Jedro

Ker lahko glede na določbo drugega v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ dolžnik terjatev upnika izpodbija na razdelitvenem naroku le, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, je glede na zgoraj navedeno pritrditi sodišču prve stopnje, da navzočnost dolžnika na naroku ni bila nujna, saj je upnikovo terjatev izpodbijal že pred razdelitvenim narokom z ugovorom po izteku roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se iz kupnine v znesku 29.067,08 EUR, za dolžniku P. S. do 71/160 celote prodanih nepremičnin ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-..., ID znak 1003-... in ID znak 1003-..., poplačajo izvršilni stroški upnika v znesku 2.117,85 EUR, davek na promet nepremičnin v znesku 569,94 EUR ter celotna terjatev upnika iz naslova stroškov, obresti in glavnice v znesku 40.175,53 EUR.

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnik, tako osebno kot po pooblaščencu, vendar z vsebinsko identično pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpodbijani odločitvi očita obremenjenost z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ utemeljuje s trditvami, da je zapisnik o naroku z dne 21. 12. 2017 v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja, da odločitev sodišča glede razdelitve zneska, dobljenega s prodajo, temelji na dejanskem stanju, kot ga je sodišče ugotovilo na naroku, pri tem pa iz zapisnika o naroku izhaja, da je sodišče na naroku ugotovilo le znesek davka na promet z nepremičninami, drugih terjatev pa na naroku ni ugotavljalo. Poudarja, da je zaradi hude bolezni opravičeno izostal z naroka z dne 21. 12. 2017 ter da je upnik na naroku predložil novo vlogo, ki je podlaga izpodbijani odločitvi. Ker se dolžnik na navedbe v tej vlogi ni imel možnosti izjasniti, sodišče pa te vloge tudi sploh ni vročalo dolžniku, pritožba zatrjuje, da je s takšnim procesnim postopanjem zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zatrjuje, da bi sodišče vsled temu, ker se je upnik v vlogi z dne 21. 12. 2017 opredelil do dejstev v zvezi s poplačilom svoje terjatve do dolžnika, moralo na razdelitvenem naroku dolžnika zaslišati. Poudarja, da ves čas trajanja izvršilnega postopka oporeka višini upnikove terjatve, zato ne drži trditev sodišča prve stopnje, da dolžniku višina terjatve pred oziroma do razdelitvenega naroka ni bila sporna. Sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tako glede delnega poplačila posameznih glavnic kakor tudi glede izračuna zakonskih zamudnih obresti. Zatrjuje, da terjatev upnika na dan 21. 12. 2017 ne znaša 39.836,99 EUR ter navedeno utemeljuje z dopisom stečajnega upravitelja Stojana Iliča z dne 21. 3. 2011 iz katerega izhaja, da dolžnik po delnem plačilu 12.081,92 EUR dolguje še zneske po računu št. 18 in 20 v skupni višini 3.942,61 EUR. Glede na navedeno sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj upnikova terjatev na dan razdelitvenega naroka ni znašala 21.174,20 EUR temveč 15.447,74 EUR, kar izkazuje vloga stečajnega upravitelja z dne 21. 3. 2011. Izpostavlja tudi, da sodišče na razdelitveni narok ni vabilo večinske solastnice nepremičnin N. B. S. Poudarja, da gre za skupno premoženje ter da izvršba na take nepremičnine ni mogoča oziroma je mogoča le ob predhodni ugotovitvi obsega skupnega premoženja ter deleža dolžnika na tem premoženju. Ker v konkretnem primeru solastnina dolžnika in N. B. S. ni določena po deležih, na nedoločen delež z izvršbo ni mogoče poseči. Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je ugotoviti, da očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana, saj se izpodbijana odločitev da preizkusiti, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Pritožbeni očitki o neujemanju zapisnika o razdelitvenem naroku z razlogi sodišča prve stopnje o dejanskem stanju na naroku oziroma nestrinjanje s temi razlogi pa ne pomenijo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.1

6. Pritožbene trditve, da je sodišče oprlo odločitev na vlogo upnika z dne 21. 12. 2017, glede katere dolžniku ni dalo možnosti izjasnitve, ne utemeljujejo očitane procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. V kolikor pa ta pritožbeni očitek utemeljujejo prejšnja pritožbena zatrjevanja o neujemanju zapisnika o razdelitvenem naroku z razlogi sodišča prve stopnje pa je pojasniti, da tudi v tem primeru pritožbeni očitek ni utemeljen, saj ni prišlo do nepravilnega prenosa podatka iz listinskega gradiva v sklep, torej do napake tehnične narave. Če protislovje ni posledica operacije prenosa podatka iz spisa v sklep, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, pa ne gre za protispisnost (ampak za zmotno dokazno oceno).2

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa kot tudi iz podatkov spisa izhaja, da je dolžnik v času oprave razdelitvenega naroka imel pooblaščenko ter da je v predmetnem postopku sodišče že večkrat odločalo o ugovorih po izteku roka, v katerih je dolžniku pojasnilo koliko znaša njegov dolg. Navedeno pritožbeno ni sporno.

