Jedro

V sodnem postopku mnenje invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta izvedenska organa zavoda, torej ene od strank v postopku, ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP, saj ima tak značaj lahko le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče. Glede na to se je sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicevalo na določbo 247. člena ZPP v zvezi z izločitvijo izvedenca. Čeprav izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev (zaradi česar se s tem v zvezi tudi ni mogoče sklicevati na določbo 247. člena ZPP o njihovi izločitvi), mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, opr. št. 5024645 z dne 29.5.1998 in opr. št. I 5024645 z dne 17.11.1998, za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključno z invalidsko pokojnino ter izplačilo denarnih dajatev iz naslova invalidskega zavarovanja od dneva vložitve zahtevka za priznanje pravic z dne 6.3.1998 do plačila skupaj z obrestmi in stroški postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je posledica ugotovitve, da pri tožnici ni podana invalidnost, kar izhaja iz skladnih mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje ter zdravstvene dokumentacije. Zaradi tega je sodišče zavrnilo tudi predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da sta mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje (z dne 25.5.1998 in 21.10.1998) jasni, popolni in obrazloženi, da je pri obeh mnenjih sodeloval specialist ortoped in da je bila tožnica pred invalidsko komisijo prve stopnje tudi osebno pregledana, zaradi česar ni bilo potrebe po sodnem izvedencu v skladu z določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navedlo je tudi, da bi v primeru, če je tožnica mnenji invalidske komisije štela za pristranski, morala ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 247. člena ZPP in zahtevati izločitev mnenj najpozneje do začetka dokazovanja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je štelo mnenji, na podlagi katerih je odločala tožena stranka, kot izvedenski mnenji invalidskih komisij. Ta mnenja izdelajo strokovnjaki, ki so organizacijsko in tehnično povezani s samim organom, ki odloča o postopku, zaradi česar bi bilo potrebno zavzeti jasno stališče o tem, ali je ta mnenja mogoče enačiti z mnenji sodnih izvedencev, za katere veljajo tudi pravila o izločitvi, ali gre le za dokaze ene od strank oziroma jih je potrebno šteti le kot njene navedbe. V postopku pred invalidsko komisijo stranka nima enakih pravic do sodelovanja in vpliva, kot jih ima v postopku pred sodiščem. Tožnica ni bila dolžna zahtevati izločitve izvedenskih mnenj pred dokazovanjem na sodišču. Pravica do sodnega varstva zajema tudi pravico do dokaznih sredstev, nad njimi do izvedenca. Pritožbeno sodišče je spregledalo bistveno okoliščino in zanemarilo pravico strank, da zoper dokaze ene stranke postavijo nasprotni dokazni predlog. Stališče pritožbenega sodišča bi pomenilo, da stranke v postopku pred sodiščem ne morejo izpodbijati izvedenskih mnenj invalidskih komisij, takšno ravnanje pa predstavlja tudi bistveno kršitev ustavne pravice do enakega varstva in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.).

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožničinemu predlogu za določitev izvedenca medicinske stroke in na odločitev pritožbenega sodišča, ki je tožničino pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. Iz revizijskih navedb smiselno lahko povzamemo tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za določitev izvedencev medicinske stroke prekršilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, kar je tožnica uveljavljala že v pritožbi, in določbi 243. člena ZPP ter 247. člena ZPP v zvezi z izločitvijo izvedencev. Te kršitve, če bi jih sodišče res zagrešilo, bi lahko predstavljale bistvene kršitve določb pravdnega postopka relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica uveljavljala tudi v pritožbi. Če bi bile njene pritožbene navedbe utemeljene, drugostopenjsko sodišče pa kršitev ne bi odpravilo, bi s tem samo zagrešilo te kršitve, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic, iz katere izhaja tudi pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, ne pomenita, da je sodišče v pravdnem postopku dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlagata stranki. O tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki s sklepom odredi tudi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Iz navedenih določb izhaja, da je sodišče (in ne stranke) tisto, ki odloča o izvedbi posameznih dokazov. Pri tej presoji sicer ni povsem svobodno (ne gre za diskrecijsko pravico sodišča), saj lahko zavrne le dokaze, za katere misli, da v konkretni zadevi niso pomembni za odločbo, pri čemer mora tudi pojasniti razlog za takšno zavrnitev.

