Jedro

Podjetje – tedaj B. d.d. - je pridobilo lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih z zaključenim postopkom lastninskega preoblikovanja po ZLPP (in pravne posledice zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja so razvidne iz vpisov v sodnem registru), zato tožnica na drugačno presojo sodišča ne more vplivati z navedbami, da družba A. d.d. pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske pravice.

Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnica lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja (l. 1947) opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje.

Tožnica, ki se z ugotovitvami ministrstva ni strinjala, je drug način ugotavljanja sedanje vrednosti podržavljenih zemljišč v postopku tudi predlagala, med drugim z dokazovanjem z izvedencem, vendar njenemu dokaznemu predlogu kot nepotrebnemu organ ni sledil. Neupoštevanje take strankine pravice pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica št. D-321/39/1991 z dne 25. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. d.d. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice za vračilo v naravi zemljišč s parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71 in 1132/72, ki so nastala z delitvijo podržavljenih zemljišč parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. …, zavrnila zahtevek tožnice za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč namesto vračila v naravi navedenih zemljišč, ugodila pa zahtevku tožnice za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe do višine 923,79 DEM ter Slovenski odškodninski družbi d.d. (v nadaljevanju SOD) kot zavezanki naložila, da mora v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti tožnici kot upravičenki obveznice v znesku 923,79 DEM s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ o delu zahteve tožnice odločil z delnima odločbama z dne 20. 7. 1993 in 4. 5. 1994, medtem ko je bilo odločanje o predmetnem delu zahteve za denacionalizacijo s sklepom z dne 18. 11. 2002 prekinjeno, in sicer do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja B. p.o., ki ga je pri Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo podala tožnica. Navedeno podjetje se je namreč leta 1997 lastninsko preoblikovalo v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), predmetne nepremičnine pa niso bile izločene iz lastninjenja. Dne 31. 8. 2009 je C. posredovala upravnemu organu pravnomočno sodbo Upravnega sodišča U 1623/2008 z dne 18. 11. 2008, s katero je bila zavrnjena tožba tožnice zoper sklep C. z dne 28. 2. 2008, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnice za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja B. p.o. Po tem, ko je organ tožnico pozval, da postavljeni zahtevek za vračanje v naravi spremeni v zahtevek za odškodnino ter je ta z vlogo z dne 3. 12. 2009 sporočila upravnemu organu, da za vrednost 923,79 DEM ni pripravljena skleniti sporazuma za dodelitev nadomestnih zemljišč, je upravni organ v poročilu, sprejetem 8. 12. 2009, predlagal, da se tožnici kot upravičenki za dele predmetnih podržavljenih zemljišč prizna odškodnina v obliki obveznic v višini 923,79 DEM, ter je nato dne 29. 12. 2009 tako odškodnino tožnici tudi priznal z odločbo. Navedeno odločbo pa je Upravno sodišče s sodbo I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 odpravilo ter organu vrnilo zadevo v ponovni postopek.

Po sodbi tega sodišča je bil prvostopenjski organ v ponovnem postopku dolžan opraviti poizvedbe pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede izhodiščne vrednosti, določene v 4. členu Odloka o načinu določanja vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) in po opravljenih poizvedbah glede na rezultat teh ponovno odločiti o višini odškodnine; pri ponovnem izračunu mora prvostopenjski organ uporabiti s strani pristojnega ministrstva korigirane oziroma preverjene izhodiščne cene, tožnici pa dati možnost, da se ponovno odloči, ali bo uveljavljala podredni zahtevek v obliki nadomestnega zemljišča. V odgovoru, ki ga je 1. 12. 2011 pridobil organ s strani ministrstva, je pojasnjen način pridobivanja podatkov in metode spremljanja cen kmetijskih zemljišč ter vpliv teh cen na količnik, določen v 4. členu Odloka, pri čemer ministrstvo ugotavlja, da ni razlogov, da bi se v Odloku določena izhodiščna vrednost zemljišča spremenila, saj razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, ni večja od 10 %.

