Jedro

Utemeljeno tožnica uveljavlja, da je bila njena pravica do izjave kršena, ker se je upravni organ pri ugotavljanju pravno odločilnega dejanskega stanja oprl tudi na zbrane dokaze v upravni zadevi št. 351-1580/2009, ne da bi jo pred izdajo odločbe seznanil s tem, da bo izvedel tudi ta dokaz, in tožnici omogočil, da se o tem izjavi.

Za presojo, ali gre za situacijo v smislu zadnje povedi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, je bistveno, ali se zahteva opira na isto dejansko, torej trditveno, ne pa tudi dokazno podlago.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2356/2016-46 z dne 29. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za izdajo potrdila, da ima poslovni prostor v objektu ... (lokal A.), na zemljišču s parc. št. 3289/5 k. o. ..., po samem zakonu uporabno dovoljenje za opravljanje gostinske dejavnosti.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se zahteva nanaša na poslovni prostor v stavbi s št. ... k. o. ..., v izmeri 150,4 m2, v katerem se nahaja gostinski lokal A., in da je sporno, ali se je ta prostor na dan 31. 12. 1967 uporabljal za gostinsko dejavnost. Prvostopenjski organ je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti listin, ki jih je pridobil iz arhiva (to je iz dopisov Izvršnega sveta Skupščine Občine Ljubljana Center z dne 22. 3. 1990, Mestnega komiteja za preskrbo, trgovino, gostinstvo in turizem št. 72/85 z dne 4. 11. 1985, Komiteja za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve Občine Ljubljana Center št. 36-16/88-071/MZ z dne 28. 4. 1989, Skupščine Občine Ljubljana Center, Oddelka za gradbene in komunalne zadeve št. 351-309/79-071/PJ z dne 12. 12. 1979, potrdila Oddelka za gradbene in komunalne zadeve Skupščine Občine Ljubljana Center št. 351-309/79-071/PJ z dne 13. 5. 1980, zapisnika o ogledu prostorov z ustno obravnavo z dne 18. 10. 1979, lokacijskega dovoljenja Skupščine Občine Ljubljana Center, Oddelka za gradbene in komunalne zadeve z dne 13. 5. 1970 s tehničnim poročilom) ugotovil, da se v tem prostoru do leta 1980 gostinska dejavnost ni opravljala. Priči B.B. in C.C. je zaradi razlik med njunima pisnima izjavama in ustnima izpovedbama ter časovne oddaljenosti dogodkov ocenil kot neverodostojni in nezanesljivi. Pri tej dokazni oceni je upošteval tudi, da je C.C. drugače kot v pisni izjavil izpovedal, da je v predmetni gostinski lokal zahajal šele po letu 1967, poleg tega pa še, da podpis na pisni izjavi ni njegov. Organ se opira tudi na izpovedbe prič v upravni zadevi št. 351-1580/2009, katere predmet je bilo prav tako uporabno dovoljenje po samem zakonu za isti gostinski lokal A., in iz katerih prav tako izhaja, da je bil v predmetnem poslovnem prostoru gostinski lokal šele po letu 1980 oziroma po letu 1989. 3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo potrdila po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

5. Izpodbijani odločbi očita, da je nejasna v delu, v katerem se ob zaključku, da sta objekt in zemljišče na predpisan način evidentirana, sklicuje na drugi odstavek 197. člena ZGO-1, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

6. Uveljavlja, da je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo, ker je za pravno pomembno štel, da se je predmetni poslovni prostor 31. 12. 1967 „uporabljal“ za gostinsko dejavnost, namesto da se mu po tem datumu ni bistveno spremenila namembnost, zaradi česar je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker upravni organ v dopisu za opredelitev do ugotovitev v upravnem postopku z dne 7. 8. 2017 ni navedel, da pogoj za izdajo potrdila razlaga na ta način, ji ni bilo omogočeno, da se o tem izjavi. Navaja še, da ima lahko poslovni prostor določeno namembnost tudi, če se za to namembnost ne uporablja, zato samo dejstvo, da se na presečni datum poslovni prostor za določeno namembnost ni uporabljal, še ne pomeni, da se za takšen namen ne sme uporabljati.

7. Trdi, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, saj iz listin, na katere se opira, ne izhaja, da se poslovni prostor 31. 12. 1967 ni uporabljal za gostinsko dejavnost, še manj pa da na ta dan ni bil namenjen za takšno dejavnost, temveč kvečjemu, da je bil v določenem obdobju neizkoriščen. Toženka je ostalim dokazom neutemeljeno pripisala manjšo težko kot listinam oziroma jih je interpretirala tako, da je lahko potrdila svoj vnaprejšnji zaključek na podlagi listin.

