Jedro

Pravice iz zdravstvenega varstva, ki so jih tožniki uresničili z zdravljenjem zaradi posledic škodnega dogodka, ne morejo povzročiti zmanjšanja njihovih odškodninskih upravičenj nasproti toženi zavarovalnici po poti upoštevanja zatrjevanih izplačil tožene stranke njihovemu delodajalcu, izposlovanih na podlagi delodajalčevih povračil stroškov zdravljenja, opravljenih zaradi okoliščine, da je bil škodni dogodek za tožnike (in njihovega delodajalca v razmerju proti prvemu plačniku zdravstvenih storitev iz zdravstvenega zavarovanja tožnikov) nesreča pri delu. Takih izplačil zavarovalnice ni mogoče upoštevati kot izplačila na račun zavarovalne vsote, ki nasproti oškodovancu znižujejo mejo, do katere zavarovalnica odgovarja oškodovancu za njegovo (gmotno in negmotno) škodo.

Načelo, da mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu celotno škodo (190. člen ZOR) - kar pomeni tudi: in nič več kot to - sicer res narekuje presojo, da je treba nadomestilo za telesno okvaro vračunati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne le takrat, ko oškodovanec to nadomestilo dejansko prejema, ampak tudi v primeru, ko bi ga imel pravico prejemati, pa je zanemaril možnost, to pravico uveljaviti. Vendar pa je tudi vprašanje, ali je oškodovanec zanemaril uveljaviti pravico do nadomestila za telesno okvaro, delno dejansko vprašanje. Prav glede te dejanske podlage je sodišče druge stopnje pravilno (s stališča uporabe materialnega prava) odgovorilo na pritožbo tožene stranke, da je bilo na njej dokazno breme, da dokaže, kako je tretji tožnik zanemaril možnost, uveljaviti nadomestilo za telesno okvaro.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi zavarovalnici, da mora plačati tožnikom naslednje odškodnine: prvemu 1,105.000,00 SIT, drugemu 1,910.000,00 SIT in tretjemu 5,524.867,00 SIT. Obenem je (z izjemo dela zahtevka tretjega tožnika, katerega obravnavanje je bilo izločeno) zavrnilo višje tožbene zahtevke vseh treh tožnikov (višina zavrnjenih delov zahtevkov in njihove podlage v revizijskem postopku niso pomembne, ker je v zavrnilnem delu sodba postala pravnomočna že na prvi stopnji). Sodišče prve stopnje je hkrati z obravnavano sodbo izdalo tudi sklep, s katerim je zavrglo tožbo tožnikov proti drugi toženi stranki R. Z. (ker je bilo o zahtevkih tožnikov zoper to toženo stranko pravnomočno razsojeno že s sodbo P 44/88-46 z dne 3.9.1990 istega sodišča), in sklep, s katerim je izdvojilo v ločeno obravnavanje tožbeni zahtevek tretjega tožnika za plačilo izgube na dohodku za čas od 1.5.1992 dalje in za plačevanje rente.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo le delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je (z delno spremembo sodbe prve stopnje) odškodnino za strah, prisojeno tretjemu tožniku, znižalo z enega milijona na 700.000,00 SIT (celotno njegovo odškodnino pa s tem s 5,524.867,00 SIT na 5,224.867,00 SIT). V celotnem preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje (ali samo druge stopnje) ter novo sojenje na prvi (oziroma drugi) stopnji - ali pa spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnjen. (Tožena stranka v predlogu sicer omenja tudi sklep druge stopnje z dne 26.6.1991, vendar glede na revizijsko opredelitev odločbe, ki se izpodbija, in glede na konkretne revizijske razloge revizijsko sodišče ne šteje, da je revizija vložena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje štev. II Cp 261/91 z dne 26.6.1991). Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje tožene stranke pri stališču, da je bila kršena prepoved spremembe sodbe v škodo (edinega) pritožnika (374. člen ZPP). Revizijsko stališče, da je v obravnavani zadevi prišlo do tim. reformatio in peius, tožena stranka navezuje na prvo pritožbeno odločbo sodišča druge stopnje, tj. sklep II Cp 261/91 z dne 26.6.1991, s katerim da je bila prva sodba sodišča prve stopnje, kolikor se je nanašala nanjo (v tedanji procesni situaciji prvo toženo stranko) razveljavljena v celoti, torej tako v obsodilnem kakor v zavrnilnem delu, čeprav se je pritožila samo ona in to le zoper obsodilni del sodbe prve stopnje. Tožena stranka opozarja, da zoper ta sklep ni mogla vložiti revizije (to jasno priča o pravilnosti prej navedenega razumevanja obsega revizije, po katerem ta ni vložena tudi zoper sklep II Cp 261/91 z dne 26.6.1991đ), nato pa utemeljuje svoje stališče, da je zaradi take odločitve sodišča druge stopnje z dne 26.6.1991 (ki naj bi kršila določbo 374. člena ZPP) nato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju obravnavalo vse modificirane zahtevke tožnikov, ne da bi upoštevalo delno pravnomočnost sodbe. Tako je že sodišče prve stopnje, seveda pa nato še sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kršilo določbo 374. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Tožena stranka nato še navaja v odstotnih razmerjih, v kakšnem delu so bili zahtevki tožnikov ob prvem sojenju pravnomočno zavrnjeni.