Glede na to je prvostopenjski organ dne 14. 12. 2011 pripravil novo poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v katerem je ugotovil, da je tožnica upravičena do odškodnine v obveznicah SOD v skladu z Odlokom in sicer v višini 923,79 DEM. V pripombah na poročilo je tožnica menila, da upravni organ ni upošteval navodil sodišča, vendar je te navedbe prvostopenjski organ presodil kot neutemeljene. V zvezi z navedbami tožnice, da vztraja pri vračanju predmetnih nepremičnin v naravi, pa upravni organ navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da vračanje v naravi ni možno, saj so nepremičnine v lasti podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo v skladu z določbami ZLPP (dopis Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 13. 9. 2002). V postopku tudi ni bila izdana začasna odredba, zaradi česar je ugasnila pravica tožnice do vračila v naravi. Tožnica je upravičena do odškodnine, ugotovljene po Odloku, pri čemer ni mogoče upoštevati cen kmetijskih zemljišč na trgu, sprememba namembnosti zemljišč po podržavljenju pa tudi ne vpliva na višino odškodnine za podržavljene nepremičnine. Da bi šlo za podržavljenje stavbnih zemljišč, pa ne izhaja ne iz podlage podržavljanja (zemljišča so bila podržavljena z odločbama Okrajne komisije za agrarno reformo na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji), ne iz zahtevkov stranke in tudi ne iz predloženih listin, tožnica pa je tudi sama navajala, da je bila namembnost spremenjena po letu 2000 ter iz tega razloga ni bilo ekonomično slediti predlogu tožnice za ugotovitev vrednosti s pomočjo sodnega izvedenca – cenilca.

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 22. 5. 2014 zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi navaja, da še vedno vztraja pri svoji primarni zahtevi za vračilo nepremičnin v naravi, saj meni, da so podani pogoji za tako vračilo, podrejeno pa je zahtevala, da se ugotovi tržna vrednost nepremičnin, v kolikor bi bila upravičena do nadomestnih zemljišč ali do obveznic. Tožnica dalje navaja, da prvostopenjski organ v ponovnem postopku, ki ga je vodil na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011, ni ravnal po napotkih sodbe. Poizvedbe je namreč opravil v decembru 2011 in pri tem zaključil, da ni razlogov, da bi se izhodiščna vrednost zemljišč spremenila, saj razlika ni večja od 10 %. Po mnenju tožnice pojasnilo ministrstva ni odraz realnega stanja ter nepremičninskega trga v RS. Po mnenju tožnice ne gre za strokovne ugotovitve; nesprejemljivo je tudi, da so cene enotne za vso Slovenijo. Tožnica pa je že opozorila, da so ji bila odvzeta najlepša zemljišča v Zaki ob Blejskem jezeru, ki jih ni mogoče enačiti z zemljišči v nekem odročnem kraju. Poleg tega pa gre za napako upravnega organa, da je družba A. ta zemljišča vključila v svoje lastninsko preoblikovanje. Tožnica je namreč pravočasno vložila predlog za izdajo začasne odredbe, vendar prvostopenjski organ o njenem predlogu ni odločil. Upravno sodišče pa je v sodbi U 1623/2008 zavzelo stališče, da tožnica ni izposlovala sklepa o izdaji začasne odredbe, na predlog za izdajo začasne odredbe pa se ne more z uspehom sklicevati. Tožnica se sklicuje na kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine ter pravice do enakega obravnavanja. Sicer pa iz zemljiške knjige izhaja, da A. d.d. nima vknjižene lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet izpodbijane denacionalizacijske odločbe, temveč gre za družbeno lastnino. Ker tako ne moremo govoriti o lastninski pravici, ni omejitve po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za vračilo v naravi.

Izpodbijana prvostopenjska odločba pa je tudi pomanjkljiva, saj pravnega temelja za nemožnost vrnitve v naravi sploh ne navaja, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V izpodbijani odločbi so povzete le ugotovitve iz odločbe, izdane v prejšnjem postopku. Tudi drugostopenjski organ, ki je razloge za odločitev dopolnil z navedbo materialno pravne podlage (prvi odstavek 18. člena v povezavi s tretjim odstavkom 16. člena ZDen), pomanjkljivosti glede obrazložitve prvostopenjske odločbe ni mogel sanirati.

