Jedro

Če se v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjuje, da je bila izterjevana denarna terjatev izpolnjena, lahko dolžnik to dokazuje tudi s pričami, če nima listinskih dokazov. V takšnem primeru mora izvršilno sodišče pred odločitvijo o ugovoru opraviti narok, na katerem izvede dokaz z zaslišanjem predlagane priče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi (1. in 2. točka izreka) in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnic in razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. I 98/1433 z dne 16.12.1998 in izvršilni postopek ustavilo ter upniku naložilo, da je dolžan dolžnicama povrniti 85.215,00 SIT izvršilnih stroškov.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo upnik iz razloga bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se ugovor dolžnic zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje, podrejeno, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal obstoj izterjevane terjatve. Višina terjatve izhaja iz cesijske pogodbe. Dolžnici sta ugovarjali, da terjatev ne obstoji, za kar pa nista predložili nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (napotitev na pravdo). Pred odločitvijo bi moralo opraviti narok, na katerem bi razčistilo sporna dejstva.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnici sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedli, da terjatev ne obstoji (prvi odstavek ugovora) in da ima dolžnik do upnika poravnane vse obveznosti. Takšne ugovorne navedbe ni možno razlagati drugače, kot da dolžnici postavljata ugovor prenehanja terjatve (8. točka 55. čl. ZIZ). Za utemeljenost takšnega ugovora ne zadošča, da se zgolj navede, da terjatev ne obstoji, ampak mora dolžnik predložiti dokaze o izpolnitvi svoje obveznosti. Dolžnici sta predlagali dokaz z zaslišanjem direktorja dolžnika. Njegovo zaslišanje je potrebno, ker je obveznost izpolnjeval dolžnik, ne pa dolžnici kot zastavni dolžnici.

Trditev upnika je, da je obveznost dolžnika na dan 31.3.1998 znašala 17,654.413,52 SIT. Višina terjatve izhaja iz obračuna terjatve - A 13. Vprašljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal obstoja izterjevane terjatve. Dokazno breme, da terjatev ne obstaja, ker je bila izpolnjena, je na strani dolžnic.

Pritožbi upnika je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje opravi narok, na katerem naj izvede dokaze, ki sta jih predlagali dolžnici v ugovoru in nato o stvari ponovno odloči.