Jedro

Res je, kar trdi pritožba, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnica ni plačala kupnine in navajala, da tožnica ni pojasnila, kako in na kakšen način je imela že vnaprej pripravljen denar. Vendar je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18.11.2015 navedla, da jo je toženka presenetila, ko ji je sporočila, kdaj naj bo podpis kupoprodajne pogodbe in izročitev oz. prevzem kupnine, zaradi česar si je morala na hitro izposoditi precejšnjo vsoto denarja, ki ji je takrat še manjkala za poplačilo celotne dogovorjene kupnine. Toženka te tožničine trditve ni problematizirala. Tožnica je torej ustrezno pojasnila od kje ji denar za kupnino. To v času prvega sojenja za sodišče tudi ni bilo odločujoče. To je postalo pomembno šele v drugem sojenju, zaradi stališča pritožbenega sodišča o dogovoru sočasne izpolnitve. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica pravočasno predlagala zaslišanje posojilodajalk in izpis iz TRR svoje matere za svojo navedbo, da si je denar izposodila in predložila izpisek svojega TRR. S tem je le dodatno utemeljila svojo trditev, da je toženki izročila kupnino po pogodbi, ki si jo je v pretežnem delu izposodila. Ne gre torej za zatrjevano prekluzijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.809,17 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) odločilo: - da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna priznati svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu prodajne pogodbe z dne 6.6.2014, na podlagi katere je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) prodala svoj solastninski delež do ½ na parceli št. xx/x k.o. S., sicer bo ta njena izjava veljala za izpolnjeno s pravnomočnostjo te sodbe (I. točka izreka) in – da je toženka dolžna tožnici povrnit njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je toženka vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da dejstva, ali je bila kupnina v višini 60.000,00 EUR dejansko plačana, z absolutno gotovostjo ne more ugotoviti, saj si nasproti stojita diametralno nasprotni trditvi, za kateri na nobeni strani ni zanesljivih dokazov (11. točka obrazložitve). Na koncu pa zaključi, da so argumenti tožnice glede plačila močnejši od argumentov toženke in zato je štelo za dovolj verjetno, da je tožnica toženki plačala celotno kupnino (34. točka obrazložitve). Sodišče je zaključek, da je tožnica izkazala, da si je dne 5.6.2014 izposodila denar za plačilo kupnine in da je razpolagala z zadostnimi sredstvi, da je izposojeni denar lahko vrnila (30. točka obrazložitve), naredilo na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili prvič navedeni šele v ponovljenem postopku. Te navedbe in dokazi pa so bili podani prepozno. Tožnica bi jih lahko podala pravočasno, saj je toženka že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah ugovarjala zatrjevanemu plačilu kupnine in tožnico celo pozvala, naj pojasni, kje je dobila denar (3. točka odgovora na tožbo), tožnica pa je v zvezi s tem podajala nasprotne navedbe in dokaze. Zato je zgrešena presoja sodišča, da je nekrivda tožnice podana iz razloga, ker v prvotnem sojenju stranki nista imeli razlogov oz. možnosti dokazovanja (ne)plačila kupnine. Podana je kršitev iz drugega odstavka 36. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je dokazni zaključek narejen na podlagi dejstev in dokazov, ki jih sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati.

Zaključek sodišča, da je tožnica uspela dokazati, da je dne 6.6.2014 toženki plačala kupnino v višini 60.000,00 EUR, ni pravilen in je sprejet v nasprotju z 8. členom ZPP. V obrazložitvi sodbe je najprej zapisalo, da dejstva, ali je bila kupnina plačana, ne more ugotoviti z absolutno gotovostjo, nato pa je pojasnilo, da je plačilo kupnine ugotovilo s stopnjo verjetnosti. To pa ni pravilno, saj se v pravdnem postopku odloča s stopnjo prepričanja. Sodišče je ugotovilo, da so trditve in izpovedbe pravdnih strank o plačilu kupnine diametralno nasprotne. Je pa tožnica v dokaz svojim trditvam predložila potrdilo o plačilu kupnine z dne 6.6.2014. Sodišče verodostojnosti tega potrdila ni presojalo, ampak ga je nekritično sprejelo (33. točka obrazložitve). Toženka je navajala, da je podpis na tem potrdilu lahko njen, vendar tega potrdila ni podpisala vedoma, da bi s svojim podpisom potrdila resničnost tega, kar je v njem zapisano. Mislila je, da podpisuje nek drug dokument. Tožnica je namreč toženki in njenemu pokojnemu možu pomagala v raznih upravnih in sodnih postopkih (zoper soseda, legalizacija hiše, urejala plačilo odvetnika, taks in predujmov, sestavljala oporoke, pomagala pri sestavi smrtovnice). Kdaj in v kakšnih okoliščinah ji je bilo potrdilo podtaknjeno v podpis, toženka ne ve. Zato ni utemeljen očitek sodišča, da bi morala toženka te okoliščine konkretizirati. Sicer pa je sodišče bilo dolžno toženko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi njenih navedb.