V ZDen je v 2. členu jasno določeno, da je denacionalizacija praviloma vrnitev v naravi, le izjemoma to ni, če za to ni pogojev. Če je šlo za razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem s špekulativnim ravnanjem, pravice denacionalizacijskih upravičencev ne smejo biti prizadete (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 443/94). Da je lastnik, B. p.o. ni izkazal ne s pravnim poslom, ne na drug način, in tudi Pogodba o oddaji mestnega zemljišča ne more biti temelj za prenos lastninske pravice. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pa je jasno določil, v katerih primerih je dopustno predlagati lastninsko pravico na nepremičninah, zato se B. p.o. pri predmetnih parcelah ni mogel vknjižiti, ker za to ni zakonskih pogojev. Pa če tudi bi se, 8. člen tega zakona določa, da za denacionalizacijske postopke to nima pravnih učinkov. B. p.o. je vedel, da bi predmetne parcele moral iz premoženja izločiti. Sklenil ni namreč ne obligacijskega ne stvarnopravnega posla, na podlagi katerega bi izkazoval lastništvo na predmetnih parcelah. V naravi gre za parcele, ki ležijo na meji kompleksa Kamp …, po namenu pa gre za igrišče oziroma površine, namenjene športu in rekreaciji. Z vrnitvijo v naravi bi ne bil okrnjen kompleks Kampa …, saj se predmetne nepremičnine nahajajo na njegovem robu. To tožnica dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom ter mapno kopijo. Da bi bilo možno te parcele vrniti v naravi, se je ugotovilo tudi tekom denacionalizacijskega postopka z ogledom na kraju samem. V same nepremičnine pa B. p.o. ni vlagala v smislu povečanja vrednosti, zato so izpolnjeni vsi pogoji za vrnitev v naravi. Vrnitev v naravi pa je smiselna tudi zato, ker z do zdaj vrnjenimi nepremičninami tožnici v naravi to predstavlja zaključeno celoto. Iz mapne kopije je razvidno, da tožnica v primeru, da parcele ne bi bile vrnjene v naravi, nima dostopa do svojih parcel. Odločitev v izpodbijani odločbi je tako v nasprotju s sodno prakso (sodba I Up 95/99) in pomeni poseg v ustavne pravice tožnice. Podrejeno je tožnica zahtevala nadomestna zemljišča. Pripravljena je bila skleniti sporazum s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG) pod pogojem, da se za osnovo vrednosti vzame realna vrednost zemljišč. Zemljišča imajo danes status stavbnega zemljišča, za rekreativne namene, zato je cena 450,00 EUR za 8.085 m2 zemljišč neustrezna. ZDen v 44. členu določa, da se vrednost določi po stanju zemljišč v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Uporabnik zemljišč je po letu 2000 predlagal spremembo namembnosti predmetnih zemljišč iz delno kmetijskega statusa v status rekreacijskih površin, kar je v osnovi stavbno zemljišče. Tožnica kot pomembno ponovno navaja, da se status zemljišča v času ob podržavljenju formalno ni ugotovil, tožnica pa je vedno zatrjevala, da so bila zemljišča ves čas oddana zavezancu B. p.o. na podlagi Pogodbe o oddaji mestnega zemljišča SO Radovljica z dne 15. 9. 1969. Mestno zemljišče pa ni predstavljajo kmetijskega zemljišča, temveč vedno nezazidano stavbno zemljišče (kmetijska zemljišča se niso oddajala na tak način). Že v času podržavljenja tako ni šlo za kmetijsko zemljišče, kasneje pa se je tudi v prostorskih aktih formalno namembnost evidentirala kot stavbno. Na teh zemljišč bi uporabnik izdelal otroško igrišče in druge rekreacijske površine. Ne drži da bi Upravno sodišče te ugovore tožnice zavrnilo. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je tako prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Iz lokacijske informacije v denacionalizacijskem spisu izhaja, da so bile parcele na dan 11. 3. 1993 ter 25. 3. 2000 delno kmetijske, delno pa stavbna zemljišča in ni res, da bi bile povsem kmetijska zemljišča (pašnik 2. razreda). Tako bi zavezanec v postopku lastninskega preoblikovanja že na podlagi določbe 5. člena ZLPP moral izločiti iz sredstev vsa kmetijska zemljišča, ki sploh ne bi smela biti predmet lastninjenja. Ne glede na to, da se lastninjenje ni preprečilo, bi moral to upoštevati upravni organ pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku in z listinami ugotoviti pravilne namembnosti.

Organ pa v izpodbijani odločbi tudi ni upošteval današnje vrednosti. Ni opravil poizvedb o statusu zemljišč v času podržavljenja ter v času vračanja, zato dejansko stanje ni popolnoma razjasnjeno in iz tega razloga ni mogoče pravilno uporabiti materialnega prava; ne drži, da bi bil status zemljišč ugotovljen kot nesporen. Na območju Zake na Bledu, kjer so sporne parcele, tržna vrednost dosega ceno najmanj 2 EUR/m2, če pa se upošteva, da je prišlo do prekvalifikacije v stavbno zemljišča, je treba uporabiti faktor x 100. Glede na to je tožnica predlagala, da se vrednost zemljišč ugotovi s pomočjo sodnega izvedenca – cenilca, ki bo ocenil vrednost nepremičnin glede na določbe cen ter Odloka. Svojega izračuna sicer upravni organ ponovno ni obrazložil (matematična formula po Odloku). Prvostopenjski organ pa je predlog za ugotovitev vrednosti z izvedencem zavrnil ter ugotavlja, da to ni potrebno, kar pa je procesna kršitev.

