Jedro

Pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, nastopi z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega H.M. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a , da je v S. pred stanovanjskim blokom I. ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje, s tem, da je dne 5.10.2000 po GSM telefonu zagrozil A.M. na njegov GSM telefon, da ga bo ubil, kar je A.M. vzel za resno grožnjo in se je zbal za svoje življenje, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, obdolženčevi potrebni izdatki ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo K 67/2006 obdolženega H.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo 100.000 SIT denarne kazni. Oškodovanca A.M. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter na 150.000 SIT določeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

2. Zagovornik obdolženega H.M. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona (očitno po 3. točki 372. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave, d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi ter obtožni predlog zoper obsojenega H.M. zavrne in odloči, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 30/2007 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obdolženega H.M. ter obdolžencu naložilo v plačilo povprečnino v znesku 1.000 EUR.

3. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-1871/07-26 in U-I-80/09-26 z dne 1.10.2009 navedeno sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec H.J., ki mu je bila zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da zoper obdolženca zavrne obtožbo.

5. Obdolženi H.M. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6. Vložnik v zahtevi navaja, da mora sodišče znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končalo. Po stališču zahteve je tako v konkretni zadevi absolutno zastaranje kazenskega postopka nastopilo dne 5.10.2006, obdolženčev zagovornik je sodbo višjega sodišča prejel 19.10.2006, obdolženec pa še mesec dni kasneje. Zato so bile po mnenju vložnika v tem kazenskem postopku določbe KZ o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila obdolžencu kršena pravica iz 22. člena Ustave.

7. Ustavno sodišče je v citirani odločbi ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo, nesprejemljiva in zato v tem pogledu ZKP v neskladju z 2. členom Ustave. Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, po odpravi ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

8. Kot je razvidno iz spisa, naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje 5.10.2000, prvostopenjska sodba je bila izdana 9.6.2006, o pritožbi obdolženčevega zagovornika pa je višje sodišče odločilo na seji dne 27.9.2006. Iz dopisa Višjega sodišča v Kopru, št. Kp 370/2006 z dne 10.6.2009 je razvidno, da je to sodišče sodbo odpravilo Okrajnemu sodišču v Sežani 11.10.2006, prvostopenjsko sodišče pa je sodbo višjega sodišča odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku 18.10.2006. 9. Glede na stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče, in velja dokler zakonodajalec protiustavne ureditve ne bo uredil na ustavno skladen način, je z razlago in favorem obdolžencu, treba ugotoviti, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo 5.10.2006, torej pred pravnomočnostjo sodbe 18.10.2006, ko je Okrajno sodišče v Sežani sodbo višjega sodišča odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku.

10. Vložnik ima zato prav, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, to je, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je kazenski pregon zoper obdolženca zastaran. Vrhovno sodišče je zato zahtevi obdolženčevega zagovornika je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega H.M. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena ZKP po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, o stroških pa odločilo, da tisti iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, obdolženčevi potrebni izdatki in nagrada ter potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. Oškodovanega A.M. je sodišče že v pravnomočni obsodilni sodbi napotilo na pravdo, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni spreminjalo. Podlaga za napotitev na pravdo je sicer drugačna, pri obsodilni sodbi v drugem odstavku, pri zavrnilni pa v tretjem odstavku 105. člena ZKP, vendar pa je to stvar razlogov, ne pa izreka sodbe.