Jedro

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve deli na več oblik. Med drugim omenja trajno in začasno nemožnost izpolnitve (op. ta vidik sta pravdni stranki izrecno uredili) ter, kar je bistveno, na popolno in delno nemožnost izpolnitve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo1 (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.420,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2021 dalje do plačila in 210,40 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2021 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 2.021,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširna pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. S pritožbo tožnica nasprotuje razlagi 9. člena pogodbe (o dobavi električne energije), uporabi instituta višje sile, neupoštevanju njenega časovnega okvira, razlogom o kršitvi obvestilne dolžnosti in skrbnosti toženke ter uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Slednje naj bi bile podane s prekoračitvijo trditvene in dokazne podlage, prezrtjem tožničinih razlogov iz IV. in VI. točke njenih vlog, kršitvijo 213. člena ZPP in kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. K pritožbi tožnica prilaga odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru (OŽMB) I Pg 563/2021 z dne 2.6.2023, Višjega sodišča v Mariboru (VSM) I Cpg 188/2023 z dne 12.10.2023 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) III Ips 11/2024 z dne 10.12.2024 (priloge od A33 do A55).2

3.Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim navaja, da sodna odločba, ki jo izpostavlja tožnica, ni primerljiva s konkretnim spornim razmerjem.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Večina zatrjevanih postopkovnih kršitev je neupoštevnih in posledično neutemeljenih, ker so v tolikšni meri nekonkretizirane, nejasne in celo nerazumljive, da nanje ni moč odgovoriti (glej npr. zatrjevano "bistveno kršitev pravil postopka" v drugem odstavku na 11. strani pritožbe). Nejasen in neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje za sprejeto razlago pogodbe "ni imelo opore niti v trditveni podlagi". Obsežen del trditvene podlage pravdnih strank se nanaša prav na razlago 9. člena pogodbe (pogodbene klavzule o višji sili), pri čemer se tožnica zavzema, da se klavzula lahko uporabi le v primeru (celotne) nemožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, toženka pa, da je uporabljiva tudi v primeru (delne) nemožnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje pri razlagi pogodbe zaradi jasnosti in spornosti klavzule o višji sili ni uporabilo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ampak je uporabilo 82. člen OZ, in se ni "posebej" opredeljevalo do spornih dejstev v zvezi z uporabo 83. člena OZ (razlaga nejasnih določb v posebnih primerih), čeprav drži, da je sledilo izpovedbi toženke, da pri sklepanju pogodbe odjemalec izbira le ceno energije, medtem ko so druga pogodbena določila pripravljena s strani dobavitelja. Ni jasno, kako naj bi predmetno predstavljalo relevantno (op. takšno, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe) relativno kršitev procesnega pravila iz 213. člena ZPP. Prav tako omenjeno ne utemeljuje zatrjevanega obstoja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je "obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju in ne vzdrži resne presoje." Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato lahko pritožbeno sodišče upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi in kar je predmet uradnega preizkusa, ki obsega nekatere absolutne bistvene kršitve določb ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava (glej 350. člen ZPP). Posledično pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki niso konkretizirano uveljavljani v sami pritožbi in vsebujejo le posplošeno sklicevanje na trditve in dokaze iz drugih postopkov ter vlog (npr. zatrjevane nekonkretizirane "bistvene kršitve pravil postopka," ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma z neprepričljivo obrazložitvijo zavrnilo tehtne razloge tožnice, da ni prišlo do nezmožnosti izpolnitve, pri čemer se tožnica "v izogib ponavljanju na tem mestu sklicuje tudi na trditveno in dokazno podlago pod IV. in VII. točko prve in druge pripravljalne vloge"). Ni namreč naloga pritožbenega sodišča, da namesto pritožnice v spisovnem gradivu, ki ni pritožba, zanjo išče argumente, ki bi ji morebiti lahko bili v korist. Nenazadnje je sodišče prve stopnje na predmetne navedbe obširno odgovorilo (glej npr. 11. in od 20. do 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer golo nestrinjanje z obrazložitvijo ne utemeljuje obstoja tudi sicer nepojasnjene bistvene kršitve določb ZPP. Očitek (relativne) kršitve 213. člena ZPP na 10. strani pritožbe ni razumljiv, zato posledično tožnica z njim ne more biti uspešna. Iz konteksta je razvidno, da tožnica v tem delu pritožbe uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Glede zatrjevanih bistvenih postopkovnih kršitev pri presoji nespoštovanja toženkine obvestilne dolžnosti in z njo povezane neskrbnosti pritožbeno sodišče že uvodoma pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ti tožničini očitki v ničemer niso vzročno povezani z vtoževano terjatvijo. Posledično zatrjevane postopkovne kršitve tudi v primeru, če bi bile podane, nimajo nobenega pravno relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Toženka vtoževani terjatvi lahko (utemeljeno) nasprotuje s sklicevanjem na dogovorjeno klavzulo o višji sili in ne obstoji ali predpis ali dogovor, ki bi ji to pravico odvzel v primeru zatrjevanega neskrbnega obveščanja tožnice. Tožnica vtožuje dogovorjeno nadomestilo za manjšo porabo energije od zakupljene in (tudi po pritožbenih navedbah)3 ne vtožuje škode, ki bi ji nastala zaradi neobveščanja o spremenjenih okoliščinah oziroma višji sili (glej 112. člen OZ), ter nenazadnje o predpostavkah odškodninske odgovornosti (z izjemo protipravnega ravnanja) niti ni podala navedb. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno posebej opredeljevati do pritožbenih očitkov glede presoje toženkinega neobveščanja in njene neskrbnosti. Zgolj podredno pa vseeno ugotavlja, da obrazložitev sodišča prve stopnje od 30. do 33. točke izpodbijane sodbe in tudi v preostalem delu izpolnjuje tako imenovani standard obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Povedano drugače, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Lastno tožničino mnenje o nekoherentnosti sodbe je podkrepljeno le z njeno dokazno oceno izvedenih dokazov in zavzemanjem za drugačno uporabo materialnega prava ter ne konstituira omenjene absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Prav tako ni utemeljena očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena OZ. Očitek povzemanja izpovedbe priče "na način, ki ni skladen z njeno vsebino" je le nekonkretiziran in navidezen očitek procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po svoji vsebini predstavlja očitek zmotne dokazne ocene (očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja). Toženka je (med drugim) zatrjevala, da so bili pozivi le informativne narave, da nihče ni mogel vnaprej predvideti porabe, da z bolj ažurnim sporočanjem predvidene porabe njen pravni položaj v ničemer ne bi bil drugačen, da tožnica z drugimi partnerji ni spreminjala dogovorov in da ni vložila niti enega primera dogovora (aneksa). O pogajanjih z drugimi partnerji in uspehu le-teh je izpovedala s strani tožnice predlagana priča (skrbnica sporne pogodbe za tožnico). Posledično je neutemeljen očitek bistvene kršitve, da naj bi prvostopenjsko sodišče dejstva v tej smeri ugotavljalo brez trditvene in dokazne podlage. Nenazadnje gre le za nekakšne dodatne argumente sodišča prve stopnje, ki niso pravno relevantni za končno odločitev, kar je tožnici že pojasnilo sodišče prve stopnje.

7.Upoštevaje povedano pritožbeno sodišče sledi pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