Tožnica sodišču predlaga, naj odločbi organov prve in druge stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma naj sodišče odloči, da se tožnici nepremičnine, ki so predmet postopka, vrnejo v naravi oziroma se ugodi njenemu podrejenemu zahtevku po odškodnini v obliki nadomestnih zemljišč po velikosti in kulturi istovrstnih. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi prvostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom Slovenskemu državnemu holdingu d.d. (v nadaljevanju SDH) in družbi A. d.d. SDH v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tudi A. d.d. v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam v tožbi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožnica v naknadni vlogi odgovarja na navedbe strank z interesom v odgovorih na tožbo. Navedbe strank z interesom prereka ter vztraja pri tožbi ter tožbenem predlogu.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica vlaga tožbo zoper odločbi organov prve in druge stopnje. Ker pa je le odločba organa prve stopnje dokončni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), o zakonitosti katere se lahko odloča v upravnem sporu, je sodišče štelo, ne da bi pošiljajo tožbo tožnici v popravo, da izpodbija le odločbo organa prve stopnje. Sodišče še dodaja, da odločitev iz 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, samostojno (brez prvostopenjske odločbe) ne more pravno učinkovati; kolikor pa skupaj s prvostopenjsko odločbo predstavlja podlago za odreditev izbrisa začasne odredbe z dne 13. 11. 1997 v zemljiški knjigi, pa tako podlago predstavlja že sama začasna odredba (po 5. točki izreka velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji). Zato podlage za izpodbijanje drugostopenjske odločbe, ne glede na 2. točko izreka, ni.

9. V zadevi je sporen način vračanja podržavljenega premoženja (odškodnina), podrejeno pa višina v obliki obveznic SOD priznane odškodnine.

10. Sodišče kot neutemeljene presoja tožbene navedbe, da za vračilo v naravi predmetnih podržavljenih zemljišč s parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71 in 1132/72, vse k.o. …, ni ovir po ZDen. Sodišče je že v sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011, v izvrševanju katere je bila izdana izpodbijana odločba, zavzelo stališče, in pri katerem vztraja, da je z olastninjenjem družbenega kapitala podjetja B. p.o. po določbah ZLPP, del katerega so predstavljala tudi predmetna zemljišča(1), lastninsko pravico na teh zemljiščih pridobila gospodarska družba B. d.d., po naknadnih statusnih spremembah te družbe pa jo ima (zdaj) družba A. d.d.(2) kot civilna pravna oseba v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen; po navedeni zakonski določbi pa premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Tožnica tudi ni uspela s predlogom za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja B. p.o.(3). Ker je podjetje – tedaj B. d.d. - pridobilo lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih z zaključenim postopkom lastninskega preoblikovanja po ZLPP (in pravne posledice zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja so razvidne iz vpisov v sodnem registru), tožnica na drugačno presojo sodišča ne more vplivati z navedbami, da družba A. d.d. pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske pravice. Iz istega razloga tožnica tudi ne more biti uspešna z navedbami, da predmetne nepremičnine iz lastninskega preoblikovanja niso bile izključene zaradi napake državnega organa, ki o pravilno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni pravočasno odločil; po mnenju sodišča pa je morebitno odškodovanje tožnice zaradi (nepravilnega) postopanja organa z vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe lahko le predmet drugega, ter ne denacionalizacijskega postopka. Tožnica glede na povedano tudi brez podlage trdi, da bi organ v denacionalizacijskem postopku moral upoštevati, da bi predmetne nepremičnine, kolikor gre za kmetijska zemljišča, že po samem zakonu (5. člen ZLPP) morale biti izključene iz postopka lastninskega preoblikovanja podjetja.