Pri tehtanju in presoji resničnosti navedb tožnice bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je toženka na vlogi za pridobitev potrdila, da občina ne uveljavlja predkupne pravice, ponaredila podpis moža toženke, kar je v svoji prvi pripravljalni vlogi sama priznala. Navedeno dokazuje, da je tožnica ravnala samovoljno, zato ni nič čudnega, da je tožnica tudi pri pridobitvi potrdila izkoristila zaupanje in starost ter stisko toženke. Da toženka o sami kupoprodajni pogodbi ni vedela ničesar, je potrdila tudi priča V.G.. Sodišče je njeno izpovedbo povzelo, ni pa je tudi ocenilo. Dvom v verodostojnost potrdila vzbuja tudi dejstvo, da je bila sporna kupoprodajna pogodba sklenjena istega dne, kot naj bi bilo podpisano potrdilo o plačilu kupnine. Zato bi, v kolikor bi držale trditve tožnice, da je toženka od nje zahtevala plačilo kupnine ob samem podpisu pogodbe, to bilo zapisano v sami pogodbi. Pa ni bilo. Nenavadno in v nasprotju s prakso v takšnih poslih je dejstvo, da naj bi se plačilo kupnine vršilo v gotovini, čeprav je toženka imela TRR.

Kot je že navajala, tožnica po njenem mnenju ni izkazala s pravočasnimi navedbami in dokazi denarnega toka. Poleg tega pa še navaja, da v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da so te ugotovitve sodišča utemeljene, pa toženka izpostavlja, da kljub temu, da je tožnica morebiti izkazala, da je razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, pa ni z zadostno stopnjo prepričanja dokazala, da je ta denarna sredstva toženki dejansko izročila. Nelogična in neživljenjska je izpovedba tožnice in njenega sina, da je bil znesek za plačilo kupnine sestavljen iz bankovcev po 500,00 EUR. Toženka si je namreč denar sposodila iz kar sedmih virov (pet posojilodajalcev, lastna sredstva in dvig iz maminega TRR), zato ni ravno verjetno, da bi prav vsi viri imeli prihranke izključno v teh bankovcih. Priča K.K. je povedala, da je prihranke ustvarila tako, da je vsak mesec od plače dala nekaj na stran; iz bančnega izpiska tožnice izhaja, da je bilo dne 5.5.2014 dvignjenih 10.000,00 EUR sestavljenih iz desetih bankovcev po 100,00 EUR. Toženka ne razume očitka sodišča, da dejstva, da je prejela kupnino, ni izpodbijala v sodnem postopku, ki bi bil pravnomočno končan. Toženka je dokazovala, da tožnica dne 6.6.2014 sploh ni bila pri njej, kar je potrdila L.P.. Sodišče je zapisalo, da tej priči ne verjame, ker je zainteresirana priča, svojo odločitev pa je oprlo na izpovedbe tožnice in njenega sina ter moža, ki so prav gotovo zainteresirani za izid pravde. Ob tem pa pozabi, da priči M.P. in K.P., ki sta bili predlagani za dokazovanje trditve, da je bila tožnica dne 6.6.2014, spotoma, ko je šla k toženki, na obisku pri njima, tega nista potrdili. Priča K.P. pa je izrecno povedala, da se ne spomni, da bi bila tožnica pri njima na obisku. Dokazna ocena torej ni izdelana v smislu 8. člena ZPP, zato je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ob obravnavi pritožbe na seji dne 14.7.2020 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava treba ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Dne 27.8.2020 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo nekatere pred sodiščem izvedene dokaze ter v smeri pravilne odločitve o tožbenem zahtevku dodatno zaslišalo pravdni stranki in priče V.N., K.K., M.Č., M.B., S.A. in A.A., in sicer zlasti v smeri ugotavljanja dejstva zatrjevanega plačila kupnine v gotovini. S tem je bila strankama zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja. Svoje ugotovitve o tem dejstvu bo pritožbeno sodišče predstavilo v nadaljevanju te obrazložitve, najprej pa bo odgovorilo na ostale pritožbene navedbe.

