Jedro

Zavezanec, ki pri odmeri dohodnine uveljavlja olajšavo za vzdrževanega družinskega člana in gre za primer razvezanih zakoncev, je upravičen do olajšave le, če to preživnino dejansko plačuje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 18.10.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 25.6.1993, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1992. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se po določbi 2. odstavka 9. člena zakona o dohodnini (Ur. l. SRS, št. 48/90 in 34/91) za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo za istega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Ker sta za sina uveljavljala olajšavo tožnica in otrokov oče, je prvostopni organ pravilno priznal vsakemu sorazmerni del olajšave. Tožnica je trdila, da otrokov oče preživnine sploh ne plačuje, vendar tega ni možno upoštevati, ker je prvostopni organ zaslišal otrokovega očeta, ta pa je izjavil, da z dokazili o vplačilu preživnine ne razpolaga, ker daje denar tožnici na roke.

Tožnica v tožbi navaja, da je dejansko stanje glede plačila preživnine napačno ugotovljeno, zakon o dohodnini pa napačno uporabljen. Otrokov oče za preživljanje otroka v letu 1992 ni plačal ničesar. Prvostopni organ mu je enostavno verjel. Upravni organ bi moral zaslišati oba in opraviti soočenje. Dokazno breme plačila je vedno na dolžniku in upniku ni potrebno dokazovati, da plačila ni prejel. Ob uveljavljanju olajšave za preživljanje otroka bo moral otrokov oče dokazati, koliko je plačal za preživljanje. Z izpodbijano odločitvijo je tožnica dvakrat prizadeta. Sama je nosila vse stroške preživljanja otroka v letu 1992, plačati pa bo morala še višjo dohodnino. Nasprotno pa je imel oče otroka dvojno korist: ničesar ni plačal za preživljanje, uspešno pa je uveljavil davčno olajšavo. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbo 2. odstavka 9. člena citiranega zakona o dohodnini, po kateri se, če se zavezanca ne moreta sporazumeti, za istega vzdrževanega družinskega člana sorazmerni del olajšave prizna vsakemu zavezancu. Toda to zakonsko določbo je potrebno uporabiti v povezavi s 1. odstavkom istega člena, ki določa, kdo se po tem zakonu šteje za vzdrževanega družinskega člana. V 2. alinei 1. odstavka je določeno, da za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo do višine, določene v 8. členu zakona. Po mnenju sodišča te zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da je zavezanec upravičen uveljavljati olajšavo za otroka zgolj na podlagi tega, da je dolžan plačevati preživnino. Do te olajšave je zavezanec upravičen le, če to preživnino dejansko plačuje, saj je le v tem primeru mogoče reči, da prispeva za otrokovo preživljanje. Zakon tudi ne določa, da se vsakemu zavezancu prizna enak del oziroma polovica olajšave za otroka (kot je odločil prvostopni organ) temveč sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del pa se določi glede na to, koliko vsak od zavezancev prispeva k otrokovemu preživljanju. Tožnica je že v pritožbi navajala, da za otrokovo preživljanje otrokov oče ne plačuje ničesar. Smiselno je torej tožnica zatrjevala, da otrokov oče ni upravičen uveljavljati olajšave zanj. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi na to pritožbeno navedbo odgovorila tako, da je že samo izjavo očetovega otroka štela za dokaz o njegovih dejanskih plačilih, kar po presoji sodišča ne zadošča. Zato bi moral tožnik dejansko preživljanje dokazati, če uveljavlja olajšavo iz tega naslova. Dejansko stanje je bilo zato v bistvenih točkah v upravnem postopku pomanjkljivo ugotovljeno, zato sodišče ne more rešiti spora. Zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).