11. Ob ugotovljeni oviri za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen se tožnica tudi ne more z uspehom sklicevati na določbo prvega odstavka 2. člena ZDen, po kateri je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi; po drugem odstavku tega člena namreč v primeru, če vrnitev premoženja v naravi ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Po presoji sodišča pa tožnica tudi ne more utemeljeno zatrjevati, da ji je zaradi denacionalizacije v obliki odškodnine nedopustno poseženo v ustavni pravici do zasebne lastnine in enakega obravnavanja. Po ureditvi v ZLPP so imela sicer premoženjska upravičenja prejšnjih lastnikov do njihovega nekdanjega premoženja prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij (zavarovanje pravic upravičencev in njihovih dedičev je urejeno v členih 9 do 16); vendar pa so bile pravice upravičencev v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij varovane le, če so bile izdane začasne odredbe, s katerimi je bilo podjetjem lastninsko preoblikovanje (glede določenih stvari ali obsega) prepovedano; take začasne odredbe pa tožnica, kar ni sporno, ni uspela izposlovati(4). Prav tako brez podlage se tožnica sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 443/94 z dne 29. 6. 1995, po kateri v primeru razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem s špekulativnimi pravnimi posli pravice denacionalizacijskih upravičencev ne morejo biti prizadete; špekulativnost ravnanja družbe, ki je lastnica predmetnih nepremičnin, oziroma njenih pravnih prednikov, namreč ni bila ugotovljena ne v predmetnem denacionalizacijskem (kot rešitev predhodnega vprašanja) ne v drugem postopku (ugotovljena pa bi lahko bila le ob uveljavljanju takega zahtevka, v katerem bi morala biti zatrjevana konkretna dejstva, ki bi lahko bila pravno relevantna podlaga za ugotovitev špekulativnosti določenega ravnanja, in predloženi ali predlagani dokazi za zatrjevana dejstva in okoliščine).

12. Glede na ugotovljeno oviro za vračanje predmetnih podržavljenih nepremičnin v naravi (tretji odstavek 16. člena ZDen) tožnica tudi ne more z uspehom zatrjevati, da naj bi okoliščine, med drugim: - da naj bi podjetje B. p.o. z vlaganji ne povečalo vrednosti podržavljenih nepremičnin, - da tožnica brez vračila predmetnih zemljišč v naravi ne bo imela dostopa do ostalih vrnjenih nepremičnin, - da je ogled na kraju samem pokazal možnost vrnitve zemljišč v naravi, - da kamp … z vrnitvijo predmetnih zemljišč v naravi kot kompleks ne bi bil prizadet ipd., utemeljevale vračilo podržavljenih zemljišč v naravi.

13. Kot neutemeljeno sodišče presoja tudi tožbeno navedbo, da izpodbijane odločbe, ker ne navaja pravne podlage, na katero opira zaključek in odločitev o nemožnosti vrnitve podržavljenih zemljišč v naravi, ni mogoče preizkusiti. Sodišče se s tožnico strinja, da je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, kolikor ne navaja določbe tretjega odstavka 16. člena ZDen, pri čemer pa sicer dejanske razloge za zaključek o oviri za vrnitev zemljišč v naravi navaja. Upoštevaje, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011, ki pritrjuje v prejšnjem postopku sprejeti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za vračilo podržavljenih zemljišč v naravi ob izrecnem sklicevanju na tretji odstavek 16. člena ZDen ter organ napoti le še, naj ponovno ugotovi vrednost podržavljenih zemljišč, ter da je pomanjkljivost prvostopenjske odločbe nato v celoti odpravil drugostopenjski organ v svoji odločbi, sodišče ne sprejema navedb tožnice, da se odločbe glede materialne zakonitosti ne more preizkusiti; poleg tega pa glede na pritožbene in tožbene navedbe sodišče tudi nima podlage za sklepanje, da bi bilo zaradi pomanjkljive obrazložitve poseženo v tožničino pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je organ s pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane odločbe zagrešil bistveno kršitev pravil postopka.

