Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka popolno zdravstveno dokumentacijo prejela 27. 1. 2011, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ob plačilu akontacije odškodnine leta 2010 še ni bila v zamudi. Zato je odločitev v izreku sodbe, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od akontacije odškodnine od 28. 1. 2010 do 23. 3. 2010, napačna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 56.500,00 EUR od 28. 1. 2010 do 23. 3. 2010, - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 552,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 185,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko obvezalo na plačilo razlike (poleg že plačane) odškodnine v znesku 8.736,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.586,00 EUR od 28. 1. 2011 dalje do plačila in od zneska 150,00 EUR od 1. 6. 2011 dalje do plačila ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od že plačane odškodnine v višini 56.500,00 EUR od 28. 1. 2010 do dneva plačila 23. 3. 2010. Kar je tožnica v obrestnem delu zahtevala več, je zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu, in sicer na plačilo odškodnine v znesku 69.264,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54.414,00 EUR od 4. 12. 2009 dalje do plačila in od zneska 14.850,10 EUR od vložitve tožbe, to je od 1. 6. 2011 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. S popravnim sklepom pa je popravilo očitno napako v izreku sodbe tako, da je v prvi alineji I. točke datum „28.1.2010“ pravilno „28.1.2011“.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (sporno še plačilo 10.000,00 EUR) ter stroškov postopka in obrestnega dela zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi razveljavi in spremeni skladno s pritožbenimi navedbami. V pritožbi navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 20.000,00 EUR, kot so bile ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, prenizka. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 30.000,00 EUR. Sklicuje se na sodbo VS RS II DoR 240/2014 z dne 12. 9. 2013. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačane odškodnine v znesku 56.500,00 EUR. Ne drži, da je bila toženka s celotnim obsegom škode seznanjena šele 27. 1. 2011. Toženka je v zamudo prišla 4. 12. 2009, ko je prejela celotno zdravstveno dokumentacijo, dodatna dokumentacija, ki je bila posredovana toženki, pa se je nanašala le na zdravljenje, ki je le v neznatnem obsegu vplivalo na višino škode. Dejstvo, da je toženka pretežen del odškodnine izplačala že pred predmetnim pravdnim postopkom ter je bila na podlagi naknadno posredovane zdravstvene dokumentacije ugotovljena zgolj minimalna razlika v višini škode, še ne pomeni, da toženka ob profesionalni skrbnosti sama ni mogla predvideti večje škode že pred pravdnim postopkom. Zaradi tega je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka z obsegom celotne škode seznanjena šele 27. 1. 2011. Pritožnica se tudi ne strinja s stroškovno odločitvijo. Uspeh pravdnih strank (tožnica 55%, toženka 45%) je sicer primerljiv, vendar pa višina stroškov ni primerljiva, kaj šele enaka, zato odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni pravilna.

4. Toženka pa se pritožuje zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od že izplačane odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da je zamuda toženke glede izplačila odškodnine nastopila 27. 1. 2011, ko je toženka s strani tožnice prejela popolno zdravstveno dokumentacijo, je odločitev sodišča, ki je v izreku odločbe toženki zakonske zamudne obresti priznalo, napačna (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz previdnosti pa še opozarja, da je tožničin uspeh v pravdi 11,2% in je minimalen, saj temelj tožbenega zahtevka nikoli ni bil sporen. Zato je odločitev o pravdnih stroških pravilna.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Toženka na pritožbo tožnice ni podala odgovora.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožba toženke je utemeljena v celoti.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 20.000,00 EUR. Kot izhaja iz izvedenskih mnenj sodnih izvedenk travmatološke stroke dr. D. M. S. in psihiatrinje R. S., je tožnica v nezgodi utrpela pretres možganov, udarnino in ranico na bradi, rano na sluznici ust, zlom krone tretjega zoba desno spodaj in zlom krone šestega zoba levo spodaj, zlom diafize leve stegnenice, zlom glavice druge stopalnice desne noge, udarnino levega kolena in razmehčanje hrustanca na levi pogačici, udarnino desne dojke ter posttravmatsko stresno motnjo. Zdravljenje je trajalo skoraj tri leta. Iz izvedenskega mnenja dr. D. M. S. izhaja, da je tožnica trpela hude bolečine 10 dni, bolečine srednje intenzitete 4 mesece, lahke bolečine skupno šest mesecev, občasne lažje bolečine pa bo trpela tudi v bodoče. Nevšečnosti so predstavljale operacija zloma leve stegnenice v splošni anesteziji, dodatni zlom v predelu troharnega dela stegnenice med operacijo, uporaba bergel 6 mesecev, medicinska rehabilitacija v Zdravilišču L. 14 dni, fizioterapija 10x, ponovna operacija in hospitalizacija zaradi odstranitve osteosintetskega materiala, artroskopija levega kolena, prejemanje protibolečenske terapije, cepljenje proti tetanusu. Poleg tega je tožnica opravila števile preiskave, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 11. točki obrazložitve. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravična (179. člen OZ) in ustrezno umeščena v sodno prakso (primerjaj zadevo II DoR 105/2011(1). Zato pritožbeni očitek, ki izpodbija višino dosojene odškodnine iz tega naslova, tudi s sklicevanjem na zadevo VS RS II DoR 240/2014(2), ni utemeljen.

