Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, temveč gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2 še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2017 in št. ... z dne 25. 8. 2016 ter odločbi št. ... z dne 3. 1. 2017 in št. ... z dne 8. 10. 2016. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da po mnenju sodišča tožničin ponovni vstop v zavarovanje za sorazmeren del polnega delovnega časa ne povzroči prenehanje pravice do pokojnine, temveč je tožnica zaradi vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičena samo do izplačevanja 75 % priznane pravice do pokojnine iz leta 2003. Zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje tudi ne preneha pravica do izplačila dela vdovske pokojnine z 31. 12. 2015. Posledično tudi ni prišlo do preplačila dela vdovske pokojnine. Tožena stranka s tem v zvezi meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbi drugega in tretjega odstavka 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)1 in sicer ker je tožnici, ki je ponovno vstopila v zavarovanje in se ji izplačuje le sorazmerni del starostne pokojnine, omogočilo še nadaljnje izplačilo dela vdovske pokojnine. Tožnica se je s 1. 1. 2016 kot uživalka starostne pokojnine ponovno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za 10 ur tedensko in se ji tudi izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v skladu z določbo 116. člena ZPIZ-2. Posledično se ji izplačuje le sorazmerni del starostne pokojnine in sicer glede na obseg ponovnega vstopa v zavarovanje. Omenjeno pa preprečuje, da bi bila tožnica še nadalje upravičena do izplačila dela vdovske pokojnine po določbi tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2, saj ni uživalka celotne starostne pokojnine. Institut izplačevanja sorazmernega dela pokojnine je primerljiv z institutom delne pokojnine. Določba tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2 pa omogoča, da se del vdovske pokojnine izplačuje zgolj k starostni, predčasni in invalidski pokojnini, ne pa tudi k delni pokojnini. Sodišče je zato tožnico, ki je ponovno vstopila v obvezno zavarovanje in se ji izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, postavilo v ugodnejši položaj v primerjavi z uživalci delne pokojnine. Odločitev tožene stranke, da tožnica ni več upravičena do izplačevanja dela vdovske pokojnine in posledično tudi odločitev o vrnitvi preplačila dela vdovske pokojnine je tako pravilna in zakonita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 1. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 8. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnici preneha pravica do izplačila dela vdovske pokojnine z 31. 12. 2015. Izplačevanje pa se ustavi s 25. 8. 2016. O morebitnem preplačilu in obveznosti povrnitve preplačila pa bo izdana posebna odločba. Sodišče je presojalo tudi odločbi, ki se nanašata na povrnitev preplačila v znesku 702,24 EUR in sicer drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 1. 2017 ter prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 10. 2016. 6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ki med strankama niso sporna ter iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 21. 1. 2003 priznana starostna pokojnina od 1. 1. 2001 dalje. Po odločbi št. ... z dne 25. 3. 2010 pa se tožnici izplačuje tudi del vdovske pokojnine in sicer od 1. 3. 2010 dalje. Z odločbo št. ... z dne 7. 3. 2016 (priloga B/1) je tožena stranka odločila, da se tožnici od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 432,11 EUR na mesec, to pa zaradi tega, ker je tožnica vložila prijavo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi samostojnega opravljanja pridobitne ali druge dovoljene dejavnosti za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje. Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan na podlagi prvega odstavka 9. člena novele ZPIZ-2 (v nadaljevanju: ZPIZ-2B)3. Z omenjeno določbo je bil spremenjen tretji odstavek 116. člena ZPIZ-2 tako, da se uživalcu starostne, predčasne ali vdovske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar zavarovanci iz 14. člena tega zakona najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko in zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona najmanj s četrtino polnega delovnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine in sicer v višini 75 %, ko zavarovanec dela 2 uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko. Tožena stranka je nato izdala odločbo št. ... z dne 25. 8. 2016, s katero je odločila, da tožnici preneha pravica do izplačila dela vdovske pokojnine z 31. 12. 2015. Tožena stranka je namreč štela, da s tem, ko je tožnici priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, tožnica ne izpolnjuje več z zakonom določenih pogojev za izplačilo dela vdovske pokojnine.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če je priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine po določbi 9. člena ZPIZ-2B, s katerim je bil spremenjen tretji odstavek 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine. Omenjeno namreč ni določeno v prej omenjenem členu. Pa tudi iz 61. člena ZPIZ-2, na katerega se sklicuje tožena stranka, omenjeno ne izhaja. V tretjem odstavku 61. člena je namreč določeno, da ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove. V primeru dela vdovske pokojnine gre za samostojno pravico, kot je le-ta opredeljena v prvem odstavku 26. člena ZPIZ-2. To pravico pa lahko uživa le vdova oziroma vdovec poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine in sicer v višini, kot je določena v 61. členu ZPIZ-2. 8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, temveč gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2 še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.

9. Posledično pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odpravo odločb v zvezi s povrnitvijo preplačila. S tem, ko je sodišče odpravilo odločbi, ki se nanašata na ustavitev izplačevanja dela vdovske pokojnine, to pomeni, da tudi ni nastalo preplačilo v višini 702,24 EUR, kot ga je vtoževala tožena stranka.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015.