Jedro

V drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je treba v okviru dovoljenosti revizije smatrati za obvezno sestavino tožbe. Če stranka ne ravna tako, ima izostanek navedbe vrednosti spora za posledico nedovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika J. K. za ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in voženj preko parc. št... k.o..., last tega tožnika, kot služečega zemljišča za potrebe parc. št...iste k.o., last toženke, kot gospodujočega zemljišča, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek istega tožnika za prenehanje te služnostne pravice. Tožbenemu zahtevku tožnice M. K. iz pridružene pravdne zadeve pa je ugodilo in ugotovilo, da za potrebe parc. št...k.o... kot gospodujočega zemljišča, ki je v lasti toženca J. K., ne obstaja služnostna pravica vožnje preko parc. št...iste k.o. kot služečega zemljišča, ki je v lasti tožnice M. K. ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo J. K. zoper odločitev sodišča prve stopnje o obeh tožbenih zahtevkih zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji zoper sodbi sodišča druge in prve stopnje tožnik J. K. uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji tako ugodi, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženki M. K., ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Glede na revizijski predlog in navedbe v reviziji tožnik J. K. izpodbija le odločitev obeh nižjih sodišč o njegovem tožbenem zahtevku, ne pa tudi odločitve o tožbenem zahtevku tožnice M. K. iz pridružene pravdne zadeve. Po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska, ki je v času vložitve tožnikove tožbe znašal 80.000,00 SIT. Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka sama z ustrezno oceno vrednosti spora že v tožbi (drugi odstavek 186. člena ZPP in drugi odstavek 40. člena ZPP) ali pa to stori sodišče v okoliščinah in na način, kot je predvideno v tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik J. K. niti v tožbi niti v kasnejših vlogah ni opredelil vrednosti spornega predmeta svoje tožbe, je pa kot toženec (sicer prepozno) opozoril na pomanjkanje ocene vrednosti spora v pravdni zadevi, ki je bila kasneje pridružena. Ker odločitev o tožbenem zahtevku tožnice M. K. revizijsko ni izpodbijana, ta okoliščina niti ni pomembna. Ker tudi sodišče prve stopnje ni opravilo postopka po tretjem odstavku 40. člena ZPP, ocena vrednosti spora po tožnikovi tožbi sploh ni bila podana. Oznake sodišča prve stopnje o pozivu za plačilo takse za tožbo v višini 3.600,00 SIT ali glede na takratno vrednost točke 9,00 SIT 400 točk, ki predstavlja odmero od 5000 točk kot ocene vrednosti zahtevka le za plačilo takse (določba 4. točke 22. člena Zakona o sodnih taksah in tarifne št. 1/1) ni mogoče opredeliti za ravnanje po tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Po obrazloženem je treba v drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, v okviru dovoljenosti revizije smatrati za obvezno sestavino tožbe. Če stranka ne ravna tako, ima izostanek navedbe vrednosti spora za posledico nedovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrglo. Odločitev o priglašenih stroških tožnikove revizije je zajeta v izreku te revizijske odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).