8.K pritožbi priložene odločbe sodišč prve in druge stopnje ter VSRS so, kot pravilno izpostavlja toženka, neprimerljive z obravnavo zadevo, zato tožnica s predložitvijo odločb ni izkazala zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavi zadevi so bile določene relevantne okoliščine bistveno drugačne. Iz predložene sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila že pogodba o dobavi električne energije drugačna. Predvidevala je sklenitev aneksa pri spremembi količin porabljene energije in klavzula o višji sili (iz splošnih pogojev) se je nanašala samo na silo, ki je vplivala na naprave omrežja ali naprave kupca, pri čemer je evidentno, da virus takšnega vpliva ni imel. Tam je toženka le obvestila tožnico o zmanjšani porabi in ni zahtevala sklenitve aneksa (izkoristila pravice, ki jo imela po pogodbi) ter ni uporabila določbe o spremenjenih okoliščinah iz 112. člena OZ, zato je bilo ugodeno zahtevku distributerja. Pritožbeno sodišče na tem mestu vseeno dodaja, da ni vezano na (osamljeno) sodno prakso OŽMB, čeprav je (enemu izmed kontradiktornih) razlogov sodišča prve stopnje (dokaj neobrazloženo) pritrdilo VSM, in da se (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve) ne strinja z nekaterimi kontradiktornimi razlogi, ki izhajajo iz predložene prvostopenjske odločbe. Ob zavezi po odkupu določenih količin električne energije so namreč nejasni in kontradiktorni argumenti, da višja sila (virus) ni onemogočila izpolnitve obveznosti, ampak je le zmanjšala potrebo po električni energiji, in da je bila obveznost toženke v plačilu denarja. Razlogom, da višja sila ni onemogočila izpolnitve obveznosti je v prvem stavku 10. točke obrazložitve VSM sicer pritrdilo, vendar se zdi, da gre za nekakšen dodaten in dokaj neobrazložen razlog, ki se ne opredeljuje do delne nemožnosti izpolnitve in ki (upoštevaje ostale argumentirane razloge) ne more imeti vpliva na končno odločitev. V tu obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obveznosti toženke ni mogoče zreducirati le na plačilo računov (na denarno obveznost), saj obstoji dodatna zaveza, ki je v porabi določene (letne) količine energije. Hkrati je pravilno razlagalo pogodbeno dogovorjeno klavzulo o višji sili na način, da nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti vsebuje celotno in delno nemožnost izpolnitve. Iz odločbe VSM je razvidno, da se VSM ni opredelilo glede omenjene nejasnosti in kontradiktornosti, ampak je samo pritrdilo zgoraj omenjenemu kontradiktornemu stališču, medtem ko se je konkretno opredelilo predvsem do nosilnih stališč sodišča prve stopnje, da se toženka ne more uspešno sklicevati na klavzulo o višji sili (gre za drugačno klavzulo - glej zgoraj pojasnjen zahtevan vpliv višje sile na naprave) in da se svoje obveznosti ni razbremenila na pravilen način (gola izjava o manjši rabi ne zadošča; 153. člen OZ se nanaša na odškodninsko odgovornost in ni uporabljiv; pogodbeno predvidenega aneksa toženka ni sklenila, medtem ko pravic po 112. členu OZ ni izkoristila). Povedano drugače, odločba VSM se nanaša na drugačen primer z drugačnimi okoliščinami in stališč VSM ni mogoče uporabiti na način, za katerega se zavzema tožnica. Predmetno je še toliko bolj razvidno iz odločbe VSRS o reviziji glede dopuščenega vprašanja v smeri, ali je bila toženka v letu 2020 upravičena do spremembe pogodbe (po pogodbi in zakonu) na podlagi pravočasnega obvestila o zmanjšanju pogodbenih količin. Tu obravnavana zadeva je v bistvenem drugačna in toženki ni bilo treba doseči spremembe pogodbe (skleniti aneksa), ampak se glede zahtevka za plačilo nadomestil zaradi manjše porabe električne energije lahko uspešno sklicuje na pogodbeno dogovorjeno klavzulo o višji sili. Iz navedenih razlogov in dejstva, da gre le za en sam primer, omenjeni odločbi OŽMB in VSM nenazadnje tudi sicer (če izražata drugačna stališča) ne moreta pomeniti izoblikovanega stališča ustaljene sodne prakse.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo pomen pogodbene klavzule o višji sili. Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita.4

V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija⁵ nemožnost izpolnitve deli na več oblik. Med drugim omenja trajno in začasno nemožnost izpolnitve (op. ta vidik sta pravdni stranki izrecno uredili) ter, kar je bistveno, na popolno in delno nemožnost izpolnitve. Lastno in neutemeljeno je tožničino stališče, da dogovorjena nemožnost izpolnitve ne vključuje delne nemožnosti izpolnitve, ampak le celotno. Toženkine izpolnitvene obveznosti niso bile le denarne, ampak se je zavezala še na letni ravni porabiti določeno količino električne energije. Sodišče prve stopnje je klavzulo razlagalo skladno z 82. členom OZ in ni preseglo njenega jezikovnega (besednega) pomena ter klavzuli dalo nov pomen, ki nima podlage v skupnem namenu pogodbenikov. Pogodbenici sta se za primer višje sile dogovorili o razbremenitvi plačevanja morebitnih nadomestil, zato je neutemeljeno tožničino zavzemanje, da gre za nekakšno izjemo od tega, da je treba dogovore spoštovati. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je zaradi nastopa višje silo prišlo do (delne) nezmožnosti izpolnitve toženkine pogodbene obveznosti, ki se je nanašala na dogovorjeni letni obseg porabe električne energije.

10. Tožnica se v pritožbi obširno in neutemeljeno ukvarja le z omejitvami pri toženkinem poslovanju (op. te so seveda vplivale na toženkino nedenarno pogodbeno obveznost) in z denarnimi obveznostmi toženke. Čeprav načeloma drži, da je treba izjeme razlagati restriktivno, klavzule o višji sili ni moč razlagati na način, da se nanaša le na popolno nemožnost izpolnitve. Ni prišlo do nobene ekstenzivne razlage. V nemožnosti izpolnitve je poleg popolne nemožnosti zajeta tudi delna nemožnost izpolnitve. Izpodbijana sodba ne vsebuje stališča, da je tožnica prevzela breme nemotenega in nekakšnega idealnega poslovanja toženke, oziroma povedano drugače, tožnica se je zavezala le k nastopu določenih posledic v primerih višje sile. Drži, da sta pravdni stranki s stališča prava enakovredna gospodarska subjekta, medtem ko zaključki sodišča prve stopnje niso v nobenem nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in pravili razlage spornih pogodbenih določil. V klavzuli ni izrecnega zapisa niti o popolni nemožnosti izpolnitve niti o delni nemožnosti izpolnitve. Ker je nemožnost izpolnitve lahko ali popolna ali delna, je pravilen logični argument sodišča prve stopnje, da bi moralo biti, če se sledi tožničini tezi, zapisano, da se višja sila nanaša le na celotno nemožnost izpolnitve. Da gre za pravilno razlago spornega določila je posredno razvidno tudi iz tega, da sta pogodbenici izrecno predvideli časovni vidik trajanja višje sile in njenih posledic ter (brez drugačnega dogovora) izključili višjo silo v trajanju manj kot 24 ur. Upoštevaje vsebino 9. člena pogodbe je nelogična, nerazumska in neživljenjska zgolj tožničina razlaga, da je lahko upoštevna le celotna nezmožnost izpolnitve. Lastno in neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, kako je splošno znano dejstvo, da primeri navedeni v Energetskem zakonu (EZ-1), ki sta jih (med drugim) pogodbenici predvideli v točki 9.1 pogodbe, predstavljajo le v celoti onemogočeno dobavo in porabo električne energije, in da je posledično treba v tej smeri razlagati tudi določbo 9.2 pogodbe. Že bežen pogled v EZ-1, ki je veljal ob podpisu pogodbe, pokaže, da je zavzemanje tožnice neutemeljeno (glej npr. prvi odstavek 146. člena zakona, ki določa zaščitne ukrepe zaradi "kriznih stanj v elektroenergetskem sistemu," s katerimi se "omeji dobavo" energije določenim kategorijam odjemalcev, določi vrstni red "omejitev", določi "način uporabe energije" in "obvezno proizvodnjo energije"). Prav tako ni nobeno splošno znano dejstvo, da požari, poplave in potresi povzročajo le "popolne" prekinitve dobave in porabe elektrike. Hkrati tudi ni zaznati nobene relevantne vzročne povezave med točko 9.1 pogodbe, ki se sklicuje na primere višje sile iz sprejetih predpisov, in točko 9.2 pogodbe, pri kateri gre za pogodbeno opredelitev višje sile. Razlaga višje sile s strani sodišča prve stopnje ni v nasprotju z restriktivno razlago izjem, z 82. členom OZ, z načelom spoštovanja dogovorov in načelom enakopravnosti pogodbenic.

