Jedro

Zaradi pravilne odločitve, da v razmerju med tožnico in toženko niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi zatrjevanega sedemletnega kršenja njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici za obdobje od marca 2016 do februarja 2022 iz naslova reparacije plačati razliko v plači v višinah, kot so te za vsak posamezni mesec razvidne iz izreka prvostopne sodbe v točki I./1. izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v naslednjem mesecu do plačila, ter dodatna plačila (razliko v višini božičnic, regresov, letne nagrade in posebne delovne uspešnosti v letih 2016, 2017, 2018, 2019, 2020, 2021, 2022) v za vsako od navedenih let opredeljeni višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. v posameznem letu do plačila (točka I./1. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR (točka I./2. izreka). Zavrglo je tožbo v delu zahtevane ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnice s toženko od 1. 12. 2014 do 30. 9. 2016, za prijavo v obvezno zavarovanje in obračun prispevkov za socialno varnost od plače, ki bi jo v tem obdobju prejela, če bi delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ter izplačilo razlike med plačo in drugimi prejemki, ki jih je v tem času prejemala iz drugih naslovov, ter plačo in drugimi prejemki, ki bi ji pripadali pri toženki, če bi pri njej delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 6.807,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III. izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je imela pogodba o opravljanju storitev, ki jo je sklenila toženka z družbo A. d.o.o., formalno naravo podjemne pogodbe, katere predmet je bilo opravljanje transakcijske nabave in drugih storitev, ki jih bo družba A. d.o.o. zagotavljala toženki, vendar pa se ta pogodba in delo tožnice po tej pogodbi ni izvajalo na tak način. Družba A. je bila v tem poslovnem modelu povsem odvisna od toženke, ki je preko svojih organizatorjev dela vseskozi naročala delo tožnice. Tudi sicer je delo tožnice v celoti vodila in nadzorovala toženka, ki je imela trajne potrebe po delu takšnih delavcev. Pogodbeno razmerje tožnice po pogodbi o zaposlitvi z družbo A. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, saj je bila dejanski delodajalec tožnice toženka, šlo je za prikrito delovno razmerje tožnice s toženko. To dokazuje več okoliščin: družba A. je bila povsem odvisna od toženke; angažma tožnice je bil vezan na sprotne prijave potreb po njenem delu, ki jih je sporočala toženka; tožnica se je morala povsem podrejati režimu naročanja storitev toženke, ki je imela možnost sodelovanje kadarkoli prekiniti. Posledično je bila tožnica brez pravne zaščite pred nezakonito odpovedjo delovnega razmerja. Pri takem poslovnem modelu govorimo o eksternalizaciji delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer dejanski delodajalec (kot vodilna družba - toženka) ohrani odločilen vpliv na dejavnost drugega delodajalca, v tem postopku na družbo A., ter na vsebino delovnih razmerij. S takim prenosom delovnih razmerij na zunanje izvajalce, ki pa so tudi sami povsem odvisni, se običajno prav z namenom dobička družb, ki sodelujejo v takih poslih, znižujejo pravice delavcev, kar je očitno tudi v konkretnem primeru. Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu, pri čemer ni odločilna niti volja strank, ki se je kazala pri podpisu pogodb o zaposlitvi tožnice z družbo A. Zaščita delavcev po 13. in 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 s spremembami in dopolnitvami) mora biti zagotovljena ne samo tistim, ki niso v delovnem razmerju, ampak tudi v primerih, kjer bi pogodbeno izvajanje obveznosti delavce prikrajšalo pri njihovih pravicah in uveljavljanju le-teh, v konkretnem primeru v prikritih delovnih razmerjih. To pa ne pomeni, da toženka zaradi kršitve pravic tožnice ni odgovorna za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času delovnega razmerja pri družbi A. Tožnica sodišču prve stopnje očita predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi napačne dokazne ocene. Sodišče je v celoti verjelo pričam, predlaganim s strani toženke, povsem prezrlo pa je priče, predlagane s strani tožnice, ki so izpovedale ravno nasprotno, da je bila tožnica vključena v delovni proces pri toženki in vanj vpeta, da je bila njena prisotnost nujna, da so jo šteli za sodelavko in se nanjo zanesli. Ob tem je po prepričanju tožnice potrebno upoštevati, da je bila tožnica v dokazno izrazito slabšem položaju kot toženka. Sodišče bi moralo zaslišati tudi vse ostale priče, ki jih je predlagala tožnica, saj so bile za pravilno odločitev glede obstoja elementov delovnega razmerja ključne in bi lahko trditve tožnice dodatno potrdile. Sodišče je tako neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče B. B., ki bi lahko potrdil prevzem določenega dela delovnih nalog od tožnice. Zaslišati bi moralo tudi priče C. C., D. D. in E. E., ki so bile zaposlene na enak način kot tožnica, zato je logično, da bi o tem izpovedovale enako kot tožnica. Priči F. F. in G. G. pa bi vedeli izpovedati glede kadrovskega managerja, v zvezi s čimer je sodišče tudi popolnoma prezrlo listino "Moji podatki v bazi" in neutemeljeno kot verodostojno upoštevalo izpovedbo priče H. H. V zvezi s spremljanjem delovnega časa pa bi sodišče moralo zaslišati pričo I. I. Izpovedba priče J. J., ki je bila zaposlena pri toženki v oddelku nabave od leta 2019 do 2020 in je s tožnico sodelovala le 3 do 4 mesece, pa ni relevantna za predmetni postopek. V zvezi z nastankom razmerja med toženko in družbo A. tožnica izpostavlja, da je slednja začela izvajati dodatne storitve za toženko šele po angažiranju dela tožnice v letu 2016. Družba A. je bila odvisna od toženke, tožnica je opravljala storitve samo in izključno za toženko, slednja je bila tudi vključena v izbor delavcev v družbi A., saj iz izpovedbe priče K. K. izhaja, da je bil v postopek vključen tudi L. L. Iz izpovedb L. L., K. K. in M. M. izhaja, da je toženka dejansko vršila nadzor nad delom tožnice, saj je nadzor nad delom tožnice in odrejanje dela ter podajanje navodil za delo formalno in dejansko potekalo od leta 2016 do 2019 s strani L. L. in od leta 2019 do 2022 s strani N. N., torej s strani delavcev toženke, ki sta bila tožnici nadrejena, in ne družbe A. Delo tožnice je bilo integrirano v delovni proces toženke. Sodišče bi za razjasnitev dejanskega stanja glede zaračunavanja storitev družbe A. moralo izvesti dodatne dokaze. Napačna je skupna dokazna ocena glede lokacije pisarne tožnice, ki je slednji predstavljala edino delovno okolje v spornem obdobju. Edino možen je logični zaključek, da je bila tožnica obravnavana enako kot drugi redno zaposleni pri toženki, razen v obsegu denarnih prejemkov in varstva pravic delavca, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja pri toženki. Napačen je tudi prvostopni zaključek, da je vsa komunikacija med tožnico in toženko potekala preko direktorice družbe A., saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so komunikacijo glede dela in obsega dela ter nadzora izvajali delavci toženke. Pogodba o zaposlitvi tožnice z družbo A. in pogodba med pričo O. O. in toženko se razlikuje samo v 2 odstavkih od skupno 32. Nelogičen prvostopni zaključek v zvezi z IT opremo ni dokazno podprt z nobenim izvedenim dokazom, sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z izobraževanjem glede varnosti pri delu ter je sprejelo zmotni zaključek o kadrovskem managerju, s katerim je ignoriralo listinski dokaz s tem v zvezi. Sodišče napačno povzema sodno prakso VSRS v zvezi z elementi prikrivanja delovnega razmerja (VIII Ips 9/2022). Glede višine odškodnine je tožnica lahko podala samo okvirno oceno, saj toženka kljub večkratnim pozivom ni predložila zahtevanih podatkov - pogodb o zaposlitvi primerljivih delavcev, ob pojasnilu tožnice, da so se njene naloge prekrivale z več zaposlenimi pri toženki, ki so večinoma opravljali strokovna dela. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnici ne pripada odškodnina za izgubljen dobiček v času, ko je bila na porodniškem dopustu. Materialnopravno napačen je po prepričanju tožnice prvostopni zaključek, da bi tožnica morala uveljavljati ugotovitev delovnega razmerja po končanem delu preko študentskega servisa, saj je šlo za kontinuirano in neprekinjeno delo od 1. 12. 2014 dalje. Graja zaključek, da tožnica ni izkazala nepremoženjske škode, saj je bil poleg trditev in izpovedb tožnice s tem v zvezi predlagan izvedenec, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. V nadaljnji pravočasni pritožbi (ki jo je sodišče druge stopnje štelo kot dopolnitev prvotne pritožbe) tožnica kot materialnopravno napačno graja tudi odločitev o pravdnih stroških, katere mora povrniti toženki, saj v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa tožnici ni mogoče očitati. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu sodišče ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti niti takih kršitev, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na tej podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožba v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica delo pri toženki (od 1. 12. 2014 do 28. 2. 2016) in nato pri A. d.o.o. (od 1. 3. 2016 do 30. 9. 2016) opravljala na podlagi študentskih napotnic preko študentskega servisa, vložena prepozno v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je narekovalo njeno zavrženje (II. točka izreka prvostopne sodbe). Tožba je bila namreč vložena po poteku 30-dnevnega roka od takrat, ko je tožnica za toženko prenehala opravljati študentsko delo, ki naj bi po navedbah tožnice imelo vse elemente delovnega razmerja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šlo za kontinuirano in neprekinjeno delo od 1. 12. 2014 dalje, čeprav se je to najprej izvajalo kot študentsko delo, od 1. 10. 2016 dalje pa na podlagi zaposlitve pri formalnem delodajalcu A. d.o.o. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023 zavzelo stališče, da rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 velja tudi v primeru zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem, ko delavcu preneha civilnopravno razmerje, glede katerega uveljavlja obstoj vseh elementov delovnega razmerja in nadaljuje z delom pri dejanskemu delodajalcu preko zaposlitve pri drugem, zgolj formalnem delodajalcu. Pri tem je štelo za neutemeljene navedbe, da je delavec tudi v kasnejšem obdobju, ko je zaprl s. p. in se zaposlil pri formalnemu delodajalcu, delo za dejanskega delodajalca še vedno opravljal na enak način kot prej preko s. p.-ja. Zavzeto stališče pa je po presoji sodišča druge stopnje mogoče aplicirati tudi na konkretni primer, ko je tožnica delo za toženko najprej opravljala na podlagi študentskih napotnic kot študentsko delo, nato (od 1. 10. 2016 dalje) pa na podlagi zaposlitve pri formalnem delodajalcu A. d.o.o. Tožnica bi morala glede na tožbeni zahtevek iz tega razmerja s toženko v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 v tridesetih dneh od prenehanja študentskega dela od nje uveljavljati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri njej kot delodajalcu za čas od 1. 12. 2014 do 30. 9. 2016. Ker je tožbo vložila šele 28. 3. 2022, jo je sodišče v tem delu (tudi glede prijave v obvezno zavarovanje in obračuna prispevkov za socialno varnost ter glede uveljavljanega plačila razlike v plači in drugih prejemkih) utemeljeno zavrglo. Pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z navedeno odločitvijo posledično ni utemeljena.

7. Za preostalo obdobje (od 1. 10. 2016 naprej1 do februarja 2022) pa je tožnica zahtevala samo reparacijo v obliki razlike v plači za vse mesece navedenega obdobja v za vsak mesec posebej opredeljeni višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in dodatna plačila v posameznem letu (razliko v višini božičnic, regresov, letni nagradi in posebni delovni uspešnosti). Ta del zahtevka temelji na predpostavki, da je tožnica, čeprav v tem obdobju formalno zaposlena pri delodajalcu A. d.o.o., dejansko opravljala delo za toženko, ki je bila njen dejanski delodajalec v tem prikritem delovnem razmerju. V sodni praksi (npr. VSRS VIII Ips 12/2022 z dne 20. 12. 2022) je že uveljavljeno stališče, da v primeru, ko je delavec že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s formalnim delodajalcem, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov, v ta razmerja sicer ni mogoče posegati na način, da bi se delavcu lahko za isto obdobje priznalo delovno razmerje pri drugem delodajalcu (za polni delovni čas) in bi delovno razmerje pri enem delodajalcu "prekrilo" že obstoječe delovno razmerje pri drugem. Vendar pa to ne pomeni, da (dejanski) delodajalec, v konkretnem primeru toženka, zaradi kršitev pravic tožnice (nižje plače in drugih prejemkov) ni odgovoren za njeno prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri formalnem delodajalcu. To prikrajšanje, tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri formalnem delodajalcu, je treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, kar je tožnica z zahtevkom na plačilo razlike v plači za posamezni mesec navedenega obdobja ter razlike v dodatnih plačilih v posameznem letu tudi uveljavljala. Pogoj za ugoditev temu reparacijskemu zahtevku pa je zaključek, da je bila toženka v tem obdobju dejanski delodajalec tožnice, ker je bilo tožničino pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s formalnim delodajalcem (družbo A.) preko zatrjevanega nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bilo torej delovno razmerje tožnice pri družbi A. prikrito delovno razmerje s toženko. V skladu z opredelitvijo prikritega delovnega razmerja v izpostavljeni sodni praksi to ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjšanja pravnega varstva, temveč tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, dejansko pa se izvaja med drugima strankama z namenom zmanjšanja pravic in pravnega varstva šibkejše stranke (v konkretnem primeru delavca).

8. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sodišče prve stopnje take teze tožnice ni potrdilo, kar v predmetni pritožbi obsežno graja tožnica, pri čemer prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi bila tudi posledica napačne dokazne ocene. Ob tem je po prepričanju tožnice potrebno upoštevati, da je bila tožnica v dokazno izrazito slabšem položaju kot toženka. V okviru obravnavanja pritožbe tudi ni bilo spregledano, da je tožnica velik del (laične) pritožbe oblikovala tako, da je povzela celotne izseke zgoraj izpostavljene odločbe VS RS o obstoju delovnega razmerja zaradi zlorabe poslovnega modela, le da jih je prenesla oz. prilagodila na konkretni primer. Vendar pa je dokazni postopek, ki ga je izčrpno izpeljalo sodišče prve stopnje in njegove rezultate podrobno obrazložilo v izpodbijani odločbi, pokazal, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenem razlikujejo od tistih, obravnavanih v omenjeni sodni praksi, zato nekritična uporaba stališč in argumentov, zavzetih v tej sodni praksi za konkretni primer ni mogoča. 9. V skladu z 18. členom ZDR-1 se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Če delavec v takih primerih uveljavlja obstoj delovnega razmerja, bo tako moral dokazati obstoj elementov delovnega razmerja. Določba 18. člena ZDR-1 namreč postavlja domnevo, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, kjer stranki (delavcu) v primeru spora ni treba dokazovati domnevanega dejstva (obstoja delovnega razmerja), temveč le tako imenovano domnevno bazo (elemente delovnega razmerja). Slednji pa so vendarle v dokaznem bremenu delavca (v konkretnem primeru tožnice), ne glede na sicer razumljivo pripombo tožnice v pritožbi, da je bila v dokazno izrazito slabšem položaju kot toženka, kar pa nenazadnje upošteva že zakon z vzpostavljeno domnevo in s tem omilitvijo bremena dokazovanja delavca, ki je omejeno zgolj na dokaz posameznih konstitutivnih elementov delovnega razmerja. Neutemeljeno pa je zavzemanje tožnice, kot ga je smiselno razbrati iz njene pritožbe, da bi bila zaradi dokazno slabšega položaja sploh oproščena dokazovanja posameznih elementov delovnega razmerja, ki jih ima težave dokazati, in da bi s tem v zvezi zadoščale že (pavšalne in nedokazane) trditve tožnice.

10. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja - preizkušanju obstoja vseh elementov delovnega razmerja v razmerju med tožnico in toženko, izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, in sicer 4. v zvezi z 18. členom ZDR-1. Povzelo je definicijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče se je v nadaljevanju spustilo v sistematično presojo obstoja posameznih elementov delovnega razmerja v konkretnem razmerju med strankama: prostovoljno vključitev v delodajalčev organiziran delovni proces; osebno opravljanje dela delavca; odplačno delo (za plačilo); delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca; kontinuirano oz. nepretrgano opravljanje dela. Presojalo je, ali so bili v obdobju od 1. 10. 2016 do 18. 2. 2022 v razmerju med tožnico in toženko podani vsi našteti elementi delovnega razmerja, tako da je bila dejanski delodajalec tožnice toženka. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je zaključilo, da do zaposlitve tožnice pri družbi A. d.o.o. (podjetje za izvedbo razpisov in optimizacijo nabave - prilogi B12 in B16) ni prišlo na podlagi izbire tožnice s strani toženke, temveč je tožnico izbrala in zaposlila družba A. oz. njena direktorica P. P. Pri navedeni družbi (ki je bila ustanovljena že v letu 2013 in je opravljala storitve tudi za druge stranke) je toženka naročala posamezne storitve znotraj nabave, saj je že v letu 2015 (torej še pred zaposlitvijo tožnice pri A. konec leta 2016) na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju med toženko in A. (priloga B1) toženka del nabavnih storitev prenesla na to družbo kot zunanjega izvajalca, kar je bilo v skladu s poslovno odločitvijo skupine družbe R., del katere je bila toženka. Šlo je za "outsourcing" dela nabave: potrjevanja nabavnih zahtevkov, vnos dobaviteljev v bazo CLM, vnos nabavnih pogodb. Teh del in nalog ni opravljal nihče od redno zaposlenih pri toženki, kar je sodišče pravilno razbralo že iz izpovedbe same tožnice. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo prisotnost tožnice v prostorih toženke, ki med strankama niti ni bila sporna, vendar je zaključilo, da je bila taka prisotnost tožnice v prostorih toženke potrebna zaradi izvajanja nabavnih storitev, ki so bile družbi A. oddane v izvajanje po pogodbah o sodelovanju, in sicer zaradi narave tožničinega dela oz. njenih delovnih nalog: fizičnega podpisovanja pogodb in njihovega arhiviranja v fizični arhiv; to pa se je spremenilo po vrnitvi tožnice s porodniškega dopusta v letu 2020, ko so pri toženki prešli na sistem digitalnega podpisovanja pogodb, takrat je tožnica večinoma delala od doma. Tožnica je pri delu uporabljala računalnik s programsko opremo toženke, tudi elektronsko pošto družbe R. in elektronski naslov z dodatkom Ext (kar je pomenilo zunanji sodelavec), vse navedeno v skladu z odločitvijo skupine družbe R., da vse družbe, ki opravljajo storitve za njihovo skupino, zaradi varnosti delajo na njihovi infrastrukturi. Toženka pa tožnici ni razporejala in spremljala njenega delovnega časa niti ji odobravala dopusta in vodila evidence le-tega, saj se je tožnica o tem dogovarjala z družbo A., slednja je zagotavljala tudi nadomeščanje tožničine odsotnosti z delavkami, zaposlenimi pri A. Tožnica ni bila podvržena neposrednemu nadzoru s strani toženke niti ji ta ni odrejala dela in od nje tožnica ni neposredno prejemala navodil za delo, saj je toženka vsa navodila posredovala družbi A. oz. njeni direktorici, z izjemo morebitnega odpravljanja sprotnih težav. Nadzor glede storitvenih linij in izvedbe je potekal enkrat mesečno med toženko in direktorico A. na podlagi vsakomesečnega poročila o opravljenih storitvah. Plačilo storitev je toženka plačevala po ceniku A. slednji, kot dogovorjeno v pogodbah o sodelovanju. Le-te so bile po ugotovitvi sodišča prve stopnje sklenjene zaradi poslovne odločitve toženke, da del nabavnih storitev odda v izvajanje zunanjemu izvajalcu, pri čemer je šlo za avtonomno poslovno odločitev, v katero sodišče ne sme posegati, saj ni ugotovilo, da bi bila zgolj navidezna in bi prikrivala dejansko delovno razmerje s tožnico. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje zaključilo, da v razmerju med tožnico in toženko niso bili podani (vsi) elementi delovnega razmerja, kot jih opredeljuje 4. člen ZDR-1. 11. Povzetim ugotovitvam in posledičnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje tožnica očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi bila tudi posledica napačne dokazne ocene.

