Jedro

Ali so pogodbena določila pravilno aplicirana, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se njegov sklep o izvršbi VL 6396/2011 z dne 13. maja 2011 v delu, kjer je tožencem naloženo plačilo sporne terjatve tožnice, razveljavi, da pa sta prvi toženec in tretja toženka tožnici dolžna plačati 8916,78 EUR, skupaj z zahtevanimi obrestmi in stroški. Postopek je po umiku tožbe zoper drugega toženca ustavilo (po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, v skladu s katero družbeniki, ki so to prenehali biti pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-A, ne odgovarjajo za obveznosti družbe), za prvega toženca in tretjo toženko (od tu dalje: toženca) pa je ugotovilo, da odgovarjata za obveznosti lizingojemalke - družbe I., d. o. o. 2. Toženca se zoper sodbo pritožujeta, sklicujoč se na vse po Zakonu o pravdnem postopku (od tu: ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlagata njeno spremembo ali pa razveljavitev. Pritožbeno sodišče povzema zgolj bistvene argumente pritožbe, saj je razmeroma obsežna, očitki pa se ponavljajo: Pritožnika menita, da jima je bila kršena ustavna pravica do enakega obravnavanja. Pojasnjujeta, kdaj in za kaj je prišlo do pogodbe med tožnico in družbo I., in pravita, da tožnica nima sodno priznane terjatve do te družbe. Zanju je lahko nesporen samo znesek 951,21 EUR za poslovni najem, treba pa bi bilo upoštevati še vsa plačila s strani poroka – prvega toženca. Pravita, da tretja toženka s poslom ni imela nič, da ni bila aktivna družbenica, sploh ne v času nastanka terjatve. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da je nesporno, da je tožnica poračunala obveznosti v skladu s pogodbo, saj je v tem po njunem jedro spora, namreč da obveznosti niso zaračunane v skladu s Pogodbenimi pogoji. Potem pritožba citira oz. povzema posamezna pogodbena določila (tč. 25, 27 in 28) in trdi, da jih je tožnica kršila, pri čemer poudari njeno obveznost pošiljanja opomina, obračunavanja vrednosti upoštevajoč ponudbo trgovca oz. tretje osebe ter obveznost sestave testnega poročila. Menita, da je tožnica z zavlačevanjem prekinitve pogodbe toženca oškodovala. Na več mestih poudarjata, da je bila tožnica ves čas lastnica vozila, omenita, kdaj so bila vrnjena in da jih je vrnil prvi tožnik. Smiselno trdita, da so bila vozila prodana po bistveno prenizki ceni, da je to nemoralno, nezakonito in nepravično. Nato navajata, da je bila družba I., V. 3, V., izbrisana iz registra 9. 9. 2008, zato menita, da je izvršba, predlagana 19. 1. 2011, prepozna, češ da družba I., F. 30, K., z upnikom nima nobene zveze. Menita še, da bi tožnica za vzpostavitev odgovornosti družbenikov lahko kvečjemu uveljavlja spregled pravne osebe. Potem navajata, da je vse obveznosti do lizingodajalca prevzela družba R., in očitata, da je sodišče dokaz o tem (prevzemni zapisnik) ignoriralo. Skleneta z očitkom, da zaradi zdravstvenih razlogov toženka ni mogla na obravnavi sama pojasniti svojih ugovorov, kar bi sodišče moralo upoštevati, saj je bila zaradi istih zdravstvenih razlogov sodnice obravnava enkrat preklicana, o zamenjavi sodnice pa tudi nista bila ustrezno obveščena.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožena stranka je imela vse možnosti obravnavanja (enako kot tožeča stranka), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Toženka ni predlagala, da bi se kateri od narokov (zaradi njen bolniške odsotnosti) preložil, nasprotno, za zastopanje na naroku 13. 1. 2014 je pooblastila prvega toženca z izrecnim zapisom, da njena odsotnost na postopek ne vpliva, z naroka 18. 3. 2014 pa se je zgolj opravičila. Implicite očitana kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP oz. kršitev ustavne pravice do enakega varstva zato ni bila storjena.

