Jedro

Tožniku je bila pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Izplačilo starostne pokojnine je bilo zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje najprej ustavljeno, nato pa mu je bila priznana pravica do delne starostne pokojnine. Za odmero delne starostne pokojnine je odločilna starostna pokojnina, ki je šla tožniku na dan uveljavitve delne pokojnine, saj se po 58. členu ZPIZ-1 delna pokojnina odmeri v višini polovice starostne pokojnine, ki gre zavarovancu na dan uveljavitve delne pokojnine, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, pokojninsko osnovo in starost, in se potem usklajuje kot druge pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijano odločbo toženca št. ... z dne 25. 11. 2010 in prvi odstavek prvostopne odločbe toženca št. ... z dne 4. 10. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da je tožnik dejansko že uveljavil pravico do starostne pokojnine pred 31. 12. 2008. Že v pravnomočno končanem postopku je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 146/2011 z dne 20. 4. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1382/2008 z dne 24. 2. 2011 potrjena odločitev toženca z odločbama št. ... z dne 14. 2. 2008 in z dne 9. 5. 2008, da ima tožnik lastnost zavarovanca, kot oseba, ki opravlja samostojno poklicno dejavnost po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Pri tožniku je namreč na dan 2. 12. 2006 obstajala zavarovalna podlaga, tožnik pa ni bil prijavljen v zavarovanje. Zato je bilo o lastnosti zavarovanca odločeno za nazaj. V tožnikovem primeru zato ni mogoče upoštevati, da ima priznano pravico do pokojnine že od 2. 12. 2006 dalje, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, saj tožnik na dan 2. 12. 2006 sploh ni prenehal opravljati dejavnosti, temveč jo je ves čas nadaljeval. Tako tožnik ni imel niti enega dneva prekinitve zavarovanja. V tožnikovem primeru gre za to, da v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 nikoli ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine po samem zakonu, ker je v tem obdobju imel status zavarovanca, kar je bilo potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 187/2011 z dne 23. 6. 2011. Ker v takšnih primerih, ko v zakonodaji ni prepovedi učinka za nazaj in ker je potrebno glede na dejansko stanje vzpostaviti zakonito stanje, tožnik pokojnine, priznane z odločbo dne 12. 1. 2007, smiselno tudi ni dejansko uveljavil, ter na dan 2. 12. 2006 ni ponovno vstopil v zavarovanje, temveč je nadaljeval z opravljanjem dejavnosti. Dejstvo je, da je bilo o statusu zavarovane osebe za čas od 2. 12. 2006 dalje odločeno po izdaji odločbe z dne 12. 1. 2007, torej ne gre za pravnomočno urejeno razmerje, ki bi ga bilo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot navaja prvostopno sodišče. V skladu z uveljavljeno procesno teorijo predstavlja identiteto zahtevka tudi ista dejanska in pravna podlaga. Temu pogoju pa glede na navedeno ni zadoščeno, saj gre za nova dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe z dne 12. 1. 2007, vendar s časovno veljavnostjo za nazaj. V zakonodaji prepovedi učinka za nazaj v takšnih primerih ni. Zato je potrebno upoštevati, da je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 12. 3. 2009 in sicer od 31. 12. 2008 dalje, pred tem datumom pa je imel tožnik ves čas lastnost zavarovanca. Ob povedanem ni mogoče za odmero tožnikove delne pokojnine upoštevati pokojnino, priznano z odločbo z dne 12. 1. 2007. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 11. 2010 in prvostopne odločbe št. ... z dne 4. 10. 2010. S citirano prvostopno odločbo z dne 4. 10. 2010 je toženec odločil, da se tožniku v zvezi s sodbo sodišča odmeri in izplačuje delna pokojnina v času od 1. 4. 2008 do 30. 12. 2008 v znesku 382,99 EUR na mesec (1. odstavek), kar je v tem primeru tudi predmet spora.

Po 58. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se delna pokojnina zavarovancu odmeri v višini polovice starostne pokojnine, ki mu gre na dan uveljavitve delne pokojnine, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, pokojninsko osnovo in starost in se potem usklajuje kot druge pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila s sodbo opr. št. Ps 2286/2008 z dne 18. 6. 2010 tožniku pravnomočno priznana pravica do delne starostne pokojnine za čas od 1. 4. 2008 do 30. 12. 2008, tožencu pa naloženo, da s posebno odločbo odmeri tožniku delno pokojnino ter mu v istem roku vse že zapadle zneske delne pokojnine tudi izplača skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Toženec je pri odmeri delne starostne pokojnine upošteval odločbo št. ... z dne 12. 3. 2009, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine ter ta odmerjena v znesku 765,98 EUR od 31. 12. 2008 dalje.

Skladno s citirano določbo 58. člena ZPIZ-1 je za odmero delne pokojnine odločilna starostna pokojnina, ki je šla tožniku na dan njene uveljavitve. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 dalje. Kot izhaja iz sodbe V Ps 684/2009 z dne 11. 3. 2011 v zvezi s sodbo Psp 187/2011 z dne 23. 6. 2011 je citirana odločba tudi dokončna in pravnomočna.

Z dnem 31. 1. 2007 je tožniku izplačevanje tako odmerjene in priznane starostne pokojnine ustavljeno in sicer zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje, kar pa na vprašanje, katero starostno pokojnino je glede na določbo 58. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati pri odmeri delne starostne pokojnine, ne vpliva. Za odmero delne starostne pokojnine je odločilna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine št. ... z dne 12. 1. 2007. Razen tega je kasneje izdana odločba št. ... z dne 12. 3. 2009, s katero je bila tožniku na novo odmerjena starostna pokojnina za čas od 31. 12. 2008 po prenehanju opravljanja dejavnosti s polovičnim delovnim časom, bila s sodbo opr. št. V Ps 1596/2009 z dne 21. 10. 2011 v zvezi s sodbo Psp 420/2011 z dne 15. 12. 2011 z dne 15. 12. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek in odločanje in že zato ne more predstavljati podlage za odmero delne starostne pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.