Jedro

Tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami in predloženim poslovnim izidom za leto 2014, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vložene po drugem odstavku navedenega člena ZUS-1, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev s tožbo izpodbijanega začasnega sklepa Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, št. DT 610-4138/2014-29 z dne 22. 4. 2015, v zvezi z odločbo DT 499-29-445/2015-4 z dne 27. 7. 2015. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje naložil tam navedeni banki, da se zaradi zavarovanja izpolnitve tožnikove davčne obveznosti tožniku ne izplača sredstev na tožnikovem transakcijskem računu v višini 176.457,62, tožniku pa se prepove razpolaganje s temi sredstvi. Tožnik s tožbo zahteva odpravo tega sklepa oziroma da se v delu, v katerem se določa način zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, nadomesti „z zahtevo davčnemu zavezancu ostalih možnostih zavarovanja davčne obveznosti po 117. členu Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 114. člena istega zakona, sicer bodo na TRR-ju zasežena sredstva še nadalje zadržana.“

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se zagotovi učinkovita in čimprejšnja izterjava davka, sodišče izvršitev aktov v davčnih zadevah odloži le izjemoma - če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Takšnih okoliščin tožeča stranka v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno ne navede in ne izkaže. Blokada transakcijskega računa in pavšalno sklicevanje na posledice, ki jih takšno stanje prinaša, pa po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe ne zadošča. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov in ga izpodbija v celoti, zlasti pa zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Že samo dejstvo, da je FURS izvedla zaseg sredstev na tožnikovem TRR-ju v višini 156.000 EUR razpoložljivih sredstev, pomeni, da bo to blokiralo delovanje družbe in jo že kratkoročno obsoja na propad. Pri zavrnitvi njegove zahteve za izdajo začasne odredbe ni prišlo do pravega tehtanja interesov oziroma realnega ugotavljanja potencialne škode, ki konkretno grozi tožeči stranki zaradi izvršitve izpodbijanega akta. Tožnik pa nima niti možnosti dokazovanja, saj so vse, kar sodišču lahko predloži, poslovni izidi, a ti sploh niso bili upoštevani. Tako se Poslovni izid tožnika v letu 2014, ki izkazuje 13.160,00 EUR dobička, lahko uporabi za dokazovanje v vseh postopkih poslovanja, v predmetnem postopku pa ga sodišče prve stopnje ni niti obravnavalo. Če je torej cilj FURS-a in obenem sodišča prve stopnje civilna smrt družbe s stečajem, bo blokada transakcijskega računa to zagotovo dosegla. Drugih dokazov tožnik ni imel in jih tudi nima. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi zahtevku tožnika za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz navedenih razlogov pa lahko pritožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Glede na navedeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe na sodišče ni mogoče prenesti dokaznega bremena, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

11. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v tožbi uveljavlja težko popravljivo škodo zgolj z navedbami, kot jih v celoti pravilno v izpodbijanem sklepu tudi povzema sodišče prve stopnje, da je prepoved razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu v višini 156.000 EUR (v sklepu je določenih 176.457,62 EUR) in prepoved banki za njihovo izplačilo dejansko pomeni ustavitev normalnega poslovanja družbe in jo že kratkoročno obsoja na propad, ker nima več likvidnostnih sredstev za poslovanje in nakup blaga. Glede na izredno višino zasežene vsote je to blokiralo delovanje družbe z vsemi s tem povezanimi posledicami in poslovno škodo, ki iz tega izhaja. V letu 2014 je imel namreč 13.600,00 EUR dobička, kar je več kot 10-krat manj od zasežene vsote, to pa dokazuje s poslovnim izidom iz leta 2014. 12. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik s temi svojimi pavšalnimi navedbami in predloženim poslovnim izidom za leto 2014, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

13. Zato tožnik sodišču prve stopnje glede na v 7., 8. in 9. točki tega sklepa povzeta pravila o dokaznem bremenu povsem neupravičeno očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe, je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede in predloži vse podatke in navede razloge, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, in jih utemelji z vsemi dejstvi, ki zajemajo vse relevantne podatke za odločanje. Ni naloga sodišča, da samo analizira računovodske izkaze in zgolj na podlagi njihove predložitve (v obravnavani zadevi konkretno Poslovno izid za leto 2014) samo ugotavlja dejstva, s katerimi bi namesto stranke ugotavljalo morebitni nastanek težko popravljive škode, ki naj bi tožniku grozila z izvršitvijo izpodbijanega akta.

14. Tožnik pa težko popravljive škode ni izkazal niti s pritožbenimi navedbami in s priloženim bonitetnim poročilom, da nima več likvidnosti za poslovanje in nakup blaga glede na izredno višino zasežene vsote, da mu edini družbenik kot fizična oseba ni zmožen zagotoviti dodatne likvidnosti, ki jo potrebuje zaradi zasega sredstev in blokade poslovanja, ki vsakemu zainteresiranemu poslovnemu partnerju pokaže jasno sliko tožnikove prihodnosti, to je njegov gotov stečaj. Nima premoženja, osebja zaradi pomanjkanja likvidnosti ne more zaposliti, ravno tako ne bo mogel poplačati razlike med izračunanim davkom in zaseženimi sredstvi. Kreditov pri bankah ne more prevzeti, sam družbenik pa nima dodatnega premoženja, ki bi ga kot vložek vložil v družbo za povečanje kapitala in ponoven zagon poslovanja, saj gotovinskih sredstev, ki jih FURS obravnava kot prikriti dobiček, namreč ni prejel edini družbenik ... in obenem tožnikov direktor, ampak so ta sredstva prešla v izplačilo izvedenih dobav tretjih družb (avstrijske in romunske), kot je to navedeno že v tožbi.

15. Ne glede na to, da so navedene pritožbene navedbe nedopustne novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), pa so tudi te povsem pavšalne in neizkazane, za priloženo bonitetno poročilo pa velja enako, kot je to Vrhovno sodišče navedlo za Poslovni izid za leto 2014 v 13. točki obrazložitve tega sklepa.

16. Čeprav je po ustaljeni upravnosodni praksi v okviru načela sorazmernosti treba upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter prizadetost nasprotnih strank šele v primeru, da sodišče zahtevano začasno odredbo izda, pa se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v davčnih zadevah tehtanje javnega interesa opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da pritožba že zoper sklep oziroma odločbo davčnega organa ne zadrži izvršitve, glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek izterja, saj se, kot to dodaja Vrhovno sodišče, zagotavlja poglavitni vir sredstev za zadovoljevanje splošnih in skupnih zadev za celotno državo oziroma za vse državljane.

17. Zato se Vrhovno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče odloži izvršitev odločbe v davčnih zadevah le izjemoma, tj. če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih je zato treba tudi restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode oziroma verjetnost njenega nastanka kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Možnost uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 32/2011, I Up 443/2013 in I Up 534/2013) samo po sebi namreč ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 18. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi davčne izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo. Teh pa, kot že navedeno, po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi navedbami in priloženimi računovodskimi izkazi ni dovolj prepričljivo oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti navedel in izkazal. 19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

20. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.