12. V okviru presoje utemeljenosti pritožbene graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni bilo mogoče spregledati dokazne stiske, v kateri se je znašla tožnica, ki je sicer podala dokazni predlog po zaslišanju velikega števila prič, vendar pa teh dokaznih predlogov ni substancirala in ni konkretizirala, v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami predlaga zaslišanje katere od prič, večje število prič pa je predlagala za dokazovanje istih dejstev (npr. obvezne prisotnosti tožnice na sedežu toženke), ki med strankama med postopkom niti niso bila več sporna. Tožnica je med postopkom dokazni predlog po zaslišanju več prič tudi umaknila ali jih nadomestila z drugimi pričami, kar ji je sodišče (očitno ob zaznanem slabšem dokaznem položaju, ki ga tudi v pritožbi izpostavlja tožnica) dopustilo. Vendar je tožnica v posameznih primerih tudi predlog po tem "nadomestnem" zaslišanju prič umaknila (npr. priča S. S. - list. št. 165 spisa). Tožnica v okviru pritožbene graje neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju posameznih poimensko izpostavljenih prič spregleda, da vseh teh prič niti ni predlagala za dokazovanje dejstev, za katera si v pritožbi obeta, da bi jih te priče potrdile, v kolikor njihovo zaslišanje ne bi bilo "neutemeljeno zavrnjeno". Priči D. D. in E. E. sta bili predlagani zgolj glede obvezne prisotnosti tožnice na sedežu toženke, kar je sodišče prve stopnje glede na naravo dela tožnice (fizično podpisovanje pogodb in njihovo arhiviranje v fizični arhiv, torej izvajanja nabavnih storitev, ki so bile družbi A. oddane v izvajanje po pogodbah o sodelovanju) vse do epidemije Covid oz. vrnitve tožnice iz porodniškega dopusta tudi ugotovilo oz. potrdilo. Navedeni priči torej nista bili predlagani v zaslišanje zato, ker naj bi bili zaposleni na enak način kot tožnica in da bi "o tem logično izpovedovali enako kot tožnica", kot v pritožbi neutemeljeno izpostavlja slednja, podobno pa velja tudi za pričo C. C. Tudi priča I. I. je bila med drugim predlagana v zaslišanje glede prihoda tožnice na lokacijo toženke po porodniškem dopustu in nemožnosti dela na tej lokaciji zaradi višje sile, kar je, kot izpostavljeno, že bilo ugotovljeno oziroma potrjeno. Drugo okoliščino, ločen sistem evidentiranja prisotnosti zunanjih sodelavcev, kar naj bi prav tako potrdila priča I. I., pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka tudi ugotovilo, vendar upoštevaje izpovedbo več zaslišanih prič (L. L., N. N., H. H., J. J.) pojasnilo razlog za to: da je toženka vedela, koliko ljudi je v stavbi, zaradi morebitne evakuacije, kar je izkustveno logično sprejemljivo. Priči J. J. tožnica v pritožbi neutemeljeno odreka dokazno vrednost zaradi krajšega obdobja sodelovanja z njo (le 3 do 4 mesece). Glede na to, da sta tožnica in navedena priča vendarle sodelovali, kot priznava tudi tožnica, je priča J. J. glede vsebine in narave sodelovanja lahko relevantno izpovedovala, čeprav omejeno na časovno obdobje, v katerem je sodelovanje s tožnico potekalo. Podobno tožnica upoštevaje njeno obdobje zaposlitve (od leta 2019 naprej) dokazno vrednost neupravičeno odreka priči H. H., za katero je prav tožnica zatrjevala, da naj bi bila v določenem obdobju tožničin kadrovski manager, pričo pa je predlagala toženka v dokaz neprisotnosti elementov delovnega razmerja med tožnico in toženko. Pritožbeno zavzemanje, da bi bil edina prava priča v zvezi s kadrovskim managerjem T. T., je neutemeljeno, saj tožnica spregleda, da dokaznega predloga po zaslišanju te priče (kot tudi več ostalih prič) ni z ničemer opredelila (substancirala), zato je njeno zaslišanje sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Za listine, ki jih tožnica šele v pritožbi konkretizira kot dokaz obstoja kadrovskega managerja ("Moji podatki v bazi" - del priloge A4) pa je dodati, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni navedla, kaj konkretno dokazuje s to listino, zato se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno opredeljevati niti v tej listini samo iskati morebitnih podatkov, ki bi za tožnico utegnili biti ugodni. Tožnica je sicer res v dokaz obstoja kadrovskega managerja tudi zanjo predlagala še nadaljnje priče (F. F. in G. G.). Čeprav se sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni odločilo nadalje razčiščevati, po presoji sodišča druge stopnje s tem v zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj glede na zaključek o neobstoju ključnih elementov delovnega razmerja med tožnico in toženko tudi morebitno sodelovanje kadrovskega managerja s tožnico ne bi moglo spremeniti sprejete odločitve.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče B. B., na novo zaposlenega pri toženki, ki naj bi potrdil prevzem določenih delovnih nalog od tožnice, saj ga je tožnica predlagala zgolj v zvezi s predajo znanja glede določenih delovnih obveznosti, ki jih je kasneje delal on (prej pa naj bi jih delala tožnica). Tudi v kolikor bi se toženka v okviru proste poslovne odločitve odločila določen del nalog v zvezi z nabavnimi zahtevki, ki jih je predhodno prenesla na zunanjega izvajalca družbo A., prevzeti nazaj in jih naložiti kateremu od na novo zaposlenih, to še ne potrjuje navedb tožnice, da je šlo že pri njej za prikrito delovno razmerje s toženko, ki je bila njen dejanski delodajalec. Tožnica se neutemeljeno zavzema tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vse ostale priče, ki jih je predlagala tožnica (tožnica jih v pritožbi poimensko ne navaja), saj naj bi bile, tako pritožba, ključne za pravilno odločitev glede obstoja elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju poimensko navedenih prič, česar tožnica, razen v obsegu že zgoraj obrazloženega glede posameznih prič, substancirano ne graja. V izogib pomislekom je dodati, da s tako odločitvijo, ki je ustrezno obrazložena, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve procesnih določb iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP (v kolikor bi bilo pavšalno pritožbeno grajo bistvene kršitve procesnih določb mogoče razumeti tudi v tej smeri).