11. 83. člena OZ sodišče prve stopnje ni uporabilo. Zato je pravno nerelevantno, če je vseeno sledilo izpovedbi toženke, da pri dogovarjanju odjemalec izbira le ceno in da so druga pogodbena določila pripravljena s strani dobavitelja. Predmetne dejanske ugotovitev nenazadnje ne omaje sklicevanje na neskrbnost toženke pri podpisovanju pogodbe. Če bi šlo za nejasno pogodbeno določilo, predmetno tožnici tudi sicer ne bi bilo v korist.

12. Klavzula o višji sili je bila pravilno uporabljena. Toženkino omejeno poslovanje, ki je bilo posledica višje sile (ukrepov Vlade RS glede virusa), je povzročilo (delno) nezmožnost izpolnitve obveznosti (letne) porabe energije v obsegu določenem po pogodbi. Velik in konkretiziran del obrazložitve izpodbijane sodbe (glej predvsem od 20. do 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) se nanaša prav na (delno) nemožnost izpolnjevanja pogodbe (na dejanski vpliv sprejetih ukrepov) in lastno ter neutemeljeno je tožničino mnenje, da gre le za "nedoločne izraze s kvalifikatornimi pridevniki, ki ne omogočajo subsumpcije pod pojem nemožnosti izpolnitve." Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne okoliščine (dejavnosti toženke in njihovo medsebojno povezanost), medtem ko ni mogoče slediti pavšalni kritiki, da je kot glavno dejavnost upoštevalo le zdraviliško dejavnost toženke, ne pa tudi širšega obsega dejavnosti.

13. Že zgoraj je poudarjeno, da toženka ni bila dolžna uporabiti 112. člena OZ, ampak se lahko (kasneje in uspešno) v tem postopku sklicuje na dogovorjeno klavzulo o višji sili (na dogovor). Zaradi vpliva višje sile se niso le "zmanjšale njene potrebe po porabi električne energije," ampak je nastopila (delna) nezmožnost izpolnitve pogodbene zaveze, ki je bila v porabi energije v določenem obsegu. Toženka je bila zavezana porabiti določeno (letno) količino električne energije. Ker je zaradi vpliva višje sile v letu 2020 in posledične (delne) nemožnosti izpolnitve pogodbe ni bila zmožna porabiti, tožnica neutemeljeno vtožuje predmetno nadomestilo. Skladno s klavzulo o višji sili je namreč toženka prosta svoje obveznosti po plačilu nadomestila. Tudi na tem mestu velja poudariti, da poslovanja (op. boljši toženkin poslovni izid (dobiček) v letu 2020) in toženkinih denarnih obveznosti ni mogoče preprosto enačiti z zavezo po (letni) porabi določenega obsega energije, ki je zaradi nastopa višje sile (delno) ni mogla izpolniti. Nerazumljivo, nelogično in neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sta boljše poslovanje in večji dobiček povezana z "aktivnim opravljanjem dejavnosti" in neločljivo pogojena s porabo energije, saj niti ni sporno, da je toženka imela v letu 2020 boljši poslovni izid kot v letu 2019 in da tožnica za leto 2020 vtožuje nadomestilo za manjšo porabo električne energije od predvidene. Toženka iz enakih razlogov, kot ni bila dolžna uporabiti 112. člena OZ, tudi ni bila dolžna poskusiti doseči spremembe pogodbe v dialogu s tožnico. Pritožbeno zatrjevana toženkina pasivnost in nekomunikacija s tožnico nista v nobeni vzročni zvezi z vtoževano terjatvijo ter posledično ne moreta vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Dodatni razlogi sodišča prve stopnje iz 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kako tožnica toženki ni ponudila spremembe pogodbe, kako odstop od pogodbe za toženko ni bila opcija in zato ni prišlo v poštev uveljavljanje pravic iz 112. člena OZ, očitno sploh niso dodatni argumenti sodišča prve stopnje, ampak gre le za sledenje (obsežni) izpovedbi toženke, katere bistvo je tudi v tem, da se je tožnica zavedala, da bo zaradi vpliva višje sile poraba energije pri toženki nižja. Čeprav sicer drži pritožbeno zavzemanje, da tožnica ni bila dolžna predlagati spremembo pogodbe in da bi le-to lahko predlagala toženka, predmetno na končno odločitev nima nobenega vpliva.

