Jedro

Izvršitveno dejanje disciplinske kršitve, opredeljene kot nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi ni trajna prilastitev stvari, temveč, da si jo je tožnik začasno prilastil s tem, da jo je odpeljal iz skladišča in jo skrival pred komisijo, namesto, da bi ji jo izročil. Pri tem njegov motiv, način in čas razpolage nista pravno pomembna, niti ni relevantno dejstvo, da je stroj potem, ko je tožena stranka prijavila dejanje policiji, tožnik vrnil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožnika spoznalo za odgovornega lažje kršitve delovne obveznosti po 11. točki 27. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti in odškodninski odgovornosti in mu zato izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. Ugotovilo je, da v nedopustnem ravnanju tožnika niso podani znaki očitanih mu hujših kršitev delovnih obveznosti iz 2. točke (nevestno delo), 15. točke (nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja) in 16. točke (povzročitev materialne škode toženi stranki nad vrednostjo 500,00 SIT) 28. člena omenjenega pravilnika. V posledici svoje odločitve je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke ugodilo v celoti, drugotožene le deloma in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo zakonitosti, saj je dejanje tožnika pravno kvalificiralo kot lažjo kršitev, ki je splošni akt tožene stranke ne vsebuje. Pritožbeno sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov, da je tožnik s tem, ko ni vrnil vrtalnega stroja Hilti večje vrednosti, za katerega sicer res ni bil osebno zadolžen, je pa z njim razpolagal, storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 15. točke 28. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije opozarja na ugotovljeno dejstvo, da za stroj Hilti tožnik ni bil osebno zadolžen, ampak je bila zanj zadolžena celotna aplikacijska skupina, katere član je bil do 1.1.1993 tudi tožnik. Njegova zahteva, da bo vrtalni stroj - ki ni bil vnešen v inventurni popis - predal inventurni komisiji, je bila zato logična in razumljiva. Disciplinski postopek in izrečeni ukrep tožniku so posledica izredno slabih odnosov med njim in vodstvenimi delavci podjetja, pa tudi dejstva, da bi se tožena stranka na ta način izognila plačilu odpravnine, ki bi tožniku kot trajno presežnemu delavcu (27.5.1993) pripadala. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženih strank zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 386. člena ZPP, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri uradnem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo omenjene kršitve postopkovne določbe iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, drugih kršitev procesnega prava pa revizija ni uveljavljala.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), po kateri je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Tožena stranka je v pravilniku o odgovornosti za delovne obveznosti in odškodninski odgovornosti v 28. členu določila med drugimi kot hujše kršitve delovnih obveznosti: neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti (2. točka), povzročitev materialne škode toženi stranki nad vrednostjo 500,00 SIT (16. točka) in nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita ravnanja kot pridobitev osebne gmotne koristi in drugih ugodnosti ter oškodovanje tožene stranke (15. točka), za katero se po 2. točki 63. člena istega pravilnika obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja prav takšno nedopustno ravnanje tožnika (razen tistega, ki bi bilo opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti iz 16. točke 28. člena pravilnika). S tem, ko na zahtevo pristojne komisije tožene stranke vrtalnega stroja Hilti - za katerega res ni bil zadolžen osebno, pač pa kot član skupine aplikacijskega inženiringa - ni vrnil do postavljenega mu roka, pač pa ga je skrival in vozil iz skladišča v skladišče (3. odstavek na strani 5 obrazložitve prvostopne sodbe) je z njim nezakonito razpolagal. V 15. točki 28. člena oziroma 2. točki 63. člena pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti in odškodninski odgovornosti (nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi) je opredeljena takoimenovana tatvina rabe, ki vsebuje dvoje kršitev normativno zavarovanih dobrin in sicer pravico uporabe sredstev podjetja in posebnega odnosa zaupanja med delavcem in delodajalcem. Izvršitveno dejanje te disciplinske kršitve ni trajna prilastitev stvari - v obravnavanem primeru vrtalnega stroja - temveč, da si ga je tožnik začasno prilastil s tem, da ga je odpeljal iz skladišča in ga skrival pred komisijo, namesto, da bi ji ga izročil. Pri tem njegov motiv, način in čas razpolage nista pravno pomembna, niti ni relevantno dejstvo, da je stroj Hilti potem, ko je tožena stranka prijavila dejanje policiji, tožnik vrnil. Prav tako ni odločilno, da bi moral biti stroj tožniku zaupan v uporabo, saj je storilec te kršitve lahko vsakdo, ki je v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pri nezakonitem razpolaganju, kot že omenjeno, čas razpolage ni pomemben, saj ni znak disciplinske kršitve, možno pa ga je upoštevati kot obteževalno okoliščino pri izreku disciplinske sankcije. Čeprav te okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve in jih obe nižji sodišči pri ugotovljenem dejanskem stanju nista upoštevali, bi to lahko storili. Tožnik je namreč šele po prijavi suma storitve kaznivega dejanja stroj pripeljal nazaj v centralno skladišče, od koder ga je odpeljal zavedajoč se okoliščine, da ni bil vpisan v inventurni knjigi.

Ker je tožnik, po ugotovitvah sodišča nezakonito razpolagal z vrtalnim strojem Hilti večje vrednosti (vrednost sicer ni element očitane disciplinske kršitve), je storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 15. točke 28. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, zaradi česar mu je bil v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 63. člena istega pravilnika zakonito izrečen obligatoren disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi sklicevanje tožeče stranke na domnevno šikanozno ravnanje tožene stranke, ni utemeljeno.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).