Jedro

Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v napačni pravni presoji spora. Ta je podana, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Po oceni revizijskega sodišča očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Predmet pravne presoje so bila pravno odločilna dejstva, uveljavljana v tožbi in ki so predstavljala dejansko podlago sodbe zaradi izostanka. Dejstva kot so, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za poslovni prostor, da je bila dogovorjena mesečna najemnina po 1.500 DEM v tolarski protivrednosti in da toženec najemnine za tri mesece (junij, julij in avgust 1994) ni plačal, so utemeljevala na drugi in prvi stopnji sprejeto odločitev. Namreč udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), najemnik pa je dolžan plačati dogovorjeno najemnino za najeti lokal (po določbah zakona o poslovnih stavbah in prostorih in po določbah ZOR, ki urejajo zakup, posebno 583. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka naložilo tožencu, da mora plačati tožnici znesek trimesečne najemnine za poslovni lokal v skupnem znesku 4.500 DEM v tolarski protivrednosti in stroške postopka. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. V reviziji navaja, da je plačeval tožnici najemnino brez potrdil in tako nima nobenega dokazila, koliko ji je doslej plačal. Pred začetkom uporabe lokala je moral vanj vložiti določena finančna sredstva in delo. Sedaj je brez delavnice in brez dela, zaradi stroškov z delavnico pa se je moral tudi zadolžiti. Predlaga, da tožnica predloži vse najemne pogodbe in dokazila o doslej plačani najemnini.

V postopku, opravljenem v skladu z določili prvega in drugega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnica ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revident ni uveljavljal v reviziji ne formalno in ne vsebinsko nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prve ali druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Zato je preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v okviru uradne dolžnosti (386. člena ZPP) ter pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Z revizijskimi izvajanji o tem, v kakšnem stanju so bili poslovni prostori ob najetju, da najemnina ni bila primerna, da nima dokazov o skupni vsoti vseh plačanih mesečnih najemnin in podobno, pobija revident dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja revident le vsebinsko v revizijskih razlogih. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v napačni pravni presoji spora. Ta je podana, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Po oceni revizijskega sodišča očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Predmet pravne presoje so bila pravno odločilna dejstva, uveljavljana v tožbi in ki so predstavljala dejansko podlago sodbe zaradi izostanka. Dejstva kot so, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za poslovni prostor, da je bila dogovorjena mesečna najemnina po 1.500 DEM v tolarski protivrednosti in da toženec najemnine za tri mesece (junij, julij in avgust 1994) ni plačal, so utemeljevala na drugi in prvi stopnji sprejeto odločitev. Namreč udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), najemnik pa je dolžan plačati dogovorjeno najemnino za najeti lokal (po določbah zakona o poslovnih stavbah in prostorih in po določbah ZOR, ki urejajo zakup, posebno 583. člen ZOR). Glede na navedeno je pobijana odločba materialnopravno pravilna. To pa pomeni, da toženčeva revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).