Jedro

Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od prisojenega neto zneska 4.053,52 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 4.053,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka) ter da mu mora povrniti stroške postopka v znesku 992,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o plačilu davkov in prispevkov v I. točki izreka navedene sodbe se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženki naloži plačilo zneska 4.053,52 EUR brez predhodnega plačila davkov in prispevkov, toženki pa prizna pritožbene stroške.

Toženka glede plačila dohodnine navaja, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami določa, da je plača pripadnikov MOM sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in ta plača predstavlja neto plačo, ki jo dobi pripadnik izplačano na račun. V drugem odstavku 4. člena te Uredbe pa je tudi določeno, da plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Zakon o dohodnini določa, da se vsako izplačilo ali ugodnost, ki je neposredno ali posredno povezana z zaposlitvijo, vključuje med dohodke iz zaposlitve, v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu, ki je napoten na delo v tujino, pa se vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, ki po vsebini in obsegu ustrezajo dohodkom, ki bi jih za enako delo prejemal v Republiki Sloveniji. Zaradi tega ne vzdrži stališče, da je potrebno na neto znesek plače pripadnika iz misije obračunati bruto znesek, in nato od tega plačati davke in prispevke. Glede prispevkov se pritožba sklicuje na določbe 3. do 7. člena ZPSV in na določbe 144. člena ZPIZ-2, iz katerih ne izhaja, da bi se od odškodnine plačevali prispevki. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Prispevki od t. i. slovenske plače so bili plačani, saj so se mesečno plačevali, ob vsaki plači, prejeti za delo v tujini, zato bi ponovno plačilo prispevkov predstavljalo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog na Kosovo za obdobje 16. 9. 2012 do 29. 3. 2013. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da mu toženka v tem obdobju ni omogočila izrabe tedenskega počitka v trajanju 23 dni. Zato mu je, upoštevaje tožnikovo povprečno mesečno plačo v spornem obdobju v višini 3.834,01 EUR neto, prisodilo odškodnino v znesku 4.053,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 (datum vložitve tožbe) dalje. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) ter drugi odstavek 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, po katerih pripadniku v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi le na območju države, v kateri opravlja naloge.

7. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov. Prav glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je sporni del zahtevka zavrnilo.

9. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer za pritožbo 375 točk (3. alineja točke 1/b tar. št. 15 v zvezi s točko 4) in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 175,56 EUR (154. in 165. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).