8. Nasprotuje toženkini oceni, da sta priči, ki jih je predlagala tožnica, neverodostojni in nezanesljivi zaradi odstopanj med njunima pisnima izjavama in izpovedbama, saj te niso ključnega pomena, poleg tega pa je ravno za neverodostojne priče značilno, da se njihove izpovedbe povsem ujemajo, ker so vnaprej naučene in prirejene. Navaja, da je prvostopenjski organ v dopisu z dne 7. 8. 2017 navedel, da sta priči, ki ju je predlagala tožnica, potrdili, da se je v predmetnem poslovnem prostoru opravljala gostinska dejavnost že leta 1967. V zvezi s tem je v svoji izjavi 30. 8. 2017 navedla, da se s tem strinja in da na to nima pripomb, organ pa je v izpodbijanem aktu povsem drugače povzel izpovedbi prič in zaključke, ki jih je naredil na tej podlagi. Tožnici s tem ni bila dana možnost, da se opredeli do ugotovitev upravnega organa v postopku, saj so te drugačne, kot ji je bilo predočeno v dopisu z dne 7. 8. 2017. 9. Navaja še, da mora organ, kadar je v postopku udeležena le ena stranka, v primeru, da posamezni dokazi kažejo na obstoj določenega dejstva, drugi pa na njegov neobstoj, odločiti v korist stranki, saj s tem ne bo prišlo do posega v pravice tretjega. Ob tem vztraja, da je organ izpovedbe prič presojal v njeno škodo ter da iz obeh izpovedb izhaja, da je gostinski lokal obratoval že leta 1967 ter da se mu namembnost po tem letu ni bistveno spremenila. Organu še očita, da se v izpodbijani odločbi neutemeljeno sklicuje na izvedene dokaze v zadevi št. 351-1580/2009, saj gre v tej zadevi za spremenjeno dejansko stanje, tožnici pa je bila v zvezi s temi dokazi v tem postopku odvzeta možnost, da se izjavi o relevantnih dejstvih.

10. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet v tem upravnem sporu obravnavane upravne zadeve je tožničina zahteva za izdajo potrdila, da ima gostinski lokal A. uporabno dovoljenje po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 13. Po navedeni zakonski določbi se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumi ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

14. V obravnavani zadevi je sporna izpolnjenost pogoja, da se namembnost objekta po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila.

15. Tožnica organu neutemeljeno očita zmotno uporabo prava, ker naj bi namesto spremembe namembnosti ugotavljal, ali se je lokal na presečni datum uporabljal za gostinsko dejavnost. V obravnavani zadevi je namreč sporno, kakšno namembnost je objekt sploh imel na navedeni presečni datum. Ugotavljanje namembnosti objekta na podlagi načina njegove uporabe samo po sebi ni v nasprotju z zakonom, saj je ob odsotnosti listinskih dokazov o dovoljeni namembnosti objekta v relevantnem času nanjo mogoče sklepati prav na podlagi dokazov o njegovi uporabi. Tudi tožnica sama namembnost dokazuje z navedbami o načinu uporabe objekta, in sicer z zaslišanjem prič, ki naj bi izpovedovale o uporabi obravnavanih prostorov v gostinske namene pred presečnim datumom.

16. Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, jo je treba razlagati restriktivno. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Tožnica je tako tista, ki je v tem primeru dolžna dokazati, kakšna je bila namembnost objekta na dan 31. 12. 1967 in da se v času do uveljavitve ZGO-1 ni bistveno spremenila. Zmotno pa je njeno naziranje, da je stopnja gotovosti, s katero se ugotavljajo pravno odločilna dejstva, kakorkoli nižja zgolj zato, ker gre za postopek, v katerem ne nastopa stranka z nasprotnim interesom. Upravi postopki pridobivanja dovoljenj so namreč predpisani zlasti zaradi varstva javne koristi. Ko gre za izjemo od splošne ureditve, kar je, kot rečeno, tudi ureditev iz 197. člena ZGO-1, je zato treba tako izjemo tudi z vidika dokaznega standarda razlagati restriktivno.