Nižji sodišči sta svoje stališče o nepomembnosti predlaganega dokaza zadovoljivo pojasnili in pri tem izhajali iz obširne zdravstvene in druge dokumentacije v spisu, mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje z dne 25.5.1998 in 21.10.1998 ter zaslišanje tožnice na obravnavi. Zavrnitev predlaganega dokaza temelji na zlasti na tem, da je bila tožnica pred invalidsko komisijo prve stopnje osebno pregledana (enako pred invalidsko komisijo dne 11.6.1997), da sta v invalidskih komisijah prve in druge stopnje sodelovala tudi zdravnika ortopeda, kar je pomembno glede na zdravstvene težave tožnice, ki jih ta navaja kot razlog za svojo invalidnost, da sta mnenji komisij jasni in popolni in da ti mnenji nista v neskladju z izvidi in mnenji specialista ortopeda dr. S. T.. Vsa strokovna mnenja primerno upoštevajo, da gre pri zavarovanki za kronične težave s hrbtenico v smislu cervikalnega in lumbalnega sindroma z rigidno ledveno hrbtenico, vendar brez izrazitih degenerativnih sprememb ali nevroloških izpadov, kar z upoštevanjem narave in zahtevnosti del na tožničinem zadnjem delovnem mestu ne dokazuje zmanjšanja ali celo izgube delovne zmožnosti po določbi 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Na drugi strani je v zvezi s takšno presojo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke, potrebno upoštevati, da se je tožnica sklicevala na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa ni konkretizirala. V zvezi s tem se tudi ni sklicevala na drugačno medicinsko dokumentacijo. Glede na to kršitev 287. člena ZPP v povezavi z 213. členom ZPP ni podana.

V zvezi z revizijskimi navedbami o naravi mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče ti mnenji štelo za mnenji sodnega izvedenca, torej izvedenca, ki ga določi razpravljajoče sodišče. Tudi pritožbeno sodišče tega ni izrecno navedlo. Ker pa se je v obrazložitvi neustrezno sklicevalo na določbo 247. člena ZPP (o tem v nadaljevanju), bi to lahko razumeli tudi kot stališče, ki mnenji invalidskih komisij izenačuje z mnenji sodnih izvedencev. To stališče je pritožbeno sodišče povzelo iz sodbe revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 197/2004 z dne 18.1.2005. Invalidski komisiji prve in druge stopnje sta v skladu z odločbo 266. člena ZPIZ izvedenska organa zavoda, njuna sestava, delo ter postopek pred izdajo izvedenskega mnenja in pri podaji le tega pa so določeni v Pravilniku o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 47/86, ki je veljal v času predsodnega postopka v tej zadevi).

Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni drugače določeno v ZPIZ (prvi odstavek 253. člena ZPIZ). V sodnem postopku - socialnem sporu zoper dokončno odločbo zavoda, postopek poteka po pravilih, ki jih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), ki v primeru, če sam zakon ne določa drugače, napotuje na ZPP (prvi odstavek 14. člena ZDSS). V tem postopku mnenje invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta izvedenska organa zavoda, torej ene od strank v postopku, ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP, saj ima tak značaj lahko le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče. Glede na to se je sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicevalo na določbo 247. člena ZPP v zvezi z izločitvijo izvedenca. To določbo je mogoče uporabiti in upoštevati le v primeru izločitve izvedenca, ki ga postavi sodišče tekom sodnega postopka, ne pa izvedenskih organov ene od strank v predsodnem postopku. Kljub temu napačno razlogovanje sodišča druge stopnje ni imelo nobenega vpliva na zakonito odločitev. Čeprav izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev (zaradi česar se s tem v zvezi tudi ni mogoče sklicevati na določbo 247. člena ZPP o njihovi izločitvi), mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljeno z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). Ker se v obravnavani zadevi podatki oziroma mnenja članov invalidskih komisij niso razhajali z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dodatni dokazni predlog tožnice in se je lahko oprlo tudi na izvide in mnenja invalidskih komisij. S tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ali kršilo ustavnih pravic tožnice.

Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) tudi pravilno uporabili določbe materialnega prava v zvezi z opredelitvijo invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Pri tej opredelitvi sta s skladu s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZPIZ pravilno upoštevala delo na delovnem mestu, na katerem je bila zavarovanka trajno razporejena pred nastankom sprememb v smislu zmanjšanja delovne zmožnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).