Jedro

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da je prosilec mladoletna oseba, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Neposredno zaslišanje prosilca in na tej podlagi sprejete dokazne ocene o njegovi mladoletnosti je namreč le dodaten (ne pa edini argument, kot to poskuša utemeljiti toženka v pritožbi) argument, zakaj je sodišče verjelo tožniku.

Ob taki ugotovitvi, ki je pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito, pa je pravilna tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožniku zaradi njegove mladoletnosti v specifičnih okoliščinah obravnavanega primera v primeru vrnitve v Afganistan grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v skladu s 15. členom ZMZ-1 upošteva načelo otrokove največje koristi.

Varnostno situacijo v okraju kamor bi se vračal prosilec (Jaghuri) je treba v povezavi z okoliščinami obravnavanega primera ocenjevati celovito. V obravnavanem primeru je ravno okoliščina odsotnosti stikov mladoletnega pritožnika s starši tista, ki je ključna pri odločitvi o priznanju subsidiarne zaščite. Ta okoliščina namreč že po naravi stvari povečuje tveganje nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost mladoletnega prosilca zaradi samovoljnega nasilja v notranjih oboroženih spopadih, in tako dosega stopnjo ogroženosti, ki je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 176/2017 z dne 6. 9. 2017, po opravljeni glavni obravnavi, v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-466/2015/79 (1312-06) z dne 13. 3. 2017 (1. točka izreka), ter njegovi prošnji za mednarodno zaščito ugodilo tako, da mu je priznalo status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2020 (2. točka izreka). Odločilo je še, da sodna odločba o priznanju tega statusa velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2020 (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je toženka v ponovljenem postopku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev toženke je temeljila na ugotovitvi, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje star 17 let (in ne 13 oziroma 14, kot je kasneje zatrjeval) in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1 (resna škoda).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, torej da ni nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka je v ponovljenem postopku napačno štela, da je tožnik polnoletna oseba in da zaradi tega ni relevantno, ali ga bo kateri izmed staršev po vrnitvi v Afganistan pričakal in ga pospremil v domači kraj. Po opravljeni glavni obravnavi in po vpogledu v upravni spis je sodišče presodilo, da je treba tožnika obravnavati kot mladoletno osebo. Ocenilo je, da cesta, ki prečka kraj Nawur, ni primerna za mladoletnika brez spremstva, ker tožnika po vrnitvi v Kabul tam ne bi nihče čakal, da bi ga pospremil, saj s starši nima več kontaktov. To oceno je med drugim oprlo na informacije o izvorni državi iz spletnih virov _womenpress.af_ z dne 13. 8. 2015, iz katerega med drugim izhaja, da je Jaghuri, sicer varno okrožje v provinci Ghazni, postalo tarča talibanov in drugih skupin, ki ugrabljajo ljudi, ki potujejo do Jaghurija, in _www.hazarpeople.com_ z dne 24. 1. 2015, iz katerega izhaja, da glavne ceste, ki povezujejo Jaghuri s Kabulom, nadzorujejo talibani.

3. Toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Poudarja, da zanjo ne obstaja dvom v tožnikovo starost in se ne strinja z utemeljitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, da več dokazov govori v prid tožnikovi mladoletnosti. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je zgolj na podlagi videza odločilo, da je tožnik mladoleten, je nedopustno. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 6. 9. 2017, iz katerih izhaja, da bi zaradi obstoja dvoma v tožnikovo starost moralo postaviti izvedenca. Nasprotuje ugotovitvi, da tožeči stranki grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZUS-1. Prav tako na podlagi dveh poročil ni mogoče zaključiti, da se je varnostna situacija v Jaghuriju poslabšala. Sklicuje se na ugotovitve v svoji odločbi, da iz podatkov o splošni varnostni situaciji v okraju Jaghuri izhaja, da je ta okraj najbolj varen del province Ghazni, da v ta okraj, ki je zunaj nadzora talibanov, vodijo tudi varne poti; in sicer najbolj pogosto uporabljena cesta prečka okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari. V zvezi s presojo varnosti province Ghazni se sklicuje na sodno prakso prvostopenjskega sodišča. 4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v postopku pred toženko izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi groženj s strani talibanov, Al Kaide in Daish. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je star 17 let. Dne 14. 12. 2015, po pogovoru z mamo iz Afganistana in samo tri dni po podani prošnji, pa je izjavil, da je star 13 let, zato je bilo opravljeno posebno zaslišanje pri toženki. Na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2016 je navedel, da je star od 13 do 14 let. 7. Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 176/2017 z dne 6. 9. 2017 razveljavilo prejšnjo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 648/2017-11 z dne 7. 6. 2017 in zadevo vrnilo istemu sodišču v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je bilo prvostopenjsko sodišče s tem, ko je na podlagi vsebine tožnikovih izjav v postopku (drugače kot toženka, ki je ocenila, da ni dvoma v tožnikovo polnoletnost) presodilo, da obstaja dvom v njegovo starost, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 dolžno izvesti glavno obravnavo. Prvostopenjskemu sodišču je zato naložilo, naj v ponovnem postopku v primeru dvoma v njegovo polnoletnost izvede glavno obravnavo in nato ponovno oceni tožnikovo starost. Ob tem je dodalo, da v skladu z upravnosodno prakso postavitev izvedenca ni obligatorna, saj niti iz ZMZ-1 niti iz Direktive 2013/32/EU ne izhaja predpisan način ugotavljanja prosilčeve starosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tem napotkom v izpodbijani sodbi sledilo.