17. Upravni organ je sporno dejansko okoliščino ugotovil z izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožnica, ter z vpogledom v listine, ki jih je pridobil iz svojega arhiva, vključno z vpogledom v zapisnik o zaslišanju prič in drugimi listinami v upravni zadevi št. 351-1580/2009. 18. Ne drži, da je organ dal prednost listinskim dokazom pred zaslišanjem prič, saj je ocenil vse navedene dokaze, tudi izjave in izpovedbe obeh prič, ki ju je predlagala tožnica in za kateri je ocenil, da nista zanesljivi in verodostojni. Pri tej presoji je upošteval ugotovljena neskladja med pisnimi izjavami in ustnimi izpovedbami ter časovno oddaljenost dogodkov, kakor tudi da je priča C.C. povedala, da je gostinski lokal obiskovala šele po letu 1967 in da pisne izjave z dne 19. 12. 2016 ni podpisala. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da popolno ujemanje izjav in izpovedb prič praviloma bolj kaže na njihovo naučenost in posledično nepristnost, vendar pa je imel v tej zadevi organ podlago za svoj zaključek v ugotovitvi, da gre za pomembno vsebinsko neujemanje, in sicer zlasti v izpovedbi priče C.C., ki je povedala, da je lokal obiskovala šele po letu 1967 ter da je njeno pisno izjavo dejansko napisala priča B.B..

19. Neutemeljen je tožbeni očitek, da je organ posegel v tožničino pravico do izjave, ko je v pozivu z dne 7. 8. 2017 drugače povzel izpovedbi prič in zaključke, ki jih je naredil na tej podlagi. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je bilo tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočeno sodelovanje na ustnih obravnavah, na katerih sta bili priči zaslišani. Izpovedbe prič so ji bile torej poznane, v tožbi pa ne navaja, da jih je v izpodbijani odločbi organ narobe povzel. Navedbe organa v pozivu z dne 7. 8. 2019, da sta priči potrdili, da se je v predmetnem poslovnem prostoru opravljala gostinska dejavnost že leta 1967, po presoji sodišča ni mogoče razumeti kot dokazne ocene. Tudi če bi bilo mogoče navedeno navedbo organa o izpovedbah prič razumeti kot dokazno oceno, pa v zakonu ni podlage za sklep, da je bil organ na tako dokazno oceno vezan. To namreč ne izhaja iz določb 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), niti iz kakšnih drugih določb ZUP.

20. Utemeljeno pa tožnica uveljavlja, da je bila njena pravica do izjave kršena, ker se je upravni organ pri ugotavljanju pravno odločilnega dejanskega stanja oprl tudi na zbrane dokaze v upravni zadevi št. 351-1580/2009, ne da bi jo pred izdajo odločbe seznanil s tem, da bo izvedel tudi ta dokaz, in tožnici omogočil, da se o tem izjavi. Ker gre v obeh primerih, kot ugotavlja upravni organ, za isti gostinski lokal A., je dokaze iz navedene upravne zadeve smel uporabiti, moral pa bi, preden je izdal odločbo, tožnici omogočiti, da se v obravnavanem upravnem postopku o teh dokazih izjavi. Ker tega ni storil, njegova dokazna ocena pa temelji tudi na vpogledu v zbrane dokaze v navedeni upravni zadevi, je zagrešil bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

21. Ker je tožba že zaradi navedene bistvene kršitve pravil upravnega postopka utemeljena, je sodišče, ne da bi presojalo ostale tožbene ugovore, na podlagi 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral odpraviti ugotovljeno nezakonitost. 22. Pri tem pa sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka še opozarja, da je z vidika preizkusa procesnih predpostavk za uvedbo postopka iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pomembna dejanska identiteta predmeta postopka. Pri tem preizkusu so bistvena tista dejstva, ki so pravno odločilna glede na pravno podlago zahteve, v tem primeru je to 1. točka prvega odstavka 197. člena ZGO-1. V tem pogledu spremenjeni katastrski podatki, če gre dejansko za isto nepremičnino, niso pravno pomembni. Tudi pomen drugačne (večje) kvadrature poslovnega prostora v novi zahtevi mora organ presoditi z vidika pravne kvalifikacije tožničine zahteve in dejstva, da je bila zahteva za izdajo potrdila v zadevi št. 351-1580/2009 pravnomočno zavrnjena. K temu sodišče še dodaja, da je za presojo, ali gre za situacijo v smislu zadnje povedi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, bistveno, ali se zahteva opira na isto dejansko, torej trditveno, ne pa tudi dokazno podlago.

23. Glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

24. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).