8. Zoper odločitev o zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine 56.500,00 EUR, pa se toženka utemeljeno pritožuje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka popolno zdravstveno dokumentacijo prejela 27. 1. 2011, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ob plačilu akontacije odškodnine leta 2010 še ni bila v zamudi. Zato je odločitev v izreku sodbe, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od akontacije odškodnine od 28. 1. 2010 do 23. 3. 2010, napačna, in v nasprotju s pravilnim razlogom sodbe glede nastopa zamude toženke. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi toženke ugodilo in zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od že plačane odškodnine 56.500,00 EUR zavrnilo. Pritožba tožnice, da je toženka v zamudo s plačilom odškodnine prišla že 4. 9. 2009, po prejemu odškodninskega zahtevka tožnice, ni utemeljena, saj zdravljenje tožnice še leta 2010, kot že rečeno, ni bilo zaključeno, kar potrjuje dodatna zdravstvena dokumentacija in ekspertiza dr. M. L. Zato so navedbe tožnice, da je toženka v zamudo prišla že po prejemu odškodninskega zahtevka tožnice 4. 9. 2009 neutemeljene in v nasprotju z določilom 943. člena OZ, ki določa, da zamuda nastopi po prejemu vseh potrebnih podatkov in dokazil, na podlagi katerih lahko zavezanka presodi obstoj in višino svoje obveznosti (VS RS II Ips 525/2002).

9. Utemeljena pa je pritožba tožnice glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sta stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Kot pravilno izpostavlja tudi toženka v pritožbi, temelj zahtevka v pravdi ni bil sporen, sporna je bila zgolj višina terjatve. Glede na to je uspeh tožnice 11,2%, uspeh toženke pa 88,8%. Tožnici so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški, in sicer: nagrada za postopek v višini 1.023,10 EUR (tar. št. 3100 Zakona o Odvetniški tarifi(3), nagrada za narok 944,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni izdatki za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002). Do pavšalnih izdatkov za fotokopiranje (tar. št. 6000) tožnica ni upravičena, saj ni specificirala števila strani fotokopij. Nagrada pooblaščenca tožnice tako znaša 1.987,50 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 2.424,75 EUR. Stroški sodne takse znašajo 1.317,00 EUR, stroški izvedenin pa 1.428,70 EUR (po sklepih z dne 21. 3. 2014, 21. 3. 2014, 4. 9. 2014, list. št. 114, 117, 162), skupaj torej 5.170,45 EUR. Glede na uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 579,09 EUR. Toženki pa so v postopku nastali materialni stroški v znesku 30,00 EUR. Glede na uspeh je toženka upravičena do povrnitve 26,64 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožnici povrniti 552,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo, pritožbi toženke pa v celoti tako, da je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v I. točki izreka zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 56.500,00 EUR od 28. 1. 2010 do 23. 3. 2010 zavrnilo, v III. točki izreka glede stroškovne odločitve pa tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 552,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnica je s pritožbo zgolj delno uspela, toženka pa v celoti. Glede na uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je tako pritožbeno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo: materialni izdatki 20,00 EUR, stroški sodne takse pa 165,00 EUR, skupaj torej 185,00 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Op. št. (1): V tej zadevi je oškodovanec utrpel prometno nesrečo, ostal je ukleščen v gorečem vozilu, iz katerega so ga komaj rešili. V nesreči je utrpel fragmentarni zlom desne stegnenice, večfragmentarni zlom desne golenice, pete dlančnice leve roke, odprt zlom druge dlančnice desne roke, odrgnine po bokih, stegnih in obrazu ter travmatsko možgansko poškodbo. Hude bolečine je trpel 10 dni, občasno hude 14 dni, srednje hude 5 mesecev, lahke bolečine pa preostali čas zdravljenja, ki je trajalo 1 leto in osem mesecev, ki jih bo urpel tudi v bodoče. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila leta 2012 dosojena odškodnina v višini 16.000,00 EUR oziroma 16,37 plač v času sojenja.

Op. št. (2): Ta odločba v bazi ius info in VS RS ni dostopna Op. št. (3): Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami