata. Jasno je, da niti v času izdaje vloge niti v času izdaje prvostopenjske odločbe, še ni bila vzpostavljena etažna lastnina na stavbi. V času izpodbijane odločbe je tako tožnica bila solastnica celotne nepremičnine, kar nenazadnje izhaja tudi iz zemljiške knjige, postopki za ureditev etažne lastnine pa še niso bili sproženi. Upravni organ tudi ni imel razloga za ugotavljanje okoliščin iz osmega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre), ki bi kljub preseganju cenzusa glede vrednosti premoženja dopuščal priznanje varstvenega dodatka. Tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni očitalo tožencu, da ni upošteval okoliščin iz 27. člena citiranega zakona. Trajna nezaposljivost pa je v bistvu prvi pogoj iz 7. člena ZSVarPre, ki mora biti izpolnjen, da upravni organ sploh začne s postopkom ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka. Dodaja, da drugostopni organ preverja pravilnost odločitve prvostopnega organa glede na stanje, ki je obstajalo v času odločanja na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka neupravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Vztraja, da se je toženec pri odločanju pravilno oprl na podatke evidence GURS kot javne evidence, pravilnost in resničnost teh javnih evidenc pa tožnica ni izpodbijala.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje o upravičenosti tožnice do varstvenega dodatka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožnica upravičena do varstvenega dodatka. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 6. 8. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 6. 2019. S slednjo je Center za socialno delo A. zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka, ker vrednost premoženja, ki se na podlagi 17. člena ZUPJS upošteva pri dodelitvi pravice do varstvenega dodatka, presega znesek 18.852,00 EUR.

7. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica 29. 5. 2019 pri pristojnem centru za socialno delo podala vlogo za dodelitev varstvenega dodatka. Iz odločbe Centra za socialno delo A. z dne 19. 6. 2019, izdane na podlagi tožničine zahteve izhaja, da je tožnica prejemnica nadomestila iz invalidskega zavarovanja ter solastnica dveh stanovanj (do ene polovice) v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stavbe št. ..., k.o. ... B. in del stavbe št. ..., k.o. ... B. ter solastnica (do ene polovice) pozidanih zemljišč (parcelna številka ..., k.o. ... B. in parcelna številka ..., k.o. ... B.). Upravni organ je kot premoženje tožnice štel stanovanje (do ene polovice) v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stavbe št. ..., k.o. ... B. in pozidani zemljišči do ene polovice, katerih skupna vrednost upoštevaje delež lastništva znaša 33.643,23 EUR. Ni pa upošteval stanovanja v samostoječi stavbi z dvema stanovanjema: del stanovanja št. ..., k.o. ... B., delež ene polovice. Upravni organ tako enega od posameznih delov stavbe ni upošteval, ker je štel, da tožnica v njem prebiva (18. člen ZUPJS), za drugo stanovanje pa je glede na solastniški delež upošteval zgolj polovično vrednost. 8. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) ter v ZUPJS. ZSVarPre v 7. členu določa, da so do varstvenega dodatka upravičene osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do njega lahko bile upravičene ali kateri lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljene na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine za varstveni dodatek ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

9. O pravici do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka Centri za socialno delo odločajo po določbah ZUPJS, ki ureja enoten način ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se pri ugotavljanju materialnega položaja po 9. členu ZUPJS upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. ZUPJS tako določa, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja za dodelitev varstvenega dodatka, med drugim se po prve odstavku 17. člena ZUPJS upošteva nepremično premoženje. Podatke o vrednosti nepremičnin (posplošena tržna vrednost po predpisu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin iz registra nepremičnin), podatke o vrsti nepremičnine (dejanska raba parcele iz Zemljiškega katastra, dejanska raba stavb in delov stavb iz Katastra stavb) in podatke o površini stanovanja pridobivajo Ministrstvo in Centri za socialno delo od Geodetske uprave Republike Slovenije (51. člen ZUPJS).

10. ZSVarPre v 24. členu določa, katero premoženje se ne upošteva v premoženje za ugotavljanje materialnega položaja in sicer se med drugim ne štejeta stanovanje, v katerem oseba oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja in premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. V 27. členu v zvezi z 52. členom ZSVarPre pa je določen izključitveni razlog za dodelitev varstvenega dodatka in sicer se ta ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz zemljiške knjige izhaja, da sta tožnica in D.D. vsaka do ene polovice solastnici nepremičnine parcela št. ... in ..., obe k.o. B.. Na parceli št. ... stoji dvonadstropna stanovanjska hiša z dvema ločenima stanovanjema. Gre za dvonadstropno stanovanjsko hišo na naslovu C., ki obsega dve samostojni stanovanji in sicer del stavbe št. ..., k.o. ... B. (v pritličju) in del stavbe št. ..., k.o. ... B. (v prvem nadstropju). V stanovanju št. ... živi tožnica, v drugem, to je v delu stavbe št. ... pa D.D.. V zemljiški knjigi sta vpisani vsaka do polovice, ni pa etažno lastništvo še dokončno urejeno.

12. Glede na listinsko dokumentacijo in ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila tožnica od vložitve zahteve 29. 5. 2019 in ob izdaji izpodbijanih odločb še vedno solastnica celotne nepremičnine. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj dejstvo, da tožnica uporablja le eno stanovanje in da je stavba v naravi razdeljena na dva dela, ne daje podlage za samo odločitev. Glede na pravno ureditev in pravno podlago, ki je relevantna za samo odločitev, je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali ima tožnica v lasti oziroma v solastništvu premoženje in kakšna je vrednost tega premoženja ob izdaji izpodbijanih odločb. 13. Pritožba pravilno izpostavlja, da je tožnica solastnica tako dela stavbe ..., k.o. B., kot tudi dela stavbe ..., k.o. B., obeh do ene polovice. Toženec enega od teh posameznih delov ni upošteval, saj je štel, da tožnica v njem prebiva (18. člen ZUPJS), glede drugega pa je upošteval glede na solastniški delež zgolj polovično vrednost, enako kot je polovično vrednost upošteval pri pozidanih zemljiščih parcelna številka ..., k.o. ... B. in parcelna številka ..., k.o. ... B. in ugotovil, da vrednost tako ugotovljenega premoženja znaša 33.643,23 EUR.

14. Toženec je tožnici, ki ugotovljeni vrednosti premoženja v višini 33.643,23 EUR ni ugovarjala, niti ni navajala okoliščin iz osmega odstavka 27. člena ZSVarPre, da bi kljub preseganju cenzusa glede vrednosti premoženja dopuščale priznanje varstvenega dodatka, utemeljeno zavrnilo pravico do varstvenega dodatka na podlagi izključitvenega razloga iz 27. člena v zvezi z 52. členom ZSVarPre. Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZSVarPre in ZUPJS upoštevalo dejansko rabo prostorov in zmotno zaključilo, da ima tožnica dejansko v lasti le eno stanovanje v dvostanovanjski hiši in ne dveh, vsakega do ene polovice, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka. Hkrati je sklenilo, da stroški postopka in stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.