Jedro

Z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije je treba ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS“.

Po presoji sodišča OZS ni izkazala pravnega interesa za udeležbo na strani tožnika. Svoj interes namreč utemeljuje s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, s temi navedbami pa upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za stransko intervencijo se zavrne.

III. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se odvetniku mag. A.A. priznajo stroški zastopanja v zadevi Pd 287/2015 Delovnega sodišča v Mariboru, v višini 1.114,47 EUR.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila 9. 7. 2015 prosilcu dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Dne 4. 3. 2016 je odvetnik vrnil izpolnjeno napotnico s stroškovnikom in dokazila o opravljenih storitvah. Skladno z določbami Odvetniške tarife so se odvetniku priznali stroški dela v višini 1.622,57 EUR ter ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) priznani strošek zmanjšal za polovico in tako znaša 811,28 EUR.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da v postopku izdaje izpodbijanega akta nista bila pravilno uporabljena zakon in Odvetniška tarifa. Formalno pravno je bil znesek nagrade izračunan pravilno, v nasprotju s splošnimi načeli pravičnosti in enakosti ter v nasprotju z ustavnimi načeli, pa je bila uporablja določba petega odstavka 17. člena ZOdv. Tožnik izpodbija sklep izključno zaradi uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ker je prepričan, da je takšna določba diskriminatorna in ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi kolegi, ki zastopajo stranke v istih sporih brez odločbe o nudenju BPP. Za isto delo je plačan polovico manj, kot mu to prizna sodišče v postopku, v katerem zastopa stranko. Sporna določba ZOdv je v nasprotju z ustavno pravico do pravne in socialne države iz 2. člena Ustave, načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave.

4. Peti odstavek 17. člena ZOdv predpisuje ceno odvetniških storitve, s čimer neposredno omejuje tožnikovo svobodo pri opravljanju odvetniškega poklica. Glede na določbo 2. člena Ustave sporni peti odstavek 17. člena ZOdv izven sistema pravnih norm in hierarhije zakonov ureja izjeme pravila, da o ceni odvetniški storitve odloča Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) in s tem posega v veljavni sistem določanja cen zaradi svojih proračunskih interesov. Gre za nesistemski poseg v pravni sistem, izjemo, ki v pravni sistem vnaša negotovost. Če gre za pravno državo, mora biti sistem pravnih pravil urejen tako, da ni mogoč poseg v sistem z nesistemskimi zakoni, zaradi potreb dnevne politike ali zaradi potreb kaznovanja upornih slojev družbe, saj je po mnenju tožnika država ta nesistemski ukrep sprejela med drugim tudi zaradi discipliniranja odvetnikov.

5. Tožnik predlaga, da sodišče pozove OZS k prijavi stranske intervencije na tožnikovi strani in sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi tožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da tožniku prizna stroške zastopanja v višini 2.104,23 EUR. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka oziroma prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv pred Ustavnim sodiščem.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku odmerila stroške zastopanja v zadevi Pd 287/2015 Delovnega sodišča v Mariboru, v višini 1.114,47 EUR, sporna pa je pravilna uporaba ZOdv. Tožnik namreč v tožbi izrecno poudarja, da je bil formalno pravno znesek nagrade izračunan pravilno, vendar na podlagi neustavne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv.

9. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Določa tudi, da so v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena, nični.

10. Glede na navedeno vsebino določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, je tožena stranka po presoji sodišča, izračun odmerjene nagrade pravilno zmanjšala za polovico.

11. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv pred Ustavnim sodiščem RS. Po vpogledu v zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014, ki ga je pripravila Vlada Republike Slovenije, sodišče namreč ugotavlja, da je predlagatelj zakona že v postopku sprejemanja Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) podal razlago za posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo, s katero se sodišče v celoti strinja. Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: „da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, kot odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS“. Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: „da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila“.

