Jedro

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 še dodatno pojasnilo, da za vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. V omenjeni zadevi zato pritožniku ni bilo mogoče priznati položaja tožnika v upravnem sporu na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, da ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

Sredstvo zoper ravnanje upravnega organa, ki osebe ni povabil v postopek, čeprav bi ta morala v njem sodelovati, je predlog za obnovo postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-223/2018/2 z dne 18. 1. 2018.1 S to odločbo je navedeno ministrstvo kot pritožbeni organ v postopku ugotavljanja statusa kmeta ugodilo pritožbi A. A. (stranke z interesom v tem upravnem sporu), odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 330-2344/2018-11 z dne 26. 9. 2018, in ji priznala status kmeta.

2. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da tožnik ne more biti stranka upravnega spora, saj ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, taka pa je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, razvidna iz naštetih sklepov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določbe upravnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi (pravilno: razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da sta bila s tožnikom kot kupca udeležena v postopku odobritve pravnega posla v zvezi s prodajo kmetijskega zemljišča. Tožnik ni uspel, saj je sama izkazala prednostno pravico do nakupa. Že v tem postopku pa je bil tožnik seznanjen, da se vodi postopek za ugotavljanje njenega statusa kmeta, vendar v njem ni priglasil sodelovanja. Poleg tega je bil 1. 2. 2019 seznanjen tudi z odločbo o ugotovljenem statusu. Sicer se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev tožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni sporno, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec postopka, v katerem je bila izdana odločba o statusa kmeta stranke z interesom. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe izhaja, kar je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče in se sklicevalo na ustaljeno sodniško razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 še dodatno pojasnilo, da glede na navedeno za vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. V omenjeni zadevi zato pritožniku ni bilo mogoče priznati položaja tožnika v upravnem sporu na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, da ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

8. Glede na navedeno v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, na kar opozarja pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je ugotavljanje statusa kmeta pomenilo reševanje predhodnega vprašanja v postopku odobritve pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča. Omenjeno namreč ne spreminja neizpodbijanega dejstva, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v ločenem (samostojnem) postopku, ki se je končal z odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi stranke z interesom glede njenega statusa kmeta. Ali se ta status pojavi kot predhodno vprašanje pri odločanju v katerem drugem upravnem postopku, je za pritožnikov položaj upravičenega tožnika zoper odločbo o statusu nepomembno. Zato je neutemeljeno tudi njegovo sklepanje, ki ga je mogoče razumeti, da naj bi imel kot stranka v postopku odobritve pravnega posla pravico izpodbijati pravilnost in zakonitost rešenega predhodnega vprašanja. Navedeno bi držalo, če bi se obravnavani upravni spor nanašal na odločbo o odobritvi pravnega posla in če bi upravni organ v postopku izdaje tega upravnega akta odločil o predhodnem vprašanju na način iz 150. člena ZUP, ki pooblašča organ, ki vodi postopek (v konkretni zadevi postopek odobritve pravnega posla), da lahko sam obravnava predhodno vprašanje in ga reši kot sestavni del zadeve ter na tej podlagi odloči o sami zadevi (to je o odobritvi pravnega posla). Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer.

9. Neupoštevne so tudi pritožnikove nadaljnje navedbe, da bi ga morala upravna enota, ki je vodila postopek ugotavljanja statusa kmeta, oziroma v pritožbenem postopku pristojno ministrstvo skladno z določbami 7. člena ZUP seznaniti s postopkom ugotavljanja tega statusa in mu dati možnost, da se glede ugotovitev izjavi oziroma mu omogočiti, da vstopi v postopek zaradi varstva svojih pravic in koristi. Kot je pritožniku pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je sredstvo zoper ravnanje upravnega organa, ki osebe ni povabil v postopek, čeprav bi ta morala v njem sodelovati, predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. V tem postopku bi bile predmet presoje navedbe, ki jih izpostavlja v pritožbi, to je, ali pritožnik v postopku ugotavljanja statusa kmeta stranke z interesom lahko kot pravno korist v smislu 43. člena ZUP uveljavlja svojo potencialno možnost postati kupec kmetijskega zemljišča ali pa je ta korist le dejanska.

10. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških stranke z interesom temelji na prvem odstavku 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče ji ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, saj z navedbami in stališči, ki se v bistvenem delu nanašajo na okoliščine postopka odobritve pravnega posla, na pritožnikove možnosti, da na podlagi sezanitve v omenjenem postopku zahteva udeležbo v postopku ugotavljanja statusa kmeta in na trditve o obravnavi pritožnikovih ugovorov zoper status kmeta, ni pripomogla k rešitvi zadeve. Navedeni strošek je bil zato nepotreben.

1 Upravno sodišče v uvodu izpodbijanega sklepa opozarja, da naj bi bila pravilna letnica izdaje odločbe 2019.