Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 1. 10. 2019 in toženkine zaposlitve pri povezani družbi ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko.

Ker je do sklenitve sporazuma prišlo po volji obeh strank, ne zgolj tožene stranke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani ničnostni razlogi in je posledično zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 933,20 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 9. 2019 v prvem in drugem odstavku 3. člena ničen in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.681,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.628,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih je sodba nepravilna in nezakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prodaja podjetja predstavljala izreden dogodek v družbi, zato naloge vezane na postopek prodaje ne sodijo v okvir rednih del tožene stranke. Sodišče je samo ugotovilo, da je prodajo družbe sprva vodila A. d. d., nato stečajna družba B. iz Italije. Naloge družbe, ki sodelujejo pri prevzemih podjetij so, da lastnikom svetujejo v postopku prodaje podjetij, sredstev ali poslov podjetja, in sicer od strukturiranja prodajnega procesa in priprave prodajne dokumentacije in zato je jasno, da tožena stranka ni opravila nobenega takšnega dela, ki bi opravičevalo sporno plačilo. Zato sporazum v 3. členu nima potrebne pravne podlage oziroma cause, kakor zmotno zaključuje naslovno sodišče in toženka je sama izpovedala, da je postopek prodaje trajal štiri leta, kar še dodatno govori v prid temu, da je pogodba v navedenem delu nična. Sodišče je s tem, ko je onemogočilo tožeči stranki dokazovanje s pričami C. C. in D. D. kršilo ustavna določila o enakem varstvu pravic. Sodišče je spregledalo, da iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bilo plačilo izvedeno zaradi dela v zvezi s prodajo, temveč je v 3. členu sporazuma zapisano, da je plačilo skladno s 17. členom pogodbe o zaposlitvi iz naslova korektne predaje poslov ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar pritrjuje trditvam tožeče stranke o nemoralnosti strank sporazuma. Priča E. E. je tudi izpovedala, da je bila njena zahteva odvetniku, ki je pregledal sporazum, da naj zadosti zakonskim pogojem, kar potrjuje navedbe tožeče stranke, da je sporno izplačilo nemoralno. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni predstavljalo enako delo tožene stranke pri lastniško povezanem delodajalcu. Sodba sodišča ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj sodišče navede, da tožena stranka sporazuma ni sestavila sama, temveč ob sodelovanju takratnega direktorja tožeče stranke in odvetniške pisarne, kar je potrdil direktor, navedeno pa ne izključuje tega, da je pri sestavi sodelovala tožena stranka. Sodišče ni zaslišalo predlaganih odvetnikov, ki bi lahko izpovedali o načinu priprave sporazuma, zato je tudi zaključek sodišča preuranjen, dejansko stanje pa zmotno ugotovljeno. F. F. je izpovedal, da so mu zaposleni povedali, da so drugi pripravljali skeniranje in zbiranje dokumentov v "data room", kar vse bi potrdile predlagane priče, ki pa jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. V kolikor je sodišče zavzelo stališče, da je sporazum dejansko predstavljal plačilo nagrade za izvedeno delo in ne odpravnine, se postavlja vprašanje, zakaj je v sporazumu določilo o odpravnini in zakaj je sodišče toženi stranki onemogočilo, da slednje dokazuje. Tožeča stranka očita sodišču, da je kršilo načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ko ni dovolilo zaslišanje predlaganih prič. Zahteva po kontradiktornem postopku pomeni, da mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora. Sodišče je zaslišalo takratnega direktorja E. E., za katerega je ocenilo, da je edini sposoben govoriti o delu tožene stranke, kar pa ne odraža pravilnega dejanskega stanja. Zaslišani direktor je bil s toženo stranko v zelo bližnjem odnosu, kar pomeni, da je bilo pričakovano, da bo izpovedal v korist tožene stranke. Poleg tega se nekdanji direktor tožeče stranke boji odškodninske odgovornosti na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah o potrebni skrbnosti in odgovornosti organov vodenja. Ne drži zaključek, da priči D. D. in C. C. nista imeli vpogleda v delo tožene stranke, ker ji nista bili nadrejeni delavki. S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka je v svojih vlogah substancirala, da bosta priči znali izpovedati o odnosu med takratnim direktorjem in toženo stranko, o njenem delu, predvsem pa o pripravi dokumentov. Dvom o delu, ki naj bi ga pripravila tožena stranka, bi se sodišču moral zbuditi že ob vpogledu v "data room", kjer se nahajajo večinoma upravne odločbe, bilance stanja, ki so redna delovna obveznost finančnega računovodje. Z zaslišanjem prič bi tožeča stranka dokazala nemoralnost tožene stranke, ki je bila z vsem seznanjena in imela ključen vpliv na takratnega direktorja, dokazale pa bi tudi, da je tožena stranka sklenila sporazum zgolj zato, da bi zagotovila izplačilo spornega zneska preden se zamenja vodstvo. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. V konkretnem postopku pa tožeči stranki ni bila dana možnost izjaviti se o njenih ključnih trditvah. Nejasno je tudi, zakaj sodišče ni zaslišalo G. G. in H. H. Zakon o pravdnem postopku samo izjemoma dopušča možnost, da sodišče v dokazne namene izvede dokaz z zaslišanjem samo ene stranke (258. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo samo toženo stranko in ocenilo, da je izvedba dokaza z zaslišanjem bistvenih prič tožeče stranke ni smiselna, je dejansko izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožena stranka je sporazum tudi skrivala pred novim direktorjem in ga ni naložila v "data room", poleg tega sodišče zaključuje, da sta stranki sporazuma vedeli, da za izplačilo nagrade ni pravnega temelja, kar pa ni utemeljeno, saj je E. E. angažiral odvetniško družbo ravno iz razloga, da bi bilo vse po predpisih in na podlagi pravnega temelja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in vztraja, da je v 3. členu sporazuma dogovorjen znesek, ki predstavlja nagrado za povečan obseg dela in odgovornosti, povezane s postopkom prodaje tožeče stranke oziroma njene obvladujoče družbe. Nagrada po sporazumu je bila toženi stranki izplačana za vsa dodatna dela, ki jih je v zvezi s prodajo opravljala že vse od leta 2015 dalje, kot sta to ob zaslišanju verodostojno in prepričljivo potrdila toženka in takratni direktor tožeče stranke E. E. V zasebnem sektorju se lahko delavec in delodajalec sporazumeta o večjem obsegu pravic, kot jih sicer delavcu priznava zakon, saj to nenazadnje izhaja že iz določbe drugega odstavka 9. člena ZDR-1. S strani tožeče stranke predlagani priči C. C. in D. D. sta povsem neprimerni priči, saj nista bili nadrejeni toženi stranki in posledično seveda tudi nista imeli vpogleda v njeno delo. D. D. ima zaključeno višjo turistično šolo, C. C. pa srednjo ekonomsko šolo, kar še dodatno dokazuje, da nobena od prič niti slučajno ni pristojna oziroma merodajna za presojo in ocenjevanje strokovnega dela tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem odvetnikov G. G. in H. H., saj sta slednja v okviru odvetniške pisarne zgolj sodelovala pri pripravi in pravnem pregledu sporazuma, ne moreta pa pravno veljavno in relevantno izpovedati o volji pogodbenih strank glede vsebine, namena in pomena sklenjenega sporazuma. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zaslišalo samo eno stranko. Sodišče je zaslišalo tako toženo stranko kot zakonitega zastopnika tožeče stranke, zato ni storilo očitane kršitve. Prav tako sodišču ni mogoče očitati vnaprejšnje dokazne ocene dokazov s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič tožeče stranke in sicer D. D. ter C. C., saj, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in obrazložilo, njuno zaslišanje za odločitev v sporni zadevi ni bilo relevantno. Priči nista bili nadrejeni toženi stranki in posledično tudi nista imeli vpogleda v njeno delo, še zlasti ne na način, da bi ga lahko nadzorovali in ocenjevali, zato v zvezi s tem v predmetnem postopku ne bi morali verodostojno izpovedati. Predlagane priče oziroma zakoniti zastopnik tožeče stranke ne bi mogle izpovedati o tem, ali in zakaj naj bi bil sporazum v nasprotju s predpisi, saj gre za pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča, ne pa prič, ki predstavljajo zgolj dokazno sredstvo za ugotavljanje dejstev. Predlagane priče tudi niso mogle izpovedati o odločanju E. E., ki je bil v spornem času zakoniti zastopnik tožene stranke. Prav tako za odločitev tudi ni bila relevantna izpoved sedanjega direktorja tožeče stranke F. F., ki je mandat nastopil šele 19. 