Jedro

Ker tožnikov delodajalec družba A. d.o.o. v prošnji za podaljšanje roka ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih predlaga podaljšanje, tožnik sam pa za podaljšanje roka za izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, ki so mu bile posredovane v dopisu toženke, niti ni zaprosil, je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko roka za odgovor oziroma izjasnitev ni podaljšala. Ker tožnik oziroma njegov delodajalec ni niti navedel, kaj šele izkazal opravičenega razloga za podaljšanje roka, je namreč skladno z 99. členom ZUP pravilno štela, da niso podani opravičeni razlogi za podaljšanje roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka); odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) ter da v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v skladu s 33. in 37. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zavod RS za zaposlovanje namreč ni podal soglasja za tožnikovo zaposlitev, ker je ugotovil, da ni izpolnjen pogoj po 4. točki prvega odstavka 17. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT), saj njegov delodajalec ne izkazuje aktivnega poslovanja. Poudarja, da je tožnika in njegovega delodajalca - A. d.o.o. seznanila z navedenim dopisom Zavoda RS za zaposlovanje z dne 23. 2. 2016 in ju pozvala, da se v roku 8 dni od prejema tega dopisa pisno ali ustno na zapisnik izrečeta o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Družba A. d.o.o. je 4. 4. 2016 toženko zaprosila za podaljšanje roka za odgovor, vendar je bila prošnja zavrnjena, saj niso bili navedeni razlogi, zakaj želijo podaljšanje roka.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v tem upravnem postopku prišlo do kršitve načela zaslišanje stranke, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Izpostavlja, da kot državljan Kitajske in oseba, ki ima težave z razumevanjem slovenskega jezika, v roku 8 dni ni mogel učinkovito izvršiti svoje pravice seznaniti se z ugotovitvami Zavoda RS za zaposlovanje in izjaviti se o teh okoliščinah. Kljub dejstvu, da je družba A. d.o.o. toženko zaprosila za podaljšanje roka, le-ta roka ni podaljšala. S tem je, zlasti upoštevaje hudo posledico zavrnilne odločbe za tožnika, to je dolžnost zapustiti Republiko Slovenijo, prekršila načelo zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zaradi kršitve načela zaslišanja stranke v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Poudarja, da bi v primeru razumnega roka priložil tudi druga dokazila, relevantna za predmetni postopek, s katerimi bi izkazal upravičenost prošnje za izdajo enotnega dovoljena za prebivanje in delo, predvsem potrdilo o šolanju na Gea College v Ljubljani. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2016 odgovarja na tožbene navedbe in sodišču smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2016 ter vztraja pri tožbenem predlogu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama je sporna zavrnitev prošnje tožnika, državljana Kitajske, ki jo je vložil 13. 1. 2016 in po pozivu organa dopolnil 16. 2. 2016, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji po 37. členu ZTuj-2. 7. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona. Iz šestega odstavka 37. člena ZTuj-2 pa med drugim izhaja, da če soglasje pristojnega organa ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za pisno odobritev z odločbo zavrne.

8. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da Zavod RS za zaposlovanje (Zavod), kot pristojni organ po zgoraj citiranih določbah 37. člena ZTuj-2, z dopisom z dne 23. 2. 2016 ni izdal soglasja za zaposlitev tožnika pri delodajalcu, družbi A. d.o.o., zaradi neizpolnjevanja pogojev po 4. točki prvega odstavka 17. člena ZZSDT1, in sicer ker delodajalec ne izkazuje aktivnega poslovanja. Pri delodajalcu namreč po ugotovitvah Zavoda z vpogledom v izpis Kataloga poslovnih subjektov najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge ni bila zaposlena in vključena v obvezna socialna zavarovanja najmanj ena oseba, zaposlena za polni delovni čas. Delodajalec pa tudi v vsakem od zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge ni imel prilivov iz naslova opravljanja dejavnosti v višini najmanj 10.000 EUR na transakcijski račun družbe, kar je Zavod ugotovil iz pridobljenega potrdila FURS z dne 9. 2. 2016. Nato je toženka z dopisom št. 214-389/2016-8 z dne 17. 3. 2016 tožnika in njegovega delodajalca, družbo A. d.o.o., seznanila z ugotovitvami v postopku.

9. Ker so bili torej razlogi za zavrnitev soglasja Zavoda za izdajo enotnega dovoljenja na strani delodajalca je toženka ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 37. a člena ZTuj-22 po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je poleg tožnika tudi njegovega delodajalca, družbo A. d.o.o., z dopisom z dne 23. 2. 2016 seznanila z ugotovitvami v postopku ter jima določila rok za odgovor.

10. Iz upravnega spisa zadeve je razvidno, da je tožnik navedeni dopis toženke št. 214-389/2016-8 z dne 17. 3. 2016 - seznanitev z ugotovitvami v postopku, v katerem mu je bil določen 8-dnevni rok od prejema tega dopisa, da se pisno ali ustno na zapisnik pri organu izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, prejel 22. 3. 2016, družba A. d.o.o. pa 24. 3. 2016. Ni sporno, da tožnik odgovora na ta dopis toženke ni vložil, saj tega niti ne zatrjuje. Je pa prošnjo za podaljšanje roka za odgovor nesporno podal tožnikov delodajalec, družba A. d.o.o. Prav tako ni spora o tem, da družba A. d.o.o. v prošnji za podaljšanje roka z dne 1. 4. 2016 ni navedla nobenih razlogov, s katerimi svojo prošnjo za podaljšanje roka utemeljuje.

11. V predmetni zadevi se je torej upravni postopek začel na podlagi zahteve stranke (tožnika). V skladu s 140. členom ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno3; za svoje navedbe pa mora, če ne gre za splošno znana dejstva, predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, pri čemer če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek4. Kot že navedeno pa tožnikov delodajalec, družba A. d.o.o., v prošnji za podaljšanje roka ni navedel prav nobenih razlogov, zaradi katerih prosi za podaljšanje in na podlagi katerih bi toženka lahko presodila, ali so le-ti opravičeni5. 12. Ker torej tožnikov delodajalec, družba A. d.o.o., v prošnji za podaljšanje roka ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih predlaga podaljšanje, tožnik sam pa za podaljšanje roka za izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, ki so mu bile posredovane v dopisu toženke št. 214-389/2016-8 z dne 17. 3. 2016, niti ni zaprosil, je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko roka za odgovor oziroma izjasnitev ni podaljšala. Ker tožnik oziroma njegov delodajalec ni niti navedel, kaj šele izkazal opravičenega razloga za podaljšanje roka, je namreč skladno z 99. členom ZUP pravilno štela, da niso podani opravičeni razlogi za podaljšanje roka6. Glede na navedeno sta torej tako tožnik kot njegov delodajalec imela možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, česar pa v danem roku nista izkoristila oziroma v upravnem postopku nista podala obrazložene prošnje za podaljšanje roka za izjasnitev. Po presoji sodišča tako tožbeni ugovor kršitve pravil postopka ni utemeljen.

13. Tožbenih navedb, ki se nanašajo na prekratek rok za odgovor, pa sodišče skladno z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)7 ni moglo upoštevati. Da je v pozivu toženke določen 8 dnevni rok prekratek, namreč v prošnji za podaljšanje roka ni bilo