Jedro

Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.

Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so nična izvedena pravna dejanja plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 8.365,55 EUR (1. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev učinkov izvedenih pravnih dejanj plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 8.365,55 EUR (2. točka izreka); in zavrnilo je prav tako tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti 8.365,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.037,00 EUR od dne 24.2.2015, od zneska 500,00 EUR od dne 29. 6. 2015, od zneska 1.000,00 EUR od dne 24. 8. 2015, od zneska 500,00 EUR od dne 1. 9. 2015, od zneska 500,00 EUR od dne 14. 9. 2015, od zneska 1.385,00 EUR od dne 24. 9. 2015, od zneska 2.093,66 EUR od dne 29. 10. 2015, od zneska 1.350,00 EUR od dne 10. 12. 2015 (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.083,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenem sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev vseh stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim trditvam tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahtevala vrnitev zneska 8.365,66 EUR z zamudnimi obrestmi na dveh pravnih podlagah: primarno je uveljavljala ničnost pravnih dejanj tožeče stranke, to je plačila računov tožene stranke v skupnem znesku 8.365,66 EUR na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju, in podredno je izpodbijala ista pravna dejanja dolžnika. V zvezi z zatrjevano ničnostjo (kot podlagi zahtevka za plačilo zneska 8.365,66 EUR) je tožeča stranka postavila v tožbi poseben ugotovitveni zahtevek na ničnost pravnih dejanj; v zvezi z izpodbijanjem dejanj stečajnega dolžnika pa je v tožbi postavila oblikovalni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki izvedenih pravnih dejanj - plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 8.365,66 EUR, ki ga je postavila podredno.

6. Neutemeljena je pritožba zoper pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarno postavljenega tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti izvedenih plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 8.365,55 EUR. Na podlagi trditev, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 2014/01 z dne 1. 9. 2014, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki plačala pogodbeno dogovorjene storitve, čeprav jih tožena stranka dejansko ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz teh trditev po materialnem pravu ne izhaja posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja z zahtevkom na ugotovitev ničnosti plačil. Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen).

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v zvezi z zahtevkom na ničnost plačil povzelo trditve tožeče stranke, da predstavlja 86. člen OZ o ničnih pogodbah pravno podlago uveljavljane ničnosti, nato pa je zaključilo, da o tej podlagi tožeča stranka ni podala ustreznih trditev. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje pritožnici, da sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost (92. člen OZ), kar pomeni, da ob dajatvenem zahtevku za vrnitev denarja, sploh ne bi bilo treba postaviti zahtevka na ničnost pogodbe, katere posledica bi bila, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Vendar pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 2014/01 z dne 1. 9. 2014, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila.

8. Iz zadnjega dela 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo trditve tožeče stranke, da je nična tudi določba 1. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju in zahtevo tožeče stranke, da se ugotovi ničnost določb v tej pogodbi, da se izvajalec zaveže zastopati družbo in voditi posle družbe v skladu z določili ZGD-1 in družbene pogodbe in da je cilj naročnika, da izvajalec vodi posle družbe v skladu s poslovnimi načrti družbe ter sklepi skupščine. V zvezi s tem je ugotovilo, da tožeča stranka ničnosti tega spornega dela pogodbe ni ustrezno dopolnila. Glede te ugotovitve pritožnica ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga, uveljavlja pa kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločilo tudi o zahtevku na delno ničnost pogodbe, ki ga je postavila tožeča stranka naknadno, s spremembo tožbe. Navedeni očitek ni utemeljen, ker dejstvo, da sodišče ni odločilo o zavrnitvi zahtevka, da je Pogodba o poslovnem sodelovanju delno nična, v ničemer ne vpliva na pravilnost sodbe. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v trditvah tožeče stranke ni našlo podlage za ugoditev zahtevku na podlagi zatrjevane ničnosti. V delu, v katerem pritožnik vztraja, da so plačila nična, ker so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov, pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti, 1. točko izreka izpodbijane sodbe pa potrditi (353. člen OZ).

9. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj plačil računov tožene stranke in vrnitve zneska 8.365,50 EUR z zamudnimi obrestmi pa je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka ni trdila, da je bila v času dejanj, ki jih izpodbija, insolventna in da zato tožbeni zahtevek tudi v tem delu ni sklepčen.

10. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka tožeči stranki na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 2014/01 z dne 1. 9. 2014 izstavila račune za plačilo opravljenih storitev in da jih je tožeča stranka plačala, ter kdaj jih je plačala. S tožbo je zahtevala razveljavitev učinka vseh plačil in vrnitev denarnega zneska v stečajno maso. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika izpodbojna po določbah ZFPPIPP, če so storjena v času insolventnosti dolžnika. Tožeča stranka je v IV. točki tožbe podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka, iz izreka katerega izhaja, da je bil stečajni postopek začet 11. 12. 2015 (iz obrazložitve pa, da je stečaj predlagal upnik in da dolžnik ni ugovarjal, da ni insolventen). Tožeča stranka je nato še pravočasno, v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2016, podala tudi trditve, da je tako v času, ko je bila sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju, kot v času, ko je tožeča stranka storila izpodbojna dejanja plačil, L. B. kot direktorica obeh pravdnih strank zastopala tožečo stranko in vodila posle družbe. Pri tem pa je še navedla, da je ravno iz tega razloga za insolventnost dolžnika v času storitve izpodbijanih dejanj dobro vedela. Tem trditvam tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala. Tožena stranka tudi ni podala trditev, da je bila tožeča stranka v času, ko je izvršila plačila v korist tožene stranke, solventna, čeprav bi take trditve lahko podala in jih v konkretnem primeru celo dokazovala, saj je sama svojo obrambo gradila ravno na trditvah, da je L. B., ki je njena zakonita zastopnica, v skladu s sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju izvajala vse dogovorjene storitve za tožečo stranko, ki pa so vključevale poleg zakonitega zastopanja in vodenja družbe tudi ponujanje znanja iz področja računovodstva in financ, na kar pritožnica v pritožbi pravilno opozarja. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka torej ni zanikala. Zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP) in ga ni treba dokazovati. Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj (očitno pa je, da so bila v razmerju do tožene stranke opravljena v spornem obdobju le plačila, ki jih je tožeča stranka specificirala v tožbi), je zmotno tudi stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke. Ker tožena stranka, katere direktorica je istočasno kot direktorica tožeče stranke zastopala tožečo stranko tudi v času od uvedbe stečajnega postopka, ni zatrjevala, da je bil dolžnik od 24. 2. 2015, ko je bilo izvršeno prvo plačilo, do 10. 12. 2015, ko je bilo izvršeno zadnje plačilo v korist tožene stranke, solventen, se dokazno breme o insolventnosti ni prevalilo na stečajnega dolžnika, katerega upravitelj dejanja s tožbo izpodbija. Trditev iz odgovora na pritožbo, da so bila vsa dejanja izvedena veliko pred začetkom stečajnega postopka, ki se je začel 11. 12. 2015, nadalje, da pred tem račun družbe ni bil blokiran in da tožena stranka sedaj prereka, da bi bilo dejanje izpodbojno, če račun ni blokiran, da ne more biti v času plačilne sposobnosti dolžnika niti izpodbojno neodplačno ali z njim izenačeno drugo dejanje, pritožbenega sodišča ne prepričajo v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

11. Ker je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da tožba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika ni sklepčna, zmotno uporabilo materialno pravo, dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ugotavljalo. Za dopolnitev postopka na drugi stopnji niso izpolnjeni pogoji, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijane točke 2, 3. in 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). Ob uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pa je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.