7. Ne drži, da bi sodišče kot nesporno sprejelo nekaj, kar je bilo sporno. V 9. točki je pravilno povzelo nesporna dejstva, med katerimi je po zadnji (7.) alineji tudi to, da je tožnica svojo terjatev obračunala po Pogodbenih pogojih, na podlagi katerih je v primeru odstopa od pogodbe upravičena zahtevati vse zapadle obroke lizinga ter ostanek lizinga, zmanjšane za pogodbene obresti in znesek, dobljen s prodajo vozila, skupaj s stroški, nastalimi v zvezi z izvajanjem pogodbe. Ali so ta pogodbena določila pravilno aplicirana, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ni pa sporno, da je podlaga tožničine terjatve lizing pogodba z omenjenimi pogoji, in tudi ni sporno, kaj ti pogoji določajo (kaj v njih piše).

8. Bistveni vsebinski očitki, ki so bili kot ugovori podani že tekom sojena pred sodiščem prve stopnje – da toženka ne odgovarja, ker ni bila aktivna družbenica, da je tožba glede na izbris družbe lizingojemalke prepozna ter da je terjatev napačno izračunana zlasti zaradi prenizke dosežene prodajne cene vozila, tudi niso utemeljeni.

9. Družba I., d. o. o., s sedežem na F. 30 v K, je bila iz sodnega registra izbrisana takrat, kot to navaja sodišče prve stopnje, in je to razvidno tudi iz sodnega registra, to je 21. 4. 2010. Leta 2008, in sicer 31. 1. 2008, je družba le zamenjala sedež, in sicer iz V. 3 na V. na malo prej navedeni naslov. Ker je bila toženka, kot to že v celoti ustrezno pojasnjuje sodišče prve stopnje, v času prenehanja družbe (sicer že od 19. 9. 2008) edina družbenica (in direktorica), odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, saj je upnik to pravočasno uveljavljal (po določbah 442. čl. ZFPPIPP (1), kot to razlaga že sodišče prve stopnje, glej točke 13 do 17, česar pritožbeno sodišče ne bo samo še enkrat ponavljalo). Ni potrebno, da bi imel upnik do družbe pravnomočno priznano terjatev, niti tožniku ni treba uveljavljati pogojev za spregled pravne osebe. Drugačno stališče je napačno in brez podlage. Tudi trditev, da se toženka v zvezi s tem konkretnim poslom (lizinga) ni nič dogovarjala, ni pomembno, še manj pa, ali je predmet lizinga uporabljala.

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da je vse obveznosti do lizingodajalca prevzela družba R.. To kar trdi tožena stranka, ne more pomeniti prevzema dolga (427. čl. Obligacijskega zakonika; OZ (2)), saj je za kaj takega potrebno soglasje upnika, ki pa ga ne zatrjuje. Kvečjemu gre za prevzem izpolnitve (434. čl. OZ (3)), ki pa na upnikovo pravico zahtevati izpolnitev od svojega dolžnika v ničemer ne vpliva

11. Končno pa se pritožba neutemeljeno zoperstavlja višini obveznosti, ki jo je sodišče natančno in brez napak pojasnilo v točkah 18 do 22 na 7. in 8. strani svoje sodbe. V celoti ustrezno je pri tem odgovorilo na ugovore tožencev, ki jih sedaj pritožba le ponavlja in z argumenti sodišča niti ne polemizira, zato tega pritožbeno sodišče ne bo samo še enkrat povzemalo. Presplošnih očitkov o neskrbnosti lizingodajalke pri prodaji odvzetega vozila (4) lizingojemalcu (dosežena cena se namreč odšteje od preostanka njegove obveznosti) niti ne bi bilo dopustno konkretizirati v pritožbi, saj so stranke dolžna vsa dejstva in dokaze predložiti že sodišču prve stopnje, izjemo pa je treba posebej opravičiti (337. čl. ZPP). Da se pri tem toženca sklicujeta na določbe splošnih pogojev (tč. 27), ki se na konkretno situacijo ne aplicirajo (pač pa veljajo le v primeru rednega izteka pogodbe), jima je tudi že pojasnjeno. V tč. 25. teh istih pogojev je lizingodajalcu dana možnost (dovoljenje), da ob nastopu točno določenih razlogov pogodbo prekine s takojšnjo veljavnostjo, ne določa pa ta točka nobene časovnice za nadaljnja ravnanja lizingodajalca.

12. Pritožnikoma je treba še pojasniti, da udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. čl. OZ). Za konkretno lizing pogodbo pritožnika ne utemeljita, zakaj bi bila nasprotju z zakonom in z moralo, sodišču pa to tudi ni očitno.

13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(1) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

(2) (1) Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. (Podčrtalo sodišče.)

(3) (1) Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.

(4) Kdo ga je odvzel, tu ni v ničemer odločilno.