8. Ker lahko glede na določbo drugega v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ dolžnik terjatev upnika izpodbija na razdelitvenem naroku le, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, je glede na zgoraj navedeno pritrditi sodišču prve stopnje, da navzočnost dolžnika na naroku ni bila nujna, saj je upnikovo terjatev izpodbijal že pred razdelitvenim narokom z ugovorom po izteku roka. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje dolžnika na naroku moralo zaslišati. Dolžnik pravice do izpodbijanja upnikove terjatve na naroku ni imel več, saj je to pravico izkoristil že z vložitvijo ugovorov po izteku roka (l. št. 199, l. št. 555, l. št. 658 spisa), o katerih je bilo pravnomočno odločeno (l. št. 491, l. št. 569 in l. št. 703 spisa)3. Ker je dolžnik prekludiran pri izpodbijanju terjatve upnika, so pritožbene trditve, ki zatrjujejo napačnost obračuna upnikove terjatve, v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevne in sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Iz razlogov izpodbijanega sklepa v 10. točki obrazložitve izhaja, da je znesek 12.081,92 EUR kot delno plačilo upnik pri svojem obračunu terjatve v vlogi z dne 21. 12. 2017 upošteval. Pritožbeni trditvi, da je dolžnik izterjevano terjatev upniku plačal že pred prodajo nepremičnine na naroku z dne 24. 4. 2014, glede na navedeno ni mogoče slediti.

9. V kolikor je s temi trditvami dolžnik sodišču očital zmotno uporabo materialnega prava pa je pojasniti, da so te pritožbene trditve nekonkretizirane, saj iz njih ni razvidno, v katerem delu se dolžnik z obračunom dolga, ki ga je opravilo sodišče in ga skupaj s sklepom o poplačilu in vlogo upnika z dne 21. 12. 2017 tudi vročilo dolžniku (vpogled v obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi RV 0450 2007 5 SI), ne strinja. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem opravilo uradni preizkus, ki pa nepravilnosti ni pokazal. 10. Skladno z določbo drugega odstavka 207. člena ZIZ na razdelitveni narok sodišče poleg strank povabi tudi tiste, ki imajo po stanju spisov in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz tega zneska. Da bi N. B. S. to pravico imela iz spisovnih podatkov ne izhaja, prav tako tega ne zatrjuje pritožba. Pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo na razdelitveni narok vabiti tudi N. B. S., se tako izkažejo za neutemeljene.

11. Pritožbena zatrjevanja o nemožnosti izvršbe na določene nepremičnine v predmetnem pritožbenem preizkusu niso upoštevna, ker je predmet pritožbenega preizkusa sklep o poplačilu in ne sklep o zavrnitvi ugovora zoper dovolitev izvršbe na nepremičnine.

12. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnika, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši odločitvi pritožbenega sodišča, stroški upnika, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni za izvršbo, zato jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309. 2 Primerjaj: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, J. Zobec, stran 313. 3 O zatrjevanem plačilu zneska 12.081,92 EUR, katerega je dolžnik uveljavljal z ugovorom po izteku roka z dne 12. 2. 2008, je sodišče prve stopnje o tem odločilo s sklepom z dne 18. 11. 2013, s katerim je ugovoru delno ugodilo in izvršbo za navedeni znesek tudi delno ustavilo, v preostalem pa obdržalo sklep o izvršbi In 47/2002 z dne 22. 7. 2002 v veljavi in ugovor zavrglo (l. št. 491 spisa), Višje sodišče v Celju pa je dolžnikovo pritožbo, v kateri je zahteval ustavitev izvršbe v celoti, s sklepom I Ip 39/2014 z dne 27. 2. 2014 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (l. št. 508 spisa). Dne 8. 4. 2015 vloženi ugovor po izteku roka je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom In 47/2002 z dne 24. 4. 2015, ki je bil po zavrnitvi dolžnikove pritožbe potrjen s sklepom Višjega sodišča v Celju I Ip 276/2015 z dne 20. 8. 2015. Ponovni ugovor po izteku roka, ki ga je dolžnik vložil dne 5. 5. 2017 (l. št. 658 spisa), je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom In 47/2002 z dne 6. 7. 2017 (l. št. 703 spisa), Višje sodišče v Celju pa je dolžnikovo pritožbo, s katero je zahtevalo omejitev zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice in ustavitev izvršbe v tem delu, s sklepom I Ip 318/2017 z dne 10. 11. 2017 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (l. št. 722 spisa).