8. ZMZ-1 v drugem odstavku 71. člena sodišču nalaga, da opravi glavno obravnavo v primeru, če je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ali je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Zakonodajalec je torej predvidel, da lahko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (tako tistih iz upravnega postopka kot morebitnih novih) napravi svojo dokazno oceno o obstoju za odločitev relevantnih dejstev, ki bo lahko drugačna od tiste, ki jo je ugotovila tožena stranka.

9. Prav to je v obravnavanem primeru storilo prvostopenjsko sodišče. Izpodbijana sodba je bila izdana po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je sodišče v dokazne namene zaslišalo tožnika. Pri tem je tožnikove izjave najprej ocenilo z vidika presoje konsistentnosti navedb glede njegove starosti, nato pa še glede varnostne situacije v okraju Jaghuri, od koder prihaja pritožnik, in varni poti v ta okraj.

10. Toženka je v postopku ugotovila, da je prosilec ves čas spreminjal podatke glede datuma rojstva in navajal neresnične podatke v zvezi s točnim datumom rojstva, zato je ocenila, da je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito star 17 let.1 Ker naj bi v času trajanja postopka v letu 2016 dopolnil 18 let, ga je v ponovljenem postopku štela za polnoletnega. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s ugotovitvijo tožnikove starosti v ponovnem postopku na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi ocenilo, da več dokazov govori v prid njegovi mladoletnosti, in ga je zato obravnavalo kot mladoletnika. Pojasnilo je, da je tožnik le v fazi podaje prošnje trdil, da je star 17 let, nato pa je že po nekaj dneh prošnjo dopolnil in glede starosti spremenil svojo izjavo in je nato ves čas postopka vztrajal pri tem, da je bil ob podaji prošnje star 13 let. Ves čas je kot razlog za to, zakaj je navedel višjo starost, navajal, da so mu tako rekli v Grčiji in ves čas je tudi trdil, da so mu starši rekli, da je star 13 let. Ta podatek je tudi v taskiri. Po zunanjem videzu pa je bil tožnik po oceni sodišča, približno dve leti po podaji prošnje v letu 2017, star 15 let. Ob tem je sodišče pojasnilo, da ob neobstoju dvoma v njegovo starost ni bilo treba postaviti izvedenca.

11. Iz vsebine pritožbenih očitkov je razbrati, da toženka (po vsebini) nasprotuje (predvsem) ugotovitvi sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, da je pritožnik mladoletna oseba. V pritožbi namreč oporeka predvsem dejanskim zaključkom izpodbijane sodbe in dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer po presoji Vrhovnega sodišča za takšno svoje nasprotovanje ne navaja tehtnih razlogov. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da je tožnik mladoletna oseba, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Neposredno zaslišanje prosilca in na tej podlagi sprejete dokazne ocene o njegovi mladoletnosti je namreč le dodaten (ne pa edini argument, kot to poskuša utemeljiti toženka v pritožbi) argument, zakaj je sodišče verjelo tožniku.

12. Kolikor je te očitke razumeti kot zatrjevanje kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki zahtevajo, da sodišče temeljito in skrbno razišče oziroma preizkusi dejansko stanje na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, so te po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljene. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Bistveno je ta določba lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Da bi bila dokazna ocena sodišča pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, pa toženka v obravnavanem primeru niti ne navaja.

13. Tudi očitek pritožnice, da sodišče ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča glede postavitve izvedenca ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 176/2017 z dne 6. 9. 2017 sodišču pojasnilo, da v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso postavitev izvedenca v takih primerih, kot je obravnavani, ni obligatorna, saj niti iz ZMZ-1 niti iz Direktive 2013/32/EU ne izhaja predpisan način ugotavljanja prosilčeve starosti.

14. Vrhovno sodišče tako sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik mladoletna oseba. Ob taki ugotovitvi, ki je pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito,2 pa je pravilna tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožniku zaradi njegove mladoletnosti v specifičnih okoliščinah obravnavanega primera v primeru vrnitve v Afganistan grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v skladu s 15. členom ZMZ-1 upošteva načelo otrokove največje koristi.3

15. Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča v izpodbijani sodbi, ki je razumno in prepričljivo pojasnilo, da v okoliščinah obravnavanega primera (da gre za mld. tožnika, ki nima več stikov s starši),4 ob upoštevanju informacij o izvorni državi (na katere je sodišče oprlo svojo odločitev in iz katerih je razvidno, da je okraj Jaghuri postal tarča talibanov in drugih skupin, ki ugrabljajo ljudi, ki tja potujejo), ni primerno, da gre sam na tako pot. Tožnik bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča kot mladoletnik brez spremstva lahko bil žrtev raznih upornikov na poti domov, zato takšna odločitev sodišča (ki bi potrdila odločitev toženke) ne bi bila v njegovo največjo korist. 16. Pritožbene navedbe toženke (ki jih je navajala že v odločbi), da obstajajo do okraja Jaghuri tudi druge poti, ki so varne (ob dejstvu, da je najkrajša izmed njih najbolj nevarna in da so nekatere ceste pod nadzorom talibov, vzdolž teh cest pa se resno poroča o zasedah, ropih, ugrabitvah in ubojih s strani talibov in kriminalcev), tega zaključka ne morejo omajati, saj je treba varnostno situacijo v okraju Jaghuri v povezavi z okoliščinami obravnavanega primera ocenjevati celovito. V obravnavanem primeru je ravno okoliščina odsotnosti stikov mladoletnega pritožnika s starši tista, ki je ključna pri odločitvi o priznanju subsidiarne zaščite. Ta okoliščina namreč že po naravi stvari povečuje tveganje nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost mladoletnega prosilca zaradi samovoljnega nasilja v notranjih oboroženih spopadih, in tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dosega stopnjo ogroženosti, ki je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite v tu obravnavanem primeru.5

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Iz odločbe toženke izhaja, da so bile po njeni presoji tožnikove izjave nasprotujoče v delu glede rojstnega podatka (ob podaji prošnje je navedel, da je star 17 let, kasneje, da je star 13 oziroma 14 let, da je glede starosti govoril z mamo v času od 11. 12. 2015 do 14. 12. 2015, kasneje pa je navedel, da se je prvič slišal s starši 18. 1. 2016), glede osebnih podatkov družinskih članov (njihovih imen in starosti), pa tudi glede tazkire (sprva je navedel, da jo ima doma in jo bo skušal pridobiti, na osebnem razgovoru pa je odgovoril, da nikoli ni imel osebnega dokumenta). Tožnik pa se je kot 17 letnik predhodno izkazoval že na Hrvaškem. 2 Npr. Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (Kvalifikacijska direktiva II) v 18. uvodni izjavi poudarja koristi otroka kot najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive, v 28. izjavi pa posebej, da bi morale države članice pri obravnavanju prošenj mladoletnikov za mednarodno zaščito upoštevati posebne oblike preganjanja otrok. Procesne pravice mladoletnikov ureja Direktiva 2013/32/EU (Procesna direktiva II), ki predvideva sodelovanje zastopnika, to je osebe ali organizacije, ki so jo imenovali pristojni organi, da bi mladoletniku brez spremstva pomagala in ga zastopala v postopkih iz te direktive, da se upošteva največja korist otroka in zanj po potrebi opravlja pravna dejanja (2.n člen). 3 Po tej določbi je primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov največja korist otroka. Mladoletnikom je treba zagotoviti življenjski standard, ki je primeren njihovemu psihičnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu in družbenemu razvoju. 4 Na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, da že več kot eno leto nima stikov s starši, ter da nima nikogar, ki bi ga prišel čakat v Kabul. 5 Po stališču UNHCR in sodni praksi ESČP je dejstvo, da ima oseba iz Afganistana določeno pomoč v domači družini, dejavnik, ki vpliva na oceno ogroženosti z vidika 3. člena Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic (prim. sodbo VSRS I Up 112/2013).