14. V zvezi s pritožbeno grajo zmotne ugotovitve posameznih okoliščin, ki predstavljajo elemente delovnega razmerja, tožnica neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bila toženka vključena v izbor delavcev v družbi A., saj je to v zvezi s tožnico zanikal kot priča zaslišani L. L. (do leta 2019 pri toženki vodja oddelka nabave). Pritožba sicer pravilno izpostavlja izpovedbo priče K. K., ki pa je v svojem zaslišanju zgolj omenjala sodelovanje L. L. v izbirnem postopku za kandidate, katerega je vodila P. P., torej direktorica A. Pravilen je zato prvostopni zaključek, da je bila tožnica izbrana s strani družbe A. (in ne toženke), kar so potrdile tudi ostale priče (N. N., H. H. in J. J.), medtem ko P. P. nobena od strank v zaslišanje niti ni predlagala. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji, da naj bi toženka dejansko vršila nadzor nad delom tožnice, saj tega priče, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi (L. L., K. K. in M. M.) niso potrdile. Priča M. M. je sicer opisala le podajo občasnih navodil glede odpravljanja sprotnih težav ali nejasnosti. Tega sodišče prve stopnje ni spregledalo, je pa na podlagi izpovedb tudi ostalih zaslišanih prič pravilno zaključilo, da tožnica ni bila podvržena neposrednemu nadzoru s strani toženke. Tožnica sicer do neke mere utemeljeno izpostavlja, da je bilo njeno delo integrirano v delovni proces toženke, kar je logično glede na naravo dela, ki predstavlja del nabavnih storitev toženke, kateri je bil s pogodbo o poslovnem sodelovanju prenesen v izvajanje na družbo A. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja glede zaračunavanja storitev družbe A. izvesti dodatne dokaze, saj je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je toženka družbi A. plačevala storitve po ceniku za vsako posamezno storitev, dogovorjeno v pogodbah o sodelovanju, tožnica pa v pritožbi razen pavšalne graje ne ponuja razlogov za dvom v pravilnost takega zaključka.

15. Zaradi pravilne odločitve, da v razmerju med tožnico in toženko niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi zatrjevanega sedemletnega kršenja njenih temeljnih pravic iz delovnega razmerja. Sodišče tako ni ugotovilo nobene od predpostavk odškodninske odgovornosti toženke, zato se tožnica s pritožbo neutemeljeno osredotoča zgolj na eno (neizkazanost nepremoženjske škode).

16. Tožnica je poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja in reparacijskih zahtevkov s tem v zvezi torej uveljavljala tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ne glede na zatrjevano dejansko podlago (kršitev tožničinih temeljnih pravic iz delovnega razmerja) v tem delu ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, (zgolj) za katerega v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 velja, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Upoštevaje tožničin neuspeh s tem delom zahtevka je sodišče tožnici v skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) pravilno naložilo povrnitev s tem v zvezi nastalih pravdnih stroškov toženke.

17. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP) in sklepa (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le toženka v obliki stroškov odgovora na pritožbo. Ker z njim toženka ni v bistvenem pripomogla k rešitvi pritožbe, jih v skladu z načelom potrebnosti stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) krije toženka sama.

1 Tožnica je reparacijo - razliko v plači sicer zahtevala že od 1. 3. 2016 naprej, vendar v obdobju do konca septembra 2016 neutemeljeno že zaradi prepoznega uveljavljanja ugotovitve obstoja delovnega razmerja za čas opravljanja študentskega dela, kot je bilo že pojasnjeno. Že iz tega razloga zato tožbenemu zahtevku za navedeno obdobje ni bilo mogoče ugoditi.