Jedro

Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah pojasnila, kako je izračunala višino obveznosti tožene stranke, v spis je priložila pogodbe o finančnem leasingu in izpiske iz poslovnih knjig ter glede višine predlagala še imenovanje izvedenca. S tem je svojemu bremenu predlaganja dokazov glede na bolj ali manj pavšalne ugovore o višini obveznosti po pogodbi o leasingu št. 2 zadostila, saj ji ni mogoče očitati, da bi morala „na zalogo“ predlagati vse listine, ki bi jih morda izvedenka še potrebovala. Ker je tožeča stranka dodatne listine priložila v zvezi z zahtevo izvedenca, določba 286. člena ZPP ni bila kršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.056,03 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo (in sklepom) je Okrožno sodišče v Ljubljani delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 33.037,39 EUR in izvršilne stroške v znesku 267,40 EUR. V preostalem delu pa je citirani sklep razveljavilo in postopek ustavilo (za znesek 696.782,57 EUR) oziroma tožbeni zahtevek zavrnilo (glede zneska 84.273,89 EUR). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka je tožeči izdala menico za zavarovanje obveznosti iz naslova poroštva po pogodbi o finančnem leasingu št. 2. Obveznost po tej pogodbi je delno že poravnana, tako da je za plačilo ostalo še prisojenih 33.037,39 EUR glavnice. Sodišče je zavrnilo menične ugovore tožene stranke (da je bila menica izpolnjena v nasprotju z menično izjavo, da je tožeča stranka ni protestirala in da ni bila izpolnjena v pravi valuti). Preostanek obveznosti je bil ugotovljen s pomočjo izvedenke finančne stroke.

3. Zoper sodbo (oziroma njen ugodilni del) in zoper odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Tožeča stranka je svojo vlogo s prilogami z dne 3.9.2013 poslala neposredno izvedenki in to po prvem naroku. Tožena stranka je namreč že pred prvim narokom grajala višino obveznosti po leasing pogodbi in opozarjala, da toženi stranki ne dolguje ničesar. Zato bi tožeča stranka morala vso dokumentacijo predložiti do prvega naroka. Izvedenka pa bi mnenje morala izdelati le na podlagi dokumentacije, ki je bila pravočasno v spisu. Pri tem je pomembno, da je izvedenka ugotovila, da je dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka pomanjkljiva, tožena stranka pa razpolaga z dokumentacijo, na podlagi katere bi izvedenka lahko izdelala mnenje. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tako toženi stranki kot sodišču je bil onemogočen vpogled v priloge, ki jih je tožeča stranka predložila izvedenki. Sodišče je s svojimi navodili kršilo 212. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), podana pa je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka ni imela možnosti izjasniti se o listinah. O očitkih procesnih kršitev sodba nima razlogov. Listine, ki jih je tožeča stranka vložila v spis, niso sestavljene v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi, saj ni navedena uradna oseba, ki jih je sestavila. Listine so prilagojene potrebam tega postopka. Tožeča stranka je dokaznim listinam zato ugovarjala, vendar se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo.

Prav tako sodišče ni navedlo razlogov, zakaj šteje ugovor o ničnosti menice za neutemeljenega. Bistvo ugovora tožene stranke je v tem, da v času izpolnitve menice tožeča stranka ni izkazovala terjatve do tožene stranke v višini, za katero je bila izpolnjena menica. Tudi sodba VS RS II Ips 754/2005, na katero se sklicuje sodišče, ne omogoča zaključkov, ki jih je naredilo sodišče. V konkretnem primeru namreč tožeča stranka menice ni izpolnila v mejah narave posla, temveč za bistveno večji in drugačen znesek. Sodišče je moralo celo postaviti izvedenko finančne stroke, da je sploh ugotovila višino obveznosti tožene stranke. Celo več, izvedenka je ugotovila, da naj bi na dan izpolnitve menice obveznosti tožene stranke znašale le 21.290,97 EUR, pa še ta znesek ni pravilen. Opisano ne daje podlage za zaključek, da pri izpolnitvi menice ni bilo kršeno načelo vesti in poštenja ter da je tožeča stranka po vsej verjetnosti menico unovčevala na način, "če pač gre". Glede na to so razlogi, da sporna menica ni nična, nejasni, pomanjkljivi in niso podkrepljeni s sodno prakso. Sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o menici (v nadaljevanju ZM), saj obvezne sestavine na menici niso bile izpolnjene v skladu z meničnim pooblastilom tožene stranke in zato listina nima narave menice. Tožeča stranka toženi pred izpolnitvijo menice ni podala ustreznega opomina. Opomin, na katerega se sodišče sklicuje, je bil namreč podan že po izpolnitvi menice. Zmotna je trditev sodišča, da je predmet tega postopka menična terjatev, kot izhaja iz menice. Predmet tega postopka je terjatev kot izhaja iz izjave o solidarnem poroštvu z dne 24.7.2008 in menične izjave in posameznih nalogov za izpolnitev bianco menic z dne 23.7.2008. Zmotna je tudi navedba sodišča, da je iz predloženega izpisa iz poslovnih knjig, na katerega naj bi se sklicevala menična izjava, razviden temelj in višina vtoževane terjatve. V zvezi s tem bi moralo upoštevati, da je lastna menica podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni indosirana. Zato bi moralo sodišče upoštevati tudi vse ugovore tožene stranke, ki se nanašajo na temeljno razmerje med tožečo stranko in glavnim dolžnikom.

Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Menica je bila izpolnjena za znesek, ki ni bil enak veljavni in zapadli obveznosti glavnega dolžnika. Tožnica v bistvu zatrjuje, da je že 13.9.2011, ko je izpolnila menico, vedela, katere obveznosti glavnega dolžnika bodo zapadle v plačilo in ne bodo plačane na dan 7.10.2011, ko naj bi zapadla v plačilo predmetna menica. Tudi glede zneska, ki ga tožeča stranka sedaj vtožuje, je tožena stranka podala ugovor iz razloga, ker naj bi bil ta znesek razviden iz izpiska iz poslovnih knjig, ki pa sploh ni izpisek in ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino. Tudi iz ostalih listin tak znesek ni razviden. Tožena stranka je predlagala, da izvedenka na podlagi vpogleda v vse poslovne knjige tožeče stranke (ne le kopije) sama ugotovi višino terjatve, torej, da pridobi originalne verodostojne listine, ki so osnova za knjiženje poslovnih dogodkov. Ne drži, da bi tožeča stranka vodila obveznosti po pogodbi 113147159 v EUR, sicer ne bi prihajalo do valutnih razlik. Nesmiselna in zmotna je ugotovitev sodišča, da bi morala tožena stranka sama predložiti listine, s katerimi bi dokazovala prenehanje obveznosti po pogodbi, saj s temi listinami razpolaga glavni dolžnik. Vse menice so bile izstavljene samo v zvezi s pogodbo 113147159, zato ni mogoče trditi, da so se te menice nanašale na druge terjatve. Napačno so bila upoštevana preplačila po pogodbi Z.G.. Sodišče se o tem predlogu tožene stranke ni izjasnilo. Tožena stranka opozarja še na novo dejstvo, ki je nastopilo po zaključku glavne obravnave in sicer da je bil nad glavnim dolžnikom pravnomočno začet stečajni postopek. Ker je bila strani tožeče stranke prijavljena terjatev prerekana, tožena stranka predlaga prekinitev tega postopka do odločitve o terjatvi v stečajnem postopku. Če ni obveznosti glavnega dolžnika, ni niti obveznosti poroka.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj tožeča stranka v večjem delu ni uspela (90 % prvotnega tožbenega zahtevka je umaknila).

