Jedro

Tožniku, ki je prostovoljno odšel na delo v Avstrijo avgusta 1941, torej še preden je okupator v oktobru 1941 izdal objavo o izselitvi Slovencev iz tožnikovega kraja, ne gre status žrtve vojnega nasilja - begunca, saj tožnik nasilnega dejanja okupatorja ni mogel občutiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1998/98-6 z dne 15.11.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 23.11.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 27.11.1997 in odločila, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca. V revizijskem postopku je tožena stranka namreč ugotovila, da tožniku ni možno priznati statusa begunca, saj je že od avgusta 1941 živel v Avstriji, kjer je bil redno zaposlen v rudniku E. Tožnikov kraj D. je bil res v selitvenem območju, vendar pa so Nemci pričeli z izseljevanjem tega območja šele konec oktobra 1941. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožene stranke in menilo, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca, saj mu ni uspelo dokazati, da bi avgusta 1941 pobegnil pred prisilno izselitvijo.

Okupator namreč pred zatrjevanim tožnikovim pobegom še ni pričel z objavljanjem razglasov o selitvi prebivalcev in tudi dejansko izseljevanja še ni izvajal, kar tudi sicer med strankama ni sporno.

V svoji pritožbi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Res je odšel od doma v Avstrijo oziroma tedanji Reich, še preden je pričel okupator izseljevati Slovence iz njegovega kraja. Kljub temu pa meni, da ni bil dolžan čakati okupatorja, pač pa se je prisilni izselitvi izognil s tem, da je pobegnil v Avstrijo. Delal je v rudniku E. zgolj za lastno preživetje, živel pa je v enem od štirih delovnih taborišč v tem kraju. Zato mu status begunca vsekakor pripada. Predlagal je, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbi ugodi, podrejeno pa, da s sklepom izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), ki določajo, da je možno državljanom Republike Slovenije priznati status žrtve vojnega nasilja - begunca, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Enak status pridobi tudi državljan Republike Slovenije, ki je pobegnil pred vojnim nasiljem oziroma tisti, ki je pobegnil pred prisilno izselitvijo, v begunstvu pa je moral biti najmanj 3 mesece. Nasilno dejanje oziroma nasilni ukrep okupatorja pa je moral biti neposredno uperjen proti osebi, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja.

Takega ukrepa pa proti tožniku oziroma krajanom D. v času tožnikove izselitve iz domačega kraja še ni bilo. Nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, po mnenju pritožbenega sodišča, tožnik ni mogel občutiti, saj je odšel iz domačega kraja prostovoljno med vojno na delo v rudnik E. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.