Pravkar povzeti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Že sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da lahko določbo 374. člena ZPP (ki je v XXV. poglavju ZPP, tj. v poglavju o rednih pravnih sredstvih in sicer v razdelku z naslovom "Odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi") krši samo sodišče druge stopnje in to samo takrat, ko spremeni sodbo prve stopnje. Neglede na to pa pri tem očitku tožena stranka prezre, da je sodišče prve stopnje večkrat (tj. pri odločanju o zahtevkih vsakega izmed tožnikov) navedlo, da ga veže pravnomočna delna zavrnitev zahtevkov ob prvem sojenju. Najbolj jasno je to povedalo na 7. strani sodbe (v petem odstavku): "Ker je zavrnilni del sodbe, kot rečeno glede na to, da ni bilo pritožbe tožnikov, postal pravnomočen, sodišče tožnikom (razen tretjemu tožniku, pri katerem je nastala nova škoda) ni moglo priznati večje odškodnine, kot jim je bila priznana z razveljavljeno sodbo". Revizijskemu sodišču ni jasno, kako lahko ob taki obrazložitvi sodbe prve stopnje tožena stranka v reviziji trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delne zavrnitve zahtevkov tožnikov ob prvem sojenju. Tožena stranka v nadaljevanju revizije prehaja z doslej povzetega (in zavrnjenega) očitka procesne kršitve na grajo uporabe materialnega prava. Ta naj bi bila zmotna, ker se sodišče druge stopnje - pri svojem stališču, da so tožniki svoje zahtevke upravičeno zvišali, ker je prišlo v času med obema sodbama do razvrednotenja denarja in drugačnega sodnega vrednotenja pomena prizadetih dobrin - sklicuje tudi na določbo 2. odstavka 189. člena ZOR, ki pa se nanaša na povračilo gmotne škode, medtem ko gre v tej zadevi predvsem za povrnitev negmotne škode po 200. in 203. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). To svojo grajo dopolnjuje tožena stranka s stališčem, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni spoštovalo načelnih stališč vrhovnih sodišč tedanje zvezne države, sprejetih na skupni seji 26. in 27. oktobra 1988 v Beogradu o tem, da se obseg negmotne škode ugotavlja po merilih iz časa škodnega dogodka - in to čeprav je v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 26.6.1991 sodišče druge stopnje naročilo sodišču prve stopnje, naj pri ponovnem sojenju spoštuje to načelno stališče. Sodišče druge stopnje naj bi v izpodbijani sodbi s tem spreminjalo dosedanjo sodno prakso. Tožena stranka v končni izpeljavi te svoje revizijske graje prehaja na bolj splošno kritiko sodne prakse glede višine odškodnin za negmotno škodo, in to s stališča njihove primerjave z višino zavarovalnih premij in zavarovalnih vsot. Svoje poglede na to zaključuje s prepričanjem, da bi morale biti odškodnine za vse negmotne škode, do katerih je prišlo pred uveljavitvijo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS 70/94) odmerjene ob upoštevanju dotedanjih načelnih stališč sodne prakse. V zvezi s tem se delno vrača na konkretno zadevo s stališčem, da bi glede njenih prvih odškodninskih nakazil tožnikom, ki jih je opravila marca 1988, bilo treba upoštevati merila takratne sodne prakse in takratnega vrednotenja človekovih dobrin.