6. Res je, kar trdi pritožba, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnica ni plačala kupnine in navajala, da tožnica ni pojasnila, kako in na kakšen način je imela že vnaprej pripravljen denar (3. točka). Vendar je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18.11.2015 navedla, da jo je toženka presenetila, ko ji je sporočila, kdaj naj bo podpis kupoprodajne pogodbe in izročitev oz. prevzem kupnine, zaradi česar si je morala na hitro izposoditi precejšnjo vsoto denarja, ki ji je takrat še manjkala za poplačilo celotne dogovorjene kupnine (V. točka, četrti odstavek). Toženka te tožničine trditve ni problematizirala. Tožnica je torej ustrezno pojasnila od kje ji denar za kupnino. To v času prvega sojenja za sodišče tudi ni bilo odločujoče. To je postalo pomembno šele v drugem sojenju, zaradi stališča pritožbenega sodišča (6. točka sklepa I Cp 242/2019). Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica pravočasno predlagala zaslišanje posojilodajalk in izpis iz TRR svoje matere za svojo navedbo, da si je denar izposodila in predložila izpisek svojega TRR. S tem je le dodatno utemeljila svojo trditev, da je toženki izročila kupnino po pogodbi, ki si jo je v pretežnem delu izposodila. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnica za to svojo trditev že tožbi priložila potrdilo o prejemu kupnine, podpisano s strani toženke.

7. Pritožbene navedbe, da glede na sodbeni zapis1, sodišče ni odločalo s stopnjo prepričanja, so glede na opravljeno pritožbeno obravnavo brezpredmetne in zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 8. Za toženko ni sporno, da je podpis na potrdilu z dne 6.6.2014 njen, a vztraja, da je bil pridobljen s prevaro. V to pritožbenega sodišča s svojimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne prepriča. Tako navaja, da je sporno potrdilo verjetno (torej le predpostavlja) podpisala misleč, da podpisuje nek drug dokument (torej ne prazen list papirja), pri tem pa niti ne pojasni, kateri drug dokument naj bi to bil. Zato tudi materialno procesno vodstvo ne bi pripomoglo k dodatni razjasnitvi. Tožnica zaslišana na pritožbeni obravnavi je sicer izpovedala, da je podpisovala tudi "blait" papirje, vendar pritožbeno sodišče tega ni moglo upoštevati, saj toženka ni podala ustreznih trditev.

9. Samo dejstvo, da je bila sporna kupoprodajna pogodba sklenjena istega dne kot je bilo podpisano potrdilo o plačilu kupnine, ne vzbuja dvoma v to potrdilo, kot to meni pritožba. Sprejemljivo je, da se podpiše pogodba posebej in nato dodatno še potrdilo o prejemu kupnine, potem, ko se kupnina prejme. Sploh v konkretnem primeru, ko je v prodajni pogodbi (priloga A3) v drugem odstavku 3. člena zapisano, da:"Pogodbeni stranki se dogovorita, da bo kupovalka celotno kupnino izročila prodajalki ob overitvi prodajalkinega podpisa na tej pogodbi pri notarju.", kupnina pa se je po zatrjevanju tožnice izročila ob podpisu pogodbe in ne ob overitvi prodajalkinega podpisa pri notarju. Tožnica je namreč glede na povzetek njenih navedb (1. točka obrazložitve) navajala, da je toženki na njeno izrecno željo plačala kupnino istega dne, kot je prišlo do podpisa prodajne pogodbe. Zaslišana je to potrdila, ko je izpovedala, da je bil dogovor, da ji toženka proda svojo polovico hiše, že za življenja moža toženke, da je ona že 20.5.2014 imela pripravljen osnutek pogodbe, da je bilo planirano, da se bo pogodba podpisala 28.5.2014, da pa jo je toženka poklicala nekaj dni po smrti svojega moža in ji rekla, da naj pride k njej določenega dne (6.6.) in da naj prinese tudi denar (5. in 6. stran zapisnika pritožbene obravnave). Pojasnila je, da je bilo v osnutku in v končni pogodbi glede višine kupnine in načina izročitve kupnine besedilo enako. Zato drugačne pritožbene trditve ne prepričajo.