14. Neutemeljeni so očitki v zvezi z neupoštevanjem časovnega okvira višje sile pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Drži, višja sila se po pogodbi upošteva za čas trajanja višje sile in odprave njenih posledic, vendar tožnica spregleda, da je bila obveznost toženke porabiti določeno letno količino električne energije in da je zaradi vpliva višje sile (op. pri čemer je treba upoštevati še čas odprave njenih posledic) nastopila (delna) nezmožnost izpolnitve (letne) obveznosti. Čeprav je bilo zaradi ukrepov Vlade RS poslovanje omejeno le "najmanj" 5 mesecev v koledarskem letu in epidemija ni bila razglašena v trajanju 6 mesecev koledarskega leta, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je že to povzročilo (delno) nemožnost izpolnitve (letne) obveznosti, medtem ko je treba upoštevati tudi čas odprave posledic, ki nenazadnje evidentno v obravnavanem koledarskem letu niso bile odpravljene. Predmetno je pojasnjeno npr. v 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. In prav zaradi višje sile povzročena (delna) nemožnost izpolnitve pogodbe je podlaga neutemeljenega tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila. Ker gre za nadomestilo izostale (letne) rabe elektrike, so nejasne in neutemeljene pritožbene težnje, da naj se zahtevku ugodi le delno, pri čemer tožnica nenazadnje v pritožbi, ki je samostojno pravno sredstvo, konkretizirano ne pojasni, kakšen naj bi bil po njuno utemeljen del vtoževane terjatve.