Ta revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče se seveda ne more ukvarjati s tistimi deli teh razlogov, ki pomenijo posplošeno grajo razmerja med zavarovalnimi vsotami, zavarovalnimi premijami in sodno prakso glede uporabe pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" pri odločanju o odškodninah za negmotno škodo. Kar zadeva preostali del pravkar povzetih revizijskih razlogov, pa je treba nanj odgovoriti: Utemeljevanje uporabe meril, ki jih sodna praksa upošteva pri odločanju o odškodninah za negmotno škodo v času sojenja, tudi s sklicevanjem na 2. odstavek 189. člena ZOR je morda lahko odveč, ne more pa pomeniti zmotne uporabe materialnega prava. Pa tudi tega, da bi bilo odveč, ni mogoče kar tako trditi, če se upošteva, kaj je namen denarne odškodnine za negmotno škodo: zadoščenje oškodovancu, tj. denarna sredstva, s katerimi si lahko oškodovanec zagotovi določene dobrine (take, ki so "naprodaj") in tako doseže določeno zadoščenje, ki mu ublaži telesno in/ali duševno trpljenje (ki ga ima v eni izmed pravno priznanih oblik negmotne škode).

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo negmotno škodo. Revizijsko sodišče lahko samo pritrdi stališču sodišča druge stopnje, da se uporaba teh meril in izhodišč v sodni praksi tudi razvija in to tako, kakor je obrazložilo sodišče druge stopnje. Načelna stališča sodne prakse, na katera se sklicuje tožena stranka, se nanašajo na razreševanje problemov v zvezi z zadostnostjo zavarovalne vsote, do katere odgovarja zavarovalnica oškodovancu, in sicer v inflacijskih razmerah, ko linearna logika denarnega nominalizma ne da pravno konsistentnega odgovora (v času sprejema navajanega načelnega stališča ga ni dala). Ta stališča pa nikakor niso bila stališča, da naj bi se odškodnine prisojale po merilih iz časa škodnega dogodka - temveč le stališča, da je treba zadostnost zavarovalne vsote za odškodnino, ki se odmeri (po merilih iz časa sojenjađ) in ki tako odmerjena nominalno presega dogovorjeno zavarovalno vsoto, preskusiti s primerjavo (simulirane) odmere odškodnine po času škodnega dogodka in zavarovalne vsote v nominalnem znesku iz pogodbe (oziroma predpisane najmanjše zavarovalne vsote). V sodni praksi se ni izoblikoval en sam pristop k taki razrešitvi opisanega problema, kakor ga je priporočalo (ali tudi narekovalo) načelno stališče, na katero se sklicuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je bilo soočeno s tem, da mora - zato ker je tožena stranka ugovarjala zahtevkom tudi zaradi zatrjevane nezadostnosti zavarovalne vsote za celotne uveljavljane odškodninske zahtevke tožnikov - problem uporabe obravnavanega načelnega stališča sodne prakse, razrešiti v čisto posebni situaciji. Namreč v situaciji, ko je prišlo: do škodnega dogodka 16.6.1987; do delnih plačil odškodnine s strani tožene stranke v oktobru in novembru 1987 (za gmotno škodo drugih) in v marcu 1988 (za gmotno in negmotno škodo tožnikov in prvotne četrte tožnice); do prve sodbe (pravnomočne v zavrnilnem deluđ) septembra 1990; in do sojenja o odškodninski odgovornosti sedanje (prvotno prve) tožene stranke v decembru 1993 - pri tem pa je bilo obdobje od škodnega dogodka do konca leta 1989 obdobje stopnjevane in nazadnje katastrofalne inflacije.

V taki specifični situaciji je bil nujen specifičen pristop. V potrebnem obračunu uporabljeni sistem kombinirane devalorizacije nekaterih postavk (predvsem akontacij) in revalorizacije teh in drugih postavk, za katerega se je odločilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ga je preskusilo in sprejelo, je bil prilagojen opisani specifični situaciji. S stališča pravilne uporabe materialnega prava tega pristopa ni mogoče imeti za zmotno uporabo materialnega prava. V celotnem preostalem delu pa gre za dejanska vprašanja - torej za tisti del odgovora na vprašanje zadostnosti zavarovalne vsote (do katere odgovarja tožena stranka), ki je del dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi. Povzetek tega dela dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, vsebovanih v najbolj odločilnih delih v tabelarni prilogi sodbe prve stopnje, je naslednji: Zavarovalna vsota za tovorno motorno vozilo, zavarovano pri toženi stranki, je znašala (ob upoštevanju poznejše denominacije in zamenjave valute) 6.000,00 SIT. Po tistih izplačilih iz zavarovalne vsote v letih 1987 in 1988, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, je ob vzporedni revalorizaciji zavarovalne vsote še ohranjeni (za odškodnino tožnikom razpoložljivi) del te zavarovalne vsote znašal: v času prvega sojenja (septembra 1990) 1,599.267,00 SIT, v času sedanjega sojenja (decembra 1993) pa 11,268.691,00 SIT. Odškodnine, prisojene z izpodbijano sodbo tožnikom, torej niso presegle preostalega dela zavarovalne vsote, prav tako kot je niso odškodnine, prisojene po sodišču prve stopnje ob prvem sojenju (ko je tožena stranka s pritožbo izpodbijala to sodbo tudi zaradi zatrjevane nezadostnosti zavarovalne vsote).

Pravkar je bilo odgovorjeno že tudi na nadaljnji (prav tako neutemeljeni) revizijski očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju (po opravljenih delnih izplačilih) prekoračilo še razpoložljivi del zavarovalne vsote, sodišče druge stopnje pa neutemeljeno zavrnilo pritožbo tudi glede tega. Kar zadeva v zvezi s tem uveljavljani očitek na račun obsega upoštevanih izplačil, pa je treba na revizijo odgovoriti: Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da pravice iz zdravstvenega varstva, ki so jih tožniki uresničili z zdravljenjem zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka, ne morejo povzročiti zmanjšanja njihovih odškodninskih upravičenj nasproti toženi zavarovalnici na še uveljavljani (in v izpodbijani sodbi ne upoštevani) način - tj. po poti upoštevanja zatrjevanih izplačil tožene stranke njihovemu delodajalcu, izposlovanih na podlagi delodajalčevih povračil stroškov zdravljenja, opravljenih (kakor pojasnjuje revizija) zaradi okoliščine, da je bil škodni dogodek za tožnike (in njihovega delodajalca v razmerju proti prvemu plačniku zdravstvenih storitev iz zdravstvenega zavarovanja tožnikov) nesreča pri delu. Torej se revizijsko sodišče strinja tudi s končnim stališčem sodišča druge stopnje, da takih izplačil zavarovalnice ni mogoče upoštevati kot izplačila na račun zavarovalne vsote, ki nasproti oškodovancu znižujejo mejo, do katere zavarovalnica odgovarja oškodovancu za njegovo (gmotno in negmotno) škodo.

Neutemeljena je nadalje tudi graja uporabe materialnega prava, ki jo uveljavlja tožena stranka zaradi zaokroževanja (navzgor) valoriziranega neplačanega dela odškodnine - in to svojo grajo konkretizira z (dodatno) odškodnino za strah tretjemu tožniku, ki da jo je sodišče prve stopnje zaokrožilo na 1,000.000,00 SIT, čeprav valorizirani znesek (iz prve sodbe iz septembra 1990) znaša 909.981,00 SIT - pri tem pa zamolči odločilno okoliščino, da je prav glede te odškodninske postavke s pritožbo (delno) uspela: sodišče druge stopnje je odškodnino za strah tretjemu tožniku znižalo na 700.000,00 SITđ Iz take obrazložitve tega revizijskega razloga je seveda očitno, da zaokrožitve drugih odškodninskih postavk, ki jih je sodišče prve stopnje določilo s postopkom revalorizacije, niso vredne omembe - o čemer se je revizijsko sodišče lahko tudi samo prepričalo iz tabelarne priloge sodbe prve stopnje.