11. 2020, torej več kot eno leto po sklenitvi sporazuma in zato posledično o okoliščinah sklepanja sporazuma, volji delodajalca glede vsebine sporazuma ni mogel verodostojno izpovedati. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem odvetnikov G. G. in H. H., ki sta v okviru odvetniške pisarne sodelovala pri pripravi in pravnem pregledu sporazuma, ki o volji pogodbenih strank glede vsebine, namena in pomena sklenjenega sporazuma ne bi mogla verodostojno izpovedati. O navedenem sta lahko relevantno izpovedala dejansko podpisnika sporazuma, to pa sta bila tožena stranka in E. E. in zgolj njuni izpovedi sta lahko mirodajni in bistveni za presojo, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Glede na navedeno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je bila v konkretnem postopku tožeča stranka postavljena v bistveno slabši položaj kot tožena stranka pri dokazovanju svojih navedb in da je sodišče kršilo pravilo v kontradiktornem postopku. Tožeča stranka je zaslišanje D. D. in C. C. predlagala predvsem zaradi dokazovanja dejstva, da naj tožena stranka ne bi opravila dela, za katerega se je obvezala s sporazumom in ki bi izpovedali, da so večina dokumentov v "data room" pripravili drugi delavci. Predlagani priči bi znali izpovedati o shranjevanju, skeniranju in pripravi dokumentov v "data room", C. C. pa tudi o postopku prodaje ter o vprašanjih tožene stranke v zvezi s tem, znanju in kompetencah. Navedeno pa v konkretnem sporu ni bistveno, saj v kolikor je tožena stranka nasprotovala izplačilu zneska po sporazumu zaradi neopravljenega dela, bi navedeno lahko izpodbijala v skladu s 14. in 16. členom ZDR-1. V konkretnem sporu je uveljavljala ničnost sporazuma, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo na podlagi 39. člena OZ, ki določa, da je nična pogodba, ki ima nedopustno ali neobstoječo pravno podlago, skladno z določbo 86. člena OZ pa tista, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka bila pri tožeči stranki v delovnem razmerju od 1. 6. 2007 do 1. 10. 2019, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2009 na delovnem mestu finančni računovodja. Delovno razmerje med pravdnima strankama je prenehalo na podlagi sporazuma z dne 9. 11. 2019 in v 3. členu sporazuma sta se stranki dogovorili, da se delodajalec zavezuje delavki, ob izplačilu plače za mesec september 2019, plačati znesek 63.227,40 EUR (12-kratnik zadnje mesečne plače delavke pri delodajalcu). Tožeča stranka je na podlagi sklenjenega sporazuma dne 8. 1. 2020 toženi stranki izplačala znesek 25.681,11 EUR (kar je predstavljalo neto znesek od dogovorjenih 63.227,40 EUR). Tožeča stranka je uveljavljala ničnost sporazuma v delu, kjer je določeno plačilo 63.227,40 EUR in sicer, da sporazum nima dopustne pravne podlage, da nasprotuje prisilnim določam delovno pravne zakonodaje in sicer v delu, kjer je določena odpravnina, ker toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in ker sporazum nasprotuje moralnim predpisom, glede na to, da tožena stranka ni izvedla nobenega dodatnega dela in je opravljeno delo spadalo med njena redna dela in ker je bil sklenjen v času, ko finančno stanje tožeče stranke ni dopuščalo takšnega izplačila.