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala navedbam tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da sicer drži, da je vlogo z dne 3.9.2013 v skladu z navodili poslala neposredno izvedenki, vendar je hkrati dva izvoda izročila sodišču, ki je en izvod vročilo tudi toženi stranki. Imenovanje izvedenke je tožeča stranka predlagala pravočasno, poziv sodišča obema strankama, da dostavita manjkajočo dokumentacijo pa je bila le konkretizacija pravočasno predlaganega dokaznega predloga. Nenazadnje tožeča stranka do zaključka prvega naroka ni mogla vedeti, katera vprašanja bo izvedenki postavila tožena stranka. Izvedenka je na podlagi pripomb obeh strank zahtevala dodatna pojasnila in tožeča stranka je na podlagi te zahteve dostavila dodatne listine. Sklicevanje na pomanjkljivo dokumentacijo je brezpredmetno, saj je izvedenka v mnenju natančno obrazložila in specificirala obračun terjatve ter navedla, katere dokumente in tudi katera plačila je upoštevala. V zvezi s trditvami o ničnosti menice tožeča stranka opozarja na stališče pravne teorije, da je menica veljavna tudi, kadar je izpolnjena za višji znesek od dogovorjenega. Izdajatelj menice pa je v takem primeru odgovoren le za plačilo dogovorjenega zneska. Stališče, da v takem primeru ne odgovarja niti za dogovorjeni znesek, ni pravilno. Očitki napačne uporabe materialnega prava so nerazumljivi in pavšalni, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno pravilno. Tožeča stranka je na menici izpolnila poljubni datum dospelosti, kar je v skladu z menično izjavo. Tožeča stranka se tudi ne strinja s trditvijo, da tožena stranka v spis ni mogla predložiti dokumentacije, s katero razpolaga glavni dolžnik, saj dokumentacija, ki jo je vložila, po vsebini v celoti pripada glavnemu dolžniku. Tožena stranka je namreč prek lastniških povezav in prek računovodstva neposredno povezana z glavnim dolžnikom. Sklicevanje na preplačila za Z.G. je neutemeljeno, saj tožeča stranka niti ne ve, na katero pogodbo s tožena sklicuje. Če s tem misli prodajno pogodbo z dne 30.6.2010, pa je izvedenka pojasnila, da so se s temi preplačili kompenzirali 21., 22., 23. in 24 obrok po pogodbi o leasingu, predmet vtoževane terjatve pa so 25. do 32. obrok. V zvezi z novim dejstvom pa tožeča stranka navaja, da iz opomb stečajnega upravitelja izhaja kvečjemu, da je sporna višina terjatev, ne pa sam obstoj terjatve. Predmet te pravde so neplačani in zapadli 25. do 32. obrok po leasing pogodbi št. 2, predmet v stečaj prijavljene terjatve pa celotna pogodbena vrednost več leasing pogodb. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče pojasnilo, da so tožeči stranki tekom postopka nastali višji stroški zaradi plačila sodne takse in nagrade za izvedenko.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je glede odločilnih dejstev ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka šele na poziv sodišča predložila listine, ki jih je izvedenka nato uporabila pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki je predstavljalo podlago odločitvi, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena določba 286. člena ZPP. Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah, vloženih pred zaključkom prvega naroka, oziroma kasneje, vendar v skladu s sklepom sodišča prve stopnje, pojasnila, kako je izračunala višino obveznosti tožene stranke, v spis je priložila pogodbe o finančnem leasingu in izpiske iz poslovnih knjig (A6 do A9 in A16 do A19) ter glede višine predlagala še imenovanje izvedenca. S tem je svojemu bremenu predlaganja dokazov glede na bolj ali manj pavšalne ugovore o višini obveznosti po pogodbi o leasingu št. 2 zadostila, saj ji ni mogoče očitati, da bi morala „na zalogo“ predlagati vse listine, ki bi jih morda izvedenka še potrebovala. Prav zato se lahko po določbi drugega odstavka 252. člena ZPP na zahtevo izvedenca izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si izvedenec mogel ustvariti mnenje. Gre za neke vrste materialno procesno vodstvo, ki ga zakon izrecno predvideva, saj bi brez intervencije izvedenca v veliko primerih lahko prišlo do situacije, ko izvedenec svoje naloge ne bi mogel opraviti in bi bilo njegovo imenovanje nesmiselno. Ker je tožeča stranka dodatne listine priložila v zvezi z zahtevo izvedenca, določba 286. člena ZPP ni bila kršena.

8. V nasprotju s podatki spisa pa je naslednja pritožbena trditev, da naj bi bil toženi stranki in sodišču onemogočen vpogled v listine, ki jih je izvedenka uporabila pri izdelavi mnenja. Tožeča stranka je namreč te listine v spis vložila v zadostnem številu, tako da so vložene med prilogami spisa (od A25 dalje), skupaj s pripravljalno vlogo pa so bile vročene tudi toženi stranki, kot izhaja iz vročilnice, pripete k strani 169 spisa. Tožena stranka je torej imela možnost opredeliti se do vsebine dodatno vloženih listin, zato o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

9. Trditve o neustreznosti listin, vloženih v spis, so nerazumljive, saj so vsi izpiski iz poslovnih knjig podpisani in ožigosani. Vprašanje, ali so bile v spis vložene listine pravilno podpisane in ožigosane, pa v tej fazi postopka niti ni več odločilno. Sodišče prve stopnje je na ugovore tožene stranke odgovorilo in pojasnilo, da se je izvedenka do vseh listin opredelila, saj je v mnenju natančno obrazložila in specificirala obračun terjatve. Na tak obračun pa tožena stranka niti ni imela konkretnih ugovorov. V tem smislu je treba razumeti zaključke sodišča, da tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Z listinami in izvedenskim mnenjem je namreč tožeča stranka izkazala obstoj svoje terjatve, zato se je tako imenovano „procesno dokazno breme“ prevalilo na toženo stranko, ki bi morala s konkretnimi ugovori in dokazi izpodbiti zaključke glede višine obveznosti, če bi hotela doseči zase ugodno odločitev v pravdi, tega pa ni storila.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede ničnosti menice. Sodišče prve stopnje se je do njih opredelilo v točki 18. sodbe. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti celotne menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja. Seveda pa ni mogoče na podlagi napačno izpolnjene menice zahtevati višjega plačila. V predmetni zadevi je zato sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku le v višini, ki ustreza zapadli in neplačani obveznosti tožene stranke po pogodbi 2, torej v skladu z menično izjavo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, iz ravnanja tožeče stranke, ki je takoj, ko je ugotovila, da je na menico zapisala zneske vseh obveznosti med pravdnima strankama in ne le obveznosti po pogodbi 2 (med strankama je očitno odprtih precej obveznosti), tožbo za razliko umaknila, o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ni mogoče govoriti. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Glede drugih obveznih sestavin menice, v zvezi s katerimi bi bilo mogoče ugotavljati ničnost menice, pa tožena stranka ni navedla ničesar konkretnega.

11. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožeča stranka tožene ni pravočasno opominjala na njeno obveznost iz naslova poroštva. Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo na opomin, ki ga je po vložitvi predloga za izvršbo tožeča stranka poslala priporočeno, vendar to na pravilnost odločitve o obrestih ne vpliva. Pritožnica namreč spregleda, da je v menični izjavi (priloga A10) jasno zapisano, da je bila menica izdana za zavarovanje plačila obveznosti po Pogodbi o finančnem leasingu št. 2 z vsemi obrestmi in stroški vred.

12. Pritožbeni ugovori v zvezi z naravo terjatve niso razumljivi, saj se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z ugovori glede obstoja in višine terjatve. Navedlo pa je tudi, da je tožena stranka menice izdala kot porok za obveznosti leasingojemalca po Pogodbi o finančnem leasingu št. 2 in višino obveznosti po tej pogodbi je ugotavljalo z izvedencem.

13. Tožena stranka zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah ne more izpodbiti obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje glede višine terjatve in glede tega, ali so bile obveznosti vodene v EUR ali CHF (vsi temeljijo na izvedenskem mnenju, v katerem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenka popolno, jasno in obrazloženo odgovorila na vsa postavljena vprašanja). Prav tako le pavšalno vztrajanje pri tem, da bi morala izvedenka sama vpogledati v poslovne knjige namesto v kopije, ki jih je predložila tožeča stranka, ne da bi pri tem tožena stranka navedla konkretne okoliščine, zaradi katerih dvomi v predložene listine, ne zadošča za zaključek, da bi sodišče prve stopnje moralo postopati drugače. Preplačila po pogodbi Z.G. so bila upoštevana v izračunu stanja odprtih obveznosti, ki ga je izdelala izvedenka in ga je povzelo sodišče prve stopnje v razlogih za svojo odločitev. Tožena stranka s pritožbenimi trditvami, da so bila „napačno upoštevana preplačila po pogodbi Z.G., kjer ni bilo navedeno, kako in kaj se preplačila po tej pogodbi upoštevajo in knjižijo“, ne da bi pri tem povedala, kako bi se preplačila morala knjižiti in v čem se to razlikuje od ugotovitev izvedenke glede knjiženja preplačil pri tožeči stranki, ne more uspeti. Novo dejstvo, na katerega tožena stranka opozarja v pritožbi, to je stečaj glavnega dolžnika, na odločitev v tej pravdi ne vpliva. Po načelnem pravnem mnenju VS RS, sprejetem 21.6.2013, in objavljenem v zbirki pravna mnenja I/2013, obveznosti kapitalskih družb ne prenehajo celo z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka in porok (1) ostane zavezan za plačilo obveznosti, za katero je jamčil. 14. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Res je tožeča stranka na koncu uspela le v manjšem delu, vendar pritožnica spregleda, da je bila tožba za prisojeni znesek vseeno potrebna (tožena stranka je zahtevku ugovarjala v celoti) in da je večji del stroškov med postopkom (sodne takse, izvedenina) in tudi po odločitvi v izpodbijani sodbi nosila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo določbo prvega dela prvega stavka drugega odstavka 154. člena ZPP.

15. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.056,03 EUR (tar.št.3210 in DDV).

op. št. 1: Kot pravilno opozarja pritožba, v tej zadevi menica še ni bila indosirana, zato o abstraktnosti, ki sicer velja za menice, ni mogoče govoriti in menični zavezanec lahko uveljavlja tudi ugovore iz temeljnega razmerja.