Neutemeljena je revizijska graja zavrnitve tistega dela pritožbe, s katerim je tožena stranka izpodbijala tretjemu tožniku dodatno priznano odškodnino zaradi dodatno zmanjšane življenjske aktivnosti - češ da je bilo to zmanjšanje (zlasti gluhost na desno uho) ugotovljeno že pred sodbo z dne 3.9.1990 (to je prvo sodbo v tej pravdi). Sodišče druge stopnje je natančno in izčrpno opisalo, katera poškodba (zlom lobanjskega dna) in katere posledice te poškodbe so bile ugotovljene šele v ponovljenem sojenju, ob tem pa dalo prav pritožbeni trditvi, da je bila gluhost na desno uho izkazana z medicinsko dokumentacijo že ob prvem sojenju. Zatorej se tožena stranka na prav to posledico v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti tretjega tožnika povsem nekorektno sklicuje. V celotnem preostalem delu pa gre že za dejanska vprašanja, ki jih v reviziji ni mogoče načenjati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožena stranka v reviziji očita sodišču druge stopnje, da je v svojem (razveljavitvenem) sklepu z dne 26.6.1991 naložilo sodišču prve stopnje, da mora upoštevati pravico oškodovancev do nadomestila za telesno okvaro, četudi nočejo sprožiti postopka za uveljavitev te pravice, in to rešiti kot predhodno vprašanje - ko pa sodišče prve stopnje tega ni storilo (ni izvedlo dokazov glede nadomestila za telesno okvaro), pa je v izpodbijani sodbi na pritožbeno grajo odgovorilo, da je dokazno breme na toženi stranki in da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti predlaganih poizvedb. Ni povsem jasno, kakšen revizijski razlog je pri tem tožena stranka imela v mislih, ko je pravkar citirane revizijske navedbe pustila takorekoč nedokončane, brez pravno relevantne izpeljave. Jasno je le, da tega njenega očitka sodbi druge stopnje ni mogoče obravnavati kot očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kar zadeva revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa so ta revizijska razglabljanja tožene stranke lahko le povod za uradni preizkus uporabe materialnega prava (386. člen ZPP), ki pa je pokazal naslednje: Načelo, da mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu celotno škodo (190. člen ZOR) - kar pomeni tudi: in nič več kot to - sicer res narekuje upoštevanje nadomestila za telesno okvaro pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kot posledice iste telesne okvare). Vendar pa ni popolne skladnosti predpisov odškodninskega prava (zlasti 200. člena ZOR) in predpisov pokojninskega in invalidskega zavarovanja o tem, kdaj pripada osebi s telesno okvaro (oškodovancu) odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - in kdaj nadomestilo za telesno okvaro. Zato so primeri, ko oškodovancu pripada odškodnina za to obliko negmotne škode, ne pripada pa mu nadomestilo za telesno okvaro. Čim pa je tako, je seveda vprašanje, ali je v konkretnem primeru treba vračunati v odškodnino za omenjeno škodo (tako ali drugače) kapitalizirano nadomestilo za telesno okvaro, tudi dejansko vprašanje. Res je sicer, da je zaradi prej omenjenega načela popolne odškodnine (190. člen ZOR) treba nadomestilo za telesno okvaro vračunati v odškodnino za obravnavano obliko negmotne škode ne le takrat, ko oškodovanec to nadomestilo dejansko prejema, ampak tudi v primeru, ko bi ga imel pravico prejemati, pa je zanemaril možnost, to pravico uveljaviti. Vendar pa je tudi vprašanje, ali je oškodovanec zanemaril uveljaviti pravico do nadomestila za telesno okvaro, delno dejansko vprašanje. Prav glede te dejanske podlage je sodišče druge stopnje pravilno (s stališča uporabe materialnega prava) odgovorilo na pritožbo tožene stranke, da je bilo na njej dokazno breme, da dokaže, kako je tretji tožnik zanemaril možnost, uveljaviti nadomestilo za telesno okvaro. K temu je mogoče le še dodati, da so bile tudi trditve tožene stranke v tej smeri dokaj splošne.