12. Ker sodišče ne pritrjuje tožnikovim razlogom, da je tožena stranka odločitev oprla na neustavno določbo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to, pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče moralo presoditi, ali je so izpolnjeni pogoji za presojo ustavnosti pravne podlage na kateri temelji izpodbijana odločitev, zato je glede na določbo 2. alinee drugega odstavka 59. člena tega zakona odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

13. Stranko intervencijo v tem upravnem sporu je priglasila OZS. Pravni interes za udeležbo v tem upravnem sporu utemeljuje z dejstvom, da se odvetniki, ki v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic, obvezno združujejo v OZS (41. člen ZOdv). OZS spremlja in obravnava problematiko dela odvetnikov, skrbi za skladen razvoj odvetništva, sprejema kodeks odvetniške poklicne etike in opravlja druge z zakonom določene naloge (42. člen ZOdv). Navedla je, da je njena naloga spremljanje in obravnavanje problematike dela odvetnikov, skrb za skladen razvoj odvetništva, sprejemanje kodeksa odvetniške poklicne etike in opravljanje drugih z zakonom določenih nalog. Te naloga določa tudi 7. člen Statuta OZS.

14. OZS se sklicuje tudi na določbo 41. člena ZOdv, ki določa, da se vsi odvetniki, ki opravljajo odvetniški poklic v Sloveniji obvezno združujejo v OZS. Ker je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kršila ustavne pravice odvetnika, kot izvajalca BPP, ima predlagateljica pravni interes za priglasitev stranske intervencije v upravnem sporu. Izpodbijani sklep temelji na protiustavni določbi petega odstavka 17. člena ZOdv in s tem posega v načelo pravne države, načelo enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. Prav tako je protiustavno in v nasprotju s socialno pravičnostjo, da je za enako opravljeno delo določeno različno plačilo. Z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv je neposredno kršena pravica predlagateljice do samostojnosti in neodvisnosti določene v 137. členu Ustave, saj ZOdv v 19. členu določa, da Odvetniško tarifo sprejema OZS. Prevzem pristojnosti določanja cen odvetniških storitev za zastopanje po uradni dolžnosti in brezplačno pravno zastopanje s strani države, ne zagotavlja javnega interesa glede dostopnosti in kakovosti odvetniških storitev temveč uresničitev tega javnega interesa onemogoča. Gre za ureditev odvetniške tarife v nasprotju z 2. členom Ustave in prvim odstavkom 137. člena Ustave ter do nesorazmernega posega v pravico odvetnikov do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

15. Po drugem odstavku 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, lahko intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Če sodišče ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta, lahko tudi brez izjave strank zavrne intervencijo (prvi odstavek 200. člena ZPP).

16. Po presoji sodišča OZS ni izkazala pravnega interesa za udeležbo na strani tožnika. Svoj interes namreč utemeljuje s sklicevanjem na zakonske in podzakonske podlage, v katerih so na splošno opredeljeni njen položaj in naloge, s temi navedbami pa upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ni izkazala, da bi bilo v obravnavani zadevi z izpodbijanim delom odločbe tožene stranke poseženo v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 in prvega odstavka 200. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, stransko intervencijo OZS na strani tožeče stranke zavrnilo.

17. Sodišče svojo odločitev dodatno utemeljuje z navedbami Ustavnega sodišča v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, v katerem se je o pravnem interesu OZS, ki je podala predlog za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv izreklo sodišče v 11. točki tega sklepa. Iz 11. točke obrazložitve navedenega sklepa tako izhaja, da je OZS v svoji pobudi zatrjevala protiustavnost postopka sprejemanja petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ga je utemeljevala s trditvijo, da v postopku sprejemanja te določbe ni imela možnosti sodelovati. Ustavno sodišče je navedlo, da s tega vidika OZS izkazuje pravni interes za presojo izpodbijane odločbe, ne izkazuje pa ga z vidika interesa svojih članov (odvetnikov), ker imajo po ustaljeni ustavnosodni presoji politične stranke, društva, zbornice oziroma združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj, za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu in zaradi interesov svojih članov, pa njihov pravni interes v smislu 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču ni izkazan.

K III. točki izreka.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.