10. V zvezi z zneskom za kupnino, ki si ga je tožnica morala v pretežnem delu izposoditi, pa je pritožbeno sodišče opravilo ponovno zaslišanje posojilodajalk in sina ter moža tožnice, ki sta ta znesek tudi videla. Posojilodajalke so vse razen V.N., ki je povedala, da je posodila znesek v velikih bankovcih, 200,00 EUR oz., da se ne spomni več, povedale, da so posojeni znesek tožnici izročile v bankovcih po 500,00 EUR. K.K., ki jo pritožba izpostavlja, je pojasnila, da je prihranke zamenjala v bankovce po 500,00 EUR, saj je kupček po 100,00 EUR velik2. Samo A., tožničin mož je izpovedal, da je bila vsa kupnina v bankovcih po 500,00 EUR, A.A. pa je izpovedal, da je bila velika večina bankovcev po 500,00 EUR. Vendar ne glede na to iz kakšnih bankovcev je bila sestavljena kupnina, je bistveno, da je tožnica po oceni pritožbenega sodišča dokazala, da je denar za kupnino imela. Vse posojilodajalke, razen Č., so zaslišane potrdile, da so ji posodile denar, kot je navajala tožnica in to za nakup hiše3. 11. Sodišče je ugotovilo, da v času podpisa pogodbe in potrdila o prejemu kupnine pri toženki doma ni bilo ne toženkinega nečaka iz Kanade ne L.P., in sicer nečaka ni bilo, ker je odšel v Benetke, L.P. pa ni bilo, ker ji ni bilo treba kuhati zanj. Tega pritožba ne prereka. Priča M.P. o tem, da je bila tožnica pri njiju z možem na dan, ko sta bila podpisana pogodba in potrdilo ni bila vprašana, njen mož K.P. pa je na vprašanje ali se je tožnica oglasila pri njih v dneh po pogrebu (toženkinega moža) odgovoril, da o tem ne ve nič in se kaj takega ne spomni. Vendar je takoj dodal oz. pojasnil, da je že šest let bolan in se občasno odklopi. Navedeni izpovedbi torej ne pomenita, da sta priči izpovedali, da na dan podpisa pogodbe in potrdila tožnica ni bila pri njiju na obisku, kot trdi pritožba. Pri tem pa ne gre spregledati, da je pravnomočno ugotovljeno4, da prodajna pogodba (na podlagi katere je bilo napisano in podpisano potrdilo o prejemu kupnine), ni nična, je torej veljavna. Navedeno torej pomeni, da je tožnica bila dne 6.6.2014 pri toženki, saj tudi prodajna pogodba tako kot potrdilo o prejemu kupnine (priloga A4) nosita isti datum, to je 6.6.2014. Zato ne prepriča toženka s svojo pritožbeno navedbo, da tožnice tega dne ni bilo pri njej. Glede na navedeno tudi ni relevantna pritožbena trditev, da je sodišče oprlo svojo odločitev (tudi) na izpovedbi tožničinega moža in sina, ki naj bi bila zainteresirana za izid pravde.

12. Tožnica je tako uspela dokazati, da je toženki na dan 6.6.2014, ko sta sklenili veljavno prodajno pogodbo5, tudi izročila dogovorjeno kupnino (izpovedbe posojilodajalk dokazujejo, da je denar za kupnino imela), kot to izhaja s strani toženke podpisanega potrdila o prejemu kupnine (priloga A4), pa tudi izpovedbe sina tožnice, da se je tistega dne, ko je njegova mama peljala toženki kupnino, ki jo je tudi sam preštel, skupaj z mamo peljal do Ljubljane. Toženka tako s pritožbo ni uspela pritožbenega sodišča prepričati, da prejete kupnine ni prejela in s tem ni ovrgla sodbene ugotovitve, da je kupnino prejela.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. in 154. člen ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 2.809,17 EUR, ki predstavlja nagrado za postopek s pritožbo v višini 1.177,60 EUR, nagrado za narok v postopku s pritožbo 883,20 EUR, pavšalni znesek za PTT stroške v višini 20,00 EUR, potne stroške odvetnice v višini 125,80 EUR ter 22 % DDV v višini 485,45 EUR ter pričnine v skupnem znesku 117,12 EUR. Toženka je odmerjene stroške dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo predlagano.

1 Da sodišče dejstva, ali je bila kupnina plačana, ne more ugotoviti z absolutno gotovostjo, nato pa je pojasnjeno, da je sodišče plačilo kupnine ugotovilo s stopnjo verjetnosti 2 Deveta stran zapisnika pritožbene obravnave. 3 N. listovna št. 192, K. listovna št. 193, B. listovna št. 213, Č. listovna št. 195. 4 Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 342/2014 z dne 15.2.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1466/2017 z dne 6.12.2017 (prilogi A27 in A28). 5 Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 342/2014 z dne 15.2.2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1466/2017 z dne 6.12.2017 (prilogi A27 in A28).