Jedro

Sodišče v fazi odločanja odločanja o odreditvi pripora postopka presoja le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, pri čemer takšne odločitve ne sme opreti na dokaze, ki so že na prvi pogled nezakoniti oziroma pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega J. H. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, razveljavi izpodbijana sklepa in pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Za izdajo hišne odredbe so obstajali utemeljeni razlogi za sum, sodišče pa je ustrezno obrazložilo objektivne in subjektivne kriterije pripornega razloga. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

B.

5. Sodišče je z odredbo z dne 14. 3. 2014 odredilo hišno preiskavo objekta v P., kjer je bilo v kletnih prostorih v prirejenem laboratoriju najdenih 1.289 rastlin prepovedane droge konoplje v višini okoli 50 cm. Po oceni sodišča so bili ob izdaji odredbe podani utemeljeni razlogi za sum, da neznane osebe v objektu, katerega najemnik je osumljeni, gojijo konopljo, na podlagi spisovne dokumentacije, in sicer anonimne prijave, da v kletnih prostorih navedenega objekta neznane osebe gojijo konopljo. V anonimni prijavi so osebe navedle tudi podatke o vozilih, ki bi lahko bili vpleteni v dejavnost. V predkazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da objekt ni v obratovanju in daje videz zapuščenega objekta, vendar pa je iz podatkov o porabi električne energije iz stanja števca izhajalo, da je bila poraba električne energije zelo velika. V opazovanju objekta s termovizijsko kamero so bila ugotovljena odstopanja temperature v kleti. Vse navedeno je po oceni sodišča predstavljalo utemeljene razloge za sum, s čimer pa se obramba ne strinja, zato je bila po njenem mnenju hišna preiskava odrejena v nasprotju z določili ZKP, vsi nadaljnji dokazi, pridobljeni na podlagi nezakonite hišne preiskave, pa nedovoljeni.

6. Navedbe, da se izpodbijana pravnomočna odločba opira na nedovoljene dokaze, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V ZKP je natančno predpisan postopek, po katerem ravna sodišče v različnih fazah kazenskega postopka, ko presoja morebitno nedovoljenost dokazov. Glede na določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP zoper sklepe, s katerimi sodišče odloči o tem vprašanju, pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom samostojne zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče,da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor (praviloma utemeljen sum) ne bi bil podan (primerjaj sodbo VS RS XI Ips 45164/2011-91 z dne 27. 10. 2011).

7. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni razlogi, kot jih je v svojem sklepu obrazložilo sodišče, dosegajo standard utemeljenih razlogov za sum, ki se zahtevajo za opravo hišne preiskave, zato očitana kršitev ni podana. Z agovorniki pa v svoji zahtevi ugotovitev, da je bila v objektu poraba energije več kot dvakrat višja, čeprav ta ni obratoval, razlagajo na način, da je bilo to zato, ker je želel osumljenec odpreti hotel. S tem pa podajajo le drugačno oceno ugotovljenega dejanskega stanja in uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ali nepolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Naslednji očitek, ki ga uveljavljajo vložniki zahteve, se nanaša na obstoj utemeljenega suma, in sicer sodiščema očitajo, da sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zagovor osumljenca, oz. so razlogi v nasprotju z dokazi v spisu in v nasprotju sami s seboj, saj sodišče po mnenju vložnikov ni ocenilo zagovora osumljenca ter dokazov v zvezi z njim.

9. Vrhovno sodišče poudarja, da v fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka presoja le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, pri čemer takšne odločitve ne sme opreti zgolj na tiste dokaze, ki so že na prvi pogled nezakoniti oziroma pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (primerjaj sodbo VS RS XI Ips 42756/2010-792 z dne 8. 12. 2011). Dežurna sodnica je po oceni Vrhovnega sodišča utemeljila obstoj utemeljenega suma v 7., 8. 9. in 10. točki sklepa, senat pa v 5. točki svojega sklepa potrdil obstoj le-tega. Tehtanje dokazov in ocena osumljenčevega zagovora bo stvar nadaljnjega postopka, zato očitana kršitev ni podana.

10. Zagovorniki zanikajo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oz. navajajo, da so razlogi sodišča v nasprotju sami s seboj, ter da ni podana sorazmernost ukrepa, saj gre za 65-letnega upokojenca, ki še ni bil kaznovan, nasad pa je bil uničen.

Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ponovitvena nevarnost v obeh izpodbijanih sklepih utemeljena. Sodišči namreč ugotavljata, da je osumljeni dobrega premoženjskega stanja, precej je investiral v najem objekta in laboratorij, imel je utečene poti za postavitev laboratorija in sostorilce, ki so skrbeli za gojenje konoplje, njegov cilj pa je bil zasledovanje še nadaljnje premoženjske koristi. Navedba obrambe, da je sodišče ugotovilo, da obstaja ponovitvena nevarnost zato, ker bi osumljeni potreboval denar, je po oceni Vrhovnega sodišča protispisna in le drugačna interpretacija razlogov sodišča. Zaradi dejstva, ker je šlo za skrbno načrtovano in organizirano izvrševanje kaznivega dejanja, tudi ni bistveno, da osumljeni še ni bil predkaznovan, saj predkaznovanost v tej zadevi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost (primerjaj sodbo VS RS XI Ips 56749/2013 z dne 16. 1. 2014).

V kolikor pa vložniki uveljavljajo, da naj bi bilo bistveno za ponovitev kaznivega dejanja dejstvo, da najemna pogodba ni bila sklenjena v notarski obliki in se ta zato šteje za razdrto, pa podajajo drugačno interpretacijo okoliščin, ki jih sodišče ni prezrlo, vendar pa jih ni štelo za bistvene pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ker pa se zagovorniki s tem ne strinjajo, s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Glede nevarnosti prepovedane droge konoplje in navedb, da osumljeni ni mogel biti operativni načrtovalec in izvajalec, ker ne govori slovenskega jezika, ter da se sodišče ni opredelilo do zagovora L., ki je za osumljenca razbremenilen, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da te kršitve v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora niso bile uveljavljane, zato zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev glede teh očitkov ni izpolnjena. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti navedb zagovornikov v tem delu ni moglo presojati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.