14. V zvezi s pravnim statusom podržavljenih zemljišč, ki je tudi sporen oziroma glede na očitke tožnice v tožbi, da v postopku ni bil ugotovljen, sodišče dodaja, da je opredelitev zemljišča kot stavbnega pridržana zakonu (v novi Jugoslaviji je bilo stavbno zemljišče prvič opredeljeno v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, nato l. 1965 v noveli Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni list FLRJ, št. 26/54, nato v Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97, Zakonu o urejanju prostora, Zakonu o graditvi objektov, Zakonu o prostorskem načrtovanju). Ureditve so vsebinsko podobne; kot stavbno zemljišče se opredeljuje zemljišče oziroma zemljiško parcelo, na kateri je zgrajen objekt oziroma kot nezazidano stavbno zemljišče tisto zemljišče oziroma zemljiško parcelo, ki je s prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Zakonskim opredelitvam stavbnega zemljišča je sledilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994; po njegovi oceni imajo pravni status stavbnega zemljišča ob podržavljenju tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Predmetna zemljišča (parc. št. 1132/7, 1132/8, 1132/9 in 1132/10, vse k.o. …) so bila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, podržavljena(5) na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45 in nasl.); ta predpis podržavljenim zemljiščem ni spremenil namembnosti. Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnica lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja (l. 1947) opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz cit. odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona iz l. 1931 (Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931). Takih dokazov v spisni dokumentaciji ni, sodišče pa je že v sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 navedlo, da je na tožnici dokazno breme, da predloži ustrezne dokaze, kolikor zatrjuje, da so bila podržavljena stavbna ter ne kmetijska zemljišča. 15. Z oziroma na navedeno ter ob tem ko tožnica tudi ni sklenila sporazuma o odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine, se sodišče z organom tudi strinja, da je bilo tožnici kot upravičenki mogoče priznati le odškodnino v obveznicah SOD, ugotovljeno v skladu s prvim in tretjim odstavkom 44. člena ZDen. Kolikor pa tožnica nasprotuje vrednotenju podržavljenih zemljišč z uporabo izhodiščnega faktorja 3,94 DEM/m2 iz 4. člena Odloka tudi po tem, ko je upravni organ v ponovnem postopku v skladu s stališči sodišča v sodbi I U 1479/2010 z dne 12. 4. 2011 pridobil odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, iz katerega izhaja, da ni razlogov, da bi se, upoštevaje 5. člena Odloka, izhodiščna vrednost zemljišča spremenila(6), ji sodišče pritrjuje, ob sklicevanju na sodno odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015 in njeno stališče, po katerem bi v postopku tožnica morala imeti možnost in pravico dokazovati nezakonitost določb 4. in 5. člena Odloka; navedeni določbi namreč lahko posegata v samo bistvo osnovnega kriterija 44. člena ZDen, ki je v upoštevanju sedanje vrednosti podržavljenega premoženja. Tožnica, ki se z ugotovitvami ministrstva ni strinjala, je drug način ugotavljanja sedanje vrednosti podržavljenih zemljišč v postopku tudi predlagala, med drugim z dokazovanjem z izvedencem, vendar njenemu dokaznemu predlogu kot nepotrebnemu organ ni sledil. Neupoštevanje take strankine pravice pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka (146. člen ZUP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), saj bi to lahko vplivalo na odločitev v zadevi.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku bo ta moral v skladu s pravnim mnenjem te sodbe (ki v tem sledi Vrhovnemu sodišču v sklepu X Ips 222/2013 z dne 18. 6. 2015) tožnici omogočiti dokazovanje dejstev, relevantnih za ugotovitev sedanje vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč. To pa pomeni najprej ugotavljanje (z izvedencem ustrezne stroke), ali so se tržne cene zemljišč povečale glede na vrednost zemljišča, ugotovljeno po Odloku, za več kot 10 % (drugi odstavek 5. člena Odloka); če bi bilo ugotovljeno, da so se, potem izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka ni več mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 velja tudi za upravni organ v ponovnem postopku. V tem primeru bo sedanjo vrednost zemljišč treba ugotavljati na drugačen način (kot možnost je v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008 navedeno upoštevanje porasta tržnih cen).

17. O stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo povrnitev stroškov v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, z upoštevanjem 22 % DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV.

18. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo, saj je ta nastopala na strani toženke, ki izpodbijane odločbe ni ubranila (prvi odstavek 154. člena ZPP, arg. a contrario, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1): V spisni dokumentaciji je dopis Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 13. 9. 2002, ki potrjuje, da so bila predmetna zemljišča vključena v otvoritveno bilanco stanja, ki je bila podlaga za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala podjetja, ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja po ZLPP.

(2): Iz izpisov iz sodnega registra v spisni dokumentaciji izhaja, da sta bili njeni pravni prednici še družbi D. d.d. ter E. d.d. (3): Sklep C. z dne 28. 2. 2008, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča U 1623/2008 z dne 28. 11. 2008;

(4): Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil izdan le sklep o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, z dne 13. 11. 1997, ob tem ko začasna odredba po določbah ZLPP niti ni bila izdana (Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pa je program lastninskega preoblikovanja podjetja B. p.o., ki ni izključeval predmetnih nepremičnin, odobrila z odločbo z dne 19. 5. 1997).

(5): Z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Jesenice z dne 24. 2. 1947. (6): Po pojasnilu ministrstva v odgovoru z dne 28. 11. 2011 razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, ni večja od 10 %.