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve tožeče stranke, da sporazum nasprotuje prisilnim predpisom, ker toženi stranki domnevno priznava več pravic, kot jih daje zakon. ZDR-1 v drugem odstavku 9. člena določa, da se lahko delavec in delodajalec sporazumeta o večjem obsegu pravic, kot jih sicer delavcu priznava zakon in prav tako iz 81. člena ZDR-1 izhaja, da lahko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi sklenjenega sporazuma, s katerim uredita medsebojne pravice iz delovnega razmerja. Glede na to, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sklenjen sporazum ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Okoliščine v zvezi s sklenitvijo sporazuma je sodišče pravilno ugotavljalo na podlagi zaslišanja tožene stranke in tedanjega direktorja tožeče stranke E. E. E. E. je izpovedal, da se je odločil, da bo opravila vezana na prodajo tožeče stranke zaupal osebi znotraj podjetja, pri čemer se je odločil za toženo stranko. Izpovedal je, da se je prodaja tožeče stranke začela na željo lastnika že več let nazaj in je dokumentacijo, vezano na vse postopke prodaje, pripravljala tožena stranka, ki za ta dela in naloge ni prejela nobenega dodatnega plačila. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da sta se tožena stranka in tožeča stranka dogovorili, da bo tožena stranka za opravljanje nalog, vezanih na postopek prodaje tožeče stranke, prejela nagrado v višini 12-kratnika njene zadnje mesečne plače. Za izplačilo te nagrade sta se stranki dogovorili ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi in sta ta dogovor vnesli v sporazum ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je bil zaslišan bivši direktor v zelo "bliskem odnosu“ s toženko in da to pomeni, da je bilo pričakovano izpovedovanje v korist tožene stranke. V kolikor je tožeča stranka menila, da je bivši direktor E. E. pri podpisu sporazuma prekoračil svoja pooblastila bi za navedene trditve moralo tudi predložiti ustrezne dokaze, kar pa vsekakor niso predlagani dokazi z zaslišanjem podrejenih delavk D. D. in C. C., ki pri podpisu sporazuma sploh nista sodelovali.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi sporen, ker se v delu tožene stranke ni spremenilo prav nič, torej ni bilo nobenega prenehanja, kar vse kaže na nemoralnost spornega izplačila. Tožeča stranka je v postopku navajala, da je izpodbijani sporazum ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom in sicer z določbami ZDR-1 v delu, kjer je urejeno izplačilo odpravnina. Po stališču tožeče stranke namreč tožena stranka ni upravičena do odpravnine, kjer njeno delovno razmerje ni prenehalo, pač pa se je nadaljevalo preko zaposlitve pri povezani družbi I. d. o. o. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 1. 10. 2019 in toženkine zaposlitve pri povezani družbi I. d. o. o. ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko. Iz listinskih dokazov v spisu (pogodba o zaposlitvi z družbo I. d. o. o., ki jo je predložila tožeča stranka) nedvomno izhaja, da je bila tožena stranka od 1. 10. 2019 dalje v delovnem razmerju z družbo I. d. o. o. in ne s tožečo stranko. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da iz sporazuma ne izhaja, da je dogovorjen znesek mogoče šteti kot dogovor o odpravnini ob prenehanju delovnega razmerja, posledično pa torej ni mogoče šteti, da bi bil sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi delovno pravne zakonodaje v delu, kjer ureja pravico do odpravnine.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožeče stranke, da je sklenitev sporazuma nemoralna iz razloga, ker ga je tožena stranka izsilila preko svoje funkcije prokuristke. Tudi glede trditev tožeče stranke, da je bil namen strank skleniti sporazum za zagotovitev plačila, preden se družba proda in s tem oškodovati družbo, kar kaže na to, da je tožena stranka sporazum skrivala pred novim direktorjem in ga ni naložila v "data room" je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne glede na to, kako je do dogovora o sklenitvi sporazuma in višine zneska prišlo, da je tedanji direktor tožeče stranke E. E., sprejel svobodno odločitev o sklenitvi sporazuma in izplačilu dogovorjenega zneska. Ker je do sklenitve sporazuma prišlo po volji obeh strank, ne zgolj tožene stranke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani ničnostni razlogi določeni v 39. in 80. členu OZ in je posledično pravilno zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 933,20 EUR (nagrada za odgovor v višini 1.250 točk – tar. št. 15/4 OT, materialni stroški – 11. člen OT ter 22 % DDV), v roku 15 dni po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.