Jedro

Tožena stranka tega določila (7. čl. ZUP) ni upoštevala in sploh ni ugotavljala dejanskih okoliščin glede povečane vrednosti nepremičnine, za katero vrnitev je zavezanec tožeča stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravita 5. točka in 6. točka v delu, ki se nanaša na 5. točko, izreka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 29.5.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 5. točki izreka odločila, da se upravičencu Rimokatoliškemu samostanu Uršulink vrne v last nepremičnina skupaj s pripadajočim stavbnim zemljiščem parc. št. 164 šola 744 m2 do 35/1000. Tožeča stranka pa je dolžna upravičencu izročiti navedeno nepremičnino v last in posest z dnem pravnomočnosti te odločbe.

Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je bila z odlokom o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 60/93, Rimokatoliška cerkev Uršulink s samostanom razglašena za arhitekturni spomenik. Po določbi 4. člena tega odloka poteka meja spomeniškega kompleksa tako, da so v kompleksu tudi vse parcele navedene v zahtevi za denacionalizacijo. Glede na to je pristojno za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v skladu s 5. točko 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka po pregledu celotne spisne dokumentacije ugotavlja, da je vlagatelj zahteve upravičenec do denacionalizacije v smislu 14. člena ZDen kot delujoča verska ustanova na območju Republike Slovenije. Po navedeni zakonski določbi gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovom oziroma redom, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije. Iz odločbe Mestne razlastitvene komisije z dne 10.3.1949 in z dne 2.7.1948 je razvidno, da so bile nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), ki je naveden v 12. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, kot podlaga za denacionalizacijo.

Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Tožeča stranka kot imetnik pravice uporabe predmetne nepremičnine vrnitvi izrecno ne nasprotuje. Toženi stranki pa je predložila podatke Registrskega sodišča v Ljubljani, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka kot zavezanec podjetje v mešani lastnini od 20.12.1991 dalje. Glede na to tožena stranka pri odločanju v tej zadevi ne more upoštevati dejstva mešane lastnine glede na določbo 88. člena ZDen. Zato mora tožeča stranka svoj del nepremičnine v celoti vrniti v last in posest upravičencu.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je bil na javni ustni obravnavi dne 28.3.1995 sklenjen dogovor, da se bo tožeča stranka z denacionalizacijskim upravičencem pogovorila o možnosti mirne rešitve zadeve ter naj bi bil ta dogovor vsebovan v sami odločbi. Ta dogovor naj bi bil sklenjen zato, ker je prišlo do bistveno povečane vrednosti nepremičnine, ki naj bi jo vrnila tožeča stranka. Iz cenitvenega poročila, ki je bil izročen upravičencu in iz cenitvenega poročila, ki se že nahaja v spisu, je razvidno, da je bila vrednost nepremičnine ob podržavljenju 121.784,00 DEM, sedaj pa je vrednost iste nepremičnine zaradi investicijskih vlaganj 425.285,49 DEM ter tako znaša bistveno povečanje vrednosti nepremičnine 303.501,49 DEM. Tožena stranka v teku postopka ni popolnoma in v celoti ugotovila dejanskega stanja, saj ni preverjala navedb tožeče stranke in drugih zavezancev o bistveno večji vrednosti nepremičnin, ki se vračajo. Na podlagi tega je tudi zmotno uporabila materialno pravo, in sicer 25. člen ZDen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa v 202. členu, da organ, ki je pristojen za odločanje, izda odločbo na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Ugotavljanje dejstev pa je opredeljeno v 7. členu ZUP z naslovom "načelo materialne resnice", ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotovitvi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka tega določila ni spoštovala in sploh ni ugotavljala dejanskih okoliščin glede povečane vrednosti nepremičnine, za katero vrnitev je zavezanec tožeča stranka. Iz tega izhaja, da je tožena stranka v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejanske okoliščine in v posledici tega tudi ni mogla pravilo uporabiti materialni predpis 25. člena ZDen.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile v tem delu upravnega postopka ugotovljene, ne more rešiti spora in je zato izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotoviti dejanske okoliščine, to je morebitna bistvena ali nebistvena povečanja vrednosti nepremičnine po podržavljenju in nato odločiti ob pravilni uporabi določila 25. člena ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v tem delu na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).