Jedro

Plačni sistem zavarovalnih zastopnikov in s tem tudi tožnika temelji izključno na proviziji, ki zajema vse stroške dela. Takšna ureditev ni v nasprotju s splošnimi določbami o plači v ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri osnovni plači v višini posameznih mesečnih zneskov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter z odvodom davkov in prispevkov (1. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati del plače na podlagi delovne uspešnosti v višini posameznih mesečnih zneskov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter z odvodom davkov in prispevkov (2. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dodatka po zakonu izplačati posamezne mesečne zneska in z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter z odvodom davkov in prispevkov (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.978,36 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena ZPP. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z njenim izrekom. Tožena stranka v njegovem primeru ni spoštovala sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne določb ZDR in kolektivnih pogodb, ki urejajo tako izplačila osnovne plače kot izplačila iz naslova delovne uspešnosti. Sklicuje se na konkretne določbe Kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 19. 7. 1991 glede načina in višine obračunavanja plač zavarovalnih zastopnikov. Nesporno je, da tožena stranka pri obračunavanju plače ni ugotavljala delovne uspešnosti. Iz njegovih izplačilnih listov je razvidno, da je v spornem času prejemal le provizijo, ki se ni obračunavala na način, ki ga določa kolektivna pogodba. Dejstvo je, da tožena stranka ni določala mesečne norme oz. števila sklenjenih zavarovanj. V konkretnem primeru gre za spor, v katerem imajo odločilni pomen listinski dokazi. Vsekakor ne more biti oškodovan, ker tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni natančno določila plačila za delo v obliki provizij. Ne bi smela skleniti pogodbe o zaposlitvi, s katero se je zavezala, da bo za pričakovane rezultate dela izplačevala osnovno plačo, če je vedela, da norme za doseganje pričakovanih rezultatov dela ne bo določila. Provizijski sistem izplačila, kot ga je določila, je primeren za drugačno vrsto pogodbenega razmerja med strankama. Zavarovalni zastopniki ne smejo biti izjema od pravila, da mora delavec za izplačilo osnovne plače doseči pričakovane rezultate dela. Tožena stranka ni določila plana za izplačilo takšne plače, niti ne kriterija za izplačilo dela plače na podlagi delovne uspešnosti. Samoumevno bi bilo, da potni stroški, do katerih je delavec upravičen, ne morejo biti vključeni v osnovno plačo. Ravno obračun potnih stroškov, ki so bili odbiti od provizije in potem prišteti k proviziji, kaže, da je tožena stranka obravnavala sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot klasične pogodbe o trgovskem zastopstvu. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi in ne kakršno drugo civilno pogodbo, zato jo je bila tožena stranka dolžna izpolniti, mu izplačati plačo in pripadajoče stroške v zvezi z delom. Tolmačenje, da plačni sistem zavarovalnih zastopnikov temelji le na proviziji, pomeni, da zastopniki ne prejemajo plače, ampak samo provizijo. Če je temu tako, potem ne bi bilo potrebno določiti osnovne plače in dela plače za delovno uspešnost, saj je zavarovalnemu zastopniku vseeno, kakšne delovne rezultate doseže. Tožena stranka ni izplačala stroškov, ki so nastali v zvezi z delom, temveč jih je zgolj obračunala in odštela od osnove, ki je bila podlaga za izračun osnovne plače. Potni stroški so vključeni v provizijo, za kar v določbah ZDR ni podlage. Dejstvo je, da tožena stranka ni določala planske obveznosti, ki bi bile podlaga za izplačilo osnovne plače, tožena stranka ni dokazala, da je v spornem obdobju ugotavljala delovno uspešnost z ocenjevanjem. ZDR v 130. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju. Po 2. odstavku 7. člena ZDR se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje je v sodbah opr. št. I Pd 22/2007, opr. št. I Pd 24/2007, opr. št. I Pd 21/2007, opr. št. I Pd 43/2007, opr. št. I Pd 8/2004 zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, prav tako je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 90/2007 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 8/2004. V pritožbi navržen problem o neskladnosti kolektivne pogodbe tožene stranke z veljavno zakonodajo ne obstaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljni) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z njegovo dokazno oceno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360 čl. ZPP), pa še navaja: Tožnik je zaposlen pri toženi stranki od 1. 9. 1999 dalje. V spornem obdobju (do 30. 6. 2006) je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. list RS, št. 40/97 in nadaljnji) glede plač določala, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja in dodatkov, kar je povzeto tudi v drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Smiselno enako opredeljuje plačo pri toženi stranki veljavna Kolektivna pogodba za zavarovalstvo (panožna KP, Ur. l. RS; št. 60/1999 in nadaljnji). V prvem odstavku 147. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška KP - B10) pa je poudarjeno, da se osebni dohodki zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se provizije lahko obračunavajo od bruto premije ali od ustvarjenega režijskega dodatka, iz tretjega odstavka pa izhaja, da višino provizijskih stopenj določi direktor ali od njega pooblaščena oseba, pri čemer mora upoštevati, da se sme za bruto plače zastopnikov območne enote iz naslova provizij, nadomestila za letni dopust, praznike in druge upravičene odsotnosti ter za dodatek za delovno dobo, porabiti največ 50 % od režijskega dodatka od zavarovalne premije, ki jo ustvarijo zavarovalni zastopniki. Podjetniška KP je pričela veljati dne 1. 7. 1991 in ni bila odpovedana ali spremenjena v določbah, ki urejajo plačni sistem zavarovalnih zastopnikov. Veljala je v celotnem spornem obdobju, torej v času, ko je tožnik opravljal delo zavarovalnega zastopnika na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi (B1, B4, B7, B8). Pogodbe vsebujeta določbo, da za vse pravice in obveznosti, ki niso urejene s pogodbo, veljajo določbe ZDR, kot tudi določila panožne kolektivne pogodbe, podjetniške KP in splošni akti delodajalca ter da je delavec seznanjen z njihovo vsebino. Enako v XIV. členu določa pogodba o zaposlitvi (A1), na podlagi katere je tožnik nastopil delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika od 1. 10. 2006 dalje. V VI. členu te pogodbe je določen znesek in koeficient osnovne plače, in sicer tako, da so vnaprej določeni delovni rezultati zanjo določeni v splošnih aktih, ki se nanašajo na nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Določeno je tudi, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnemu zastopniku obračunata in izplačata v obliki provizije v skladu s splošnimi akti, ki urejajo nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Pogodbo s takšno vsebino je tožnik podpisal. Glede na gornjo opredelitev plače v podjetniški KP, ki sta jo podpisala upravni odbor tožene stranke in sindikata pri delodajalcu, plačni sistem zavarovalnih zastopnikov temelji izključno na proviziji, ki zajema vse stroške dela. Provizijski način obračunavanja plač v podjetniški KP in njegova tehnična izpeljava v splošnih aktih tožene stranke ni v nasprotju s splošnimi določbami o plačah. ZDR v prvem odstavku 126. členu delodajalcu le nalaga, da mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, v konkretnem primeru torej tudi podjetniško KP. Tej zahtevi je tožena stranka zadostila z določitvijo (koeficienta) zneska osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi (VI. člen). Hkrati je določila provizijski način obračunavanja in izplačevanja plače, s čimer je ravnala na način in po postopku v skladu s podjetniško KP in splošnimi akti tožene stranke. Zaradi takega načina obračunavanja plač, ki tožniku zagotavlja denarno plačilo v odvisnosti od delovnih rezultatov za opravljeno delo, pogodbenemu razmerju med strankama ni mogoče odreči delovnopravne narave. Vse ostale pravice, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in tožnikovega delovnopravnega statusa (npr. pravica do letnega dopusta, regresa, izobraževanja, zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, plačevanja prispevkov za socialno varnost), namreč še vedno veljajo.