15. Že zgoraj je pojasnjeno, da morebitni toženkina kršitev obvestilne dolžnosti in neskrbnost v zvezi z obveščanjem tožnice nista v vzročni zvezi z vtoževano terjatvijo. Zato vse nadaljnje pritožbene navedbe tudi v primeru, če so utemeljene, ne morejo imeti vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Nejasno in neutemeljeno (op. to v pogodbi in predpisih ni določeno) je zavzemanje, da bi toženka lahko zaradi neobveščanja izgubila pravico sklicevati se na dogovorjeno klavzulo o višji sili. Pogodbeno dogovorjena posledica v zvezi z neobveščanjem je bila le v pravici do 10% dviga cene energije (glej 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), česar tožnica nesporno ni niti zaračunala niti tega ne vtožuje. Zato ne gre za nobeno "nevzdržno razlogovanje" sodišča prve stopnje. Sodišče želi tožnici v omenjeni točki obrazložitve samo razložiti neobstoj omenjene vzročne zveze. Zgolj podredno pa pritožbeno sodišče tudi v tem delu sledi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. V bistvenem iz izpodbijane sodbe izhaja, da nobena izmed pravdnih strank ni bila zmožna predvideti začetka, obsega in trajanja ukrepov Vlade RS ter posledično vpliva na porabo energije. Zato ni mogoče slediti pritožbenim težnjam, da bi morala toženka tožnico promptno in detajlno obveščati o planirani porabi (o trajanju višje sile ter njenih posledic), saj le-te zaradi nastopa višje sile ni mogla predvideti. Povedano drugače, neskrbnosti ravnanja ni mogoče graditi na ravnanjih, ki jih nekdo objektivno gledano ne more izpolniti. Hkrati je bila tožnici situacija v določeni meri znana (porabo je spremljala in z ukrepi je bila seznanjena) in je lahko predvidevala, da bo poraba manjša. Iz izpovedbe s strani tožnice predlagane priče izhaja, da se je s partnerji, ki so se pogajali v zvezi s težavami v letu 2020, dogovarjala v smereh obročnega plačevanja in odlogov plačil, medtem ko se priča ni spomnila, da bi tožnica s katerim sklenila aneks (spremenila pogodbo).⁶ Lastni in drugačni tožničini dokazni oceni pričanja, da naj bi v dialogu z drugimi partnerji prišla do rešitev, ki so pomenile (relevantno) prilagoditev pogodbe, ni mogoče slediti. Vseeno je, če je tožnica v celoti izpolnjevala pogodbene obveznosti in če je pri toženki prišlo do "spremenjenih okoliščin" (op. takšnih, ki pomenijo višjo silo). Iz celotnega zaslišanja omenjene priče izhaja, da so bili podatki o predvideni rabi bolj pomembni za tožnico (op. tožnica je morala "naprej" točno napovedati rabo). Škode, ki naj bi ji nastala zaradi neobveščanja, tožnica ne vtožuje, plačilo nadomestila za manjšo porabo od predvidene klavzula o višji sili izključuje in tožnica nenazadnje s pritožbo ne izpodbija (v tem delu dejanske ugotovitve) sodišča prve stopnje, da skladno z določbo 9.4. točke pogodbe stranka prav tako ne odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica delovanja višje sile (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj lastna in neutemeljena dokazna ocena je obširno pritožbeno izpostavljanje, da priča na določena vprašanja ni znala odgovoriti, da so bila vprašanja nejasna in hipotetična,..., ipd.. Vtoževani račun ni bil izdan "skladno s pogodbo", karkoli naj bi že predmetno pomenilo, saj tožnica pri njegovi izdaji ni upoštevala pogodbene klavzule o višji sili. Ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in trajanju omejitev poslovanja in posledični manjši porabi energije so (upoštevaje sklepčno trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank) konkretizirane v zadostni meri, da je mogoče slediti dejanskemu zaključku, da je višja sila povzročila (delno) nezmožnost izpolnitve, na podlagi katere je izdan vtoževani račun. Nejasno, neutemeljeno in pavšalno je pritožbeno zavzemanje, da iz izpodbijane sodbe ni razviden obseg omejitev poslovanja in trajanje omejitev poslovanja, pri čemer je bistveno le, da je višja sila povzročila (delno) nemožnost porabe elektrike.

16. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Toženki se ne prizna priglašenih 100 točk za "konferenco s stranko v zvezi s predstavitvijo in pojasnilom sodbe sodišča prve stopnje." Gre za neizkazan strošek, glede katerega ni razvidne niti njegove potrebnosti (glej 155. člen ZPP) niti samostojnosti (glej Tarifno številko 43 Odvetniške tarife).

-------------------------------

1S popravnim sklepom I Pg 181/2021 z dne 6.2.2025 je sodišče prve stopnje odpravilo očitno pomoto v izreku sodbe.

2Pritožbeno sodišče je vanje vpogledalo v okviru tožničinega sklicevanja na sodno prakso in zmotno uporabo materialnega prava.

3Glej drugi odstavek na 14. strani pritožbe.

4Tako dr. Nina Plavšak: Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, SOP, Zbornik sodobno obligacijsko pravo 2023, str. od 9 do 29.

5Glej npr. prof. dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 433.

6Nenazadnje tožnica tudi ni odreagirala na toženkin poziv, naj predloži kakšen aneks, ki ga je za leto 2020 sklenila z drugimi pogodbenimi partnerji.

Zveza:

Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 2, 3, 112, 113, 114

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.