Doslej povedano o sedaj obravnavanem delu revizije narekuje končno presojo, da pač za nobenega izmed tožnikov ni bilo ugotovljeno, niti da prejema nadomestilo za telesno okvaro niti da bi to nadomestilo lahko prejemal (in v kakšnem znesku), če ne bi zanemaril možnosti, da uveljavi to pravico iz invalidskega zavarovanja. Vse drugo je stvar dejanske podlage izpodbijane sodbe, katere z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Kar zadeva revizijsko grajo odločitve o prisojeni odškodnini za gmotno škodo tretjega tožnika, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zadosti izčrpno odgovorilo na pritožbeno grajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tej škodi tretjega tožnika. Vsekakor toliko izčrpno (na skoraj polovici sedme strani izpodbijane sodbe), da nikakor ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385 člena (v zvezi s 1. odstavkom 354. člena, 1. odstavkom 365. člena in 381. členom) ZPP - na katero tožena stranka v reviziji očitno misli, čeprav je formalno ne opredeli.

Neutemeljena je končno tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva višino odškodnine za negmotno škodo tožnikov. Ta graja je zgolj splošna - češ da gre za nenormalno visoko odškodnino, ki bistveno presega pojem pravične denarne odškodnine v smislu 200. člena ZOR - in celo, da so prisojeni enormno visoki zneski in to priznani poleg tožnikom že plačanih zneskov odškodnine. Naj bo najprej odgovorjeno na zadnji, edini konkretni očitek: Tabelarna priloga sodbe prve stopnje jasno priča, da so bile akontacije za negmotno škodo vseh treh tožnikov, izplačane v marcu 1988 (in prikazane ter upoštevane po že omenjenem sistemu devalorizacije - revalorizacije) skromne, in to po vseh postavkah posameznih oblik škode, v primerjavi s končno odmerjenimi odškodninami. Zato se tožena stranka na te akontacije, ki so bile ustrezno upoštevane, kar zadeva njihovo realno vrednost v času plačila, povsem nekorektno sklicuje kot na nekakšno merilo velikosti odškodnin, prisojenih z izpodbijano sodbo. To še toliko bolj, če se upošteva, da je namen odškodnine za negmotno škodo zadoščenje (kakor je bilo že prej podrobneje obrazloženo), tega namena pa sorazmerno majhna plačila na račun odškodnine za negmotno škodo ne dosežejo, posebej ne tedaj, ko odškodovanec na sodno odmero (in s tem plačilo) pravične denarne odškodnine dolgo čaka (v obravnavanem primeru je od plačila akontacij 22. marca 1988 do izdaje izpodbijane pravnomočne sodbe z dne 3.11.1994 preteklo kar pet let in pol).

Kar zadeva splošni očitek na račun višine odmerjenih (in po ustreznem obračunu prisojenih) odškodnin za posamezne oblike negmotne škode vseh treh tožnikov, pa zadošča - ker vse potrebne dejanske podrobnosti podlage za te odločitve in pravne argumente zanje vsebujeta že sodbi prve in druge stopnje - prav tako splošen odgovor: Po določbah 200. člena ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnina za negmotno škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca. Ta je odvisna od vrste dejavnikov, med katerimi so predvsem: poklic; način in pogoji življenja in dela zunaj poklica, na kar vpliva tudi spol oškodovanca; dejavnosti oškodovanca pred poškodbo, katerih zaradi njenih trajnih posledic ne more opravljati ali vsej ne brez povečanih naporov; starost oškodovanca ob poškodbi, ki je pomembna zlasti za presojo bodoče škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna. Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo, češ da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost vseh ugotovljenih oblik škode pri vseh treh tožnikih, narekuje revizijski preskus tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega (že prej citiranega) zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo negmotno škodo. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik negmotne škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za negmotno škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da so dejstva, ki so ugotovljena v sodbi prve stopnje in v tistih delih, ki so bili na pritožbeno zahtevo posebej preizkušeni, ponovno navedena v izpodbijani sodbi druge stopnje, narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje. Z njo torej ni bilo v škodo tožene stranke uporabljeno materialno pravo, kakor neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

Po vsem povedanem se je tako izkazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.