Da so v proviziji zajeti vsi stroški dela in se v njej odražajo delovni rezultati tožnika - zavarovalnega zastopnika, je razvidno tudi iz priloženih pogodb o zaposlitvi in iz v izvedenem dokaznem postopku pridobljenih izpovedi prič (zapisnik B30). Pri tem pritožba zatrjuje, da gre za spor, v katerem so odločilni le listinski dokazi. Glede na določbo 8. člena ZPP o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Iz navedene določbe, ki uzakonja načelo proste presoje dokazov, ne izhaja, da je mogoče dejstva dokazati le s predložitvijo točno določenih dokazov, temveč da sodišče presojo o (ne)obstoju posameznih dejstev opre na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovitve o tem, da je bila plača zajeta v izplačani proviziji, poleg priloženih listin dodatno utemeljilo z izpovedmi prič, je postopalo v okviru načela proste presoje dokazov. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni prejel osnovne plače. Sodišče prve stopnje se je zgolj postavilo na stališče, da bi v primeru prejemanja zneska osnovne plače, poleg skupnega zneska provizije, v kateri je že zajeta osnovna plača, prišlo do nevzdržnosti provizijskega sistema oz. do dvakratnega plačila za delo.

Osnovna plača zavarovalnih zastopnikov je tudi v okviru obračuna in izplačevanja v obliki provizije na podlagi citiranih kolektivnih pogodb in pogodb o zaposlitvi vezana na vnaprej določene delovne rezultate, pri čemer je glede izplačevanja plač na podlagi delovne uspešnosti v 3. odstavku 45. panožne KP določeno, da se plače na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, kar odkazuje na podrobnejšo ureditev v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Posamezni elementi za merjenje delovnih rezultatov za izračun osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ki sta se obračunavali in izplačevali v obliki provizije, so določeni v splošnih aktih tožene stranke (Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... - B11 in B12). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni določila mesečne norme oz. števila zavarovanj, ki bi jih moral tožnik skleniti za izplačilo plače. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka predložiti primerjavo glede višine provizije z drugimi zavarovalnicami, saj to za odločitev v predmetnem sporu ni potrebno.

Za obračun in izplačilo plače v obliki provizije je pomembna določba 50. člena panožne KP, ki ureja obračun plače. Prvi odstavek navedenega člena določa, katere podatke o plači vsebuje pisni obračun plače, v drugem odstavku pa, da lahko delodajalec ob obračunu plače na istem obračunskem listu obračuna tudi druge osebne prejemke, povračila stroškov v zvezi z delom in odtegljaje od plače (neto izplačilo). Tožena stranka je to obveznost v spornem obdobju izpolnila, kar izhaja iz predložene listinske dokumentacije in izpovedi priče M.Š.. Obračun provizije za posamezni mesec temelji na premijah za posamezno vrsto zavarovanja, v plačnih listih pa je izrecno razviden osnovni koeficient plače, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. V provizijskem sistemu so zajeti tudi potni stroški zavarovalnega zastopnika. V 37. členu Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... iz leta 2001 in v 35. členu navedenega pravilnika iz leta 2005 je namreč določeno, da se od bruto sklada provizij odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrov in predpisane višine kilometrine, pri čemer skupni znesek potnih stroškov ne sme presegati 30 % bruto sklada provizij za posameznega zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je imela za tak način obračuna potnih stroškov neposredno podlago v splošnem aktu, iz plačnih list pa izhaja, da so bili prišteti k neto znesku plače. Potni stroški so bili torej tožniku dejansko obračunani glede na vrsto zavarovanj in število kilometrov (obračuni kilometrine) in kar je bistveno, tudi izplačani (prvi odstavek 130. člen ZDR). Glede na vse obrazloženo je pritožbeni očitek, da potni stroški tožniku niso bili izplačani in da je splošni akt tožene stranke nezakonit, neutemeljen.

Glede vtoževanega dodatka zaradi uskladitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dodatek predmet Sporazuma o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju z dne 14. 10. 2004 in z dne 12. 9. 2005. Nadalje iz izpovedi priče M.Š. izhaja, da so se pri toženi stranki do leta 2004 izhodiščne plače usklajevale v odstotkih, nekaj časa v nominalnih zneskih, nato pa so se ponovno usklajevale z odstotki. Drugače kot pri drugih zaposlenih delavcih so se pri zavarovalnih zastopnikih plače usklajevale z rastjo premij zaradi inflacije. Način uskladitve plač zavarovalnih zastopnikov je bil torej tak, da je neto uskladitev upoštevana v povečanem znesku provizije, kar je razvidno iz plačnih list od vključno oktobra 2004 dalje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neizplačevanju dodatka v spornem obdobju.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz naslova osnovnih plač, zahtevek za povrnitev potnih stroškov in zahtevek za izplačilo dodatka po zakonu. Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k odločitvi v tej zadevi, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenimi navedbami o dopustitvi revizije pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je s 1. oktobrom 2008 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 131. členom ZPP-D so z dnem uveljavitve tega zakona prenehali veljati 25., 30., 32., 39., 40. in 77. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – popravek). Glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih le, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V konkretni zadevi je bila na prvi stopnji izdana odločba dne 3. 3. 2009, kar je po uveljavitvi ZPP-D, zato se postopek nadaljuje po določbah spremenjenega zakona. O dopustitvi revizije tako ne odloči več pritožbeno sodišče, temveč po določbi drugega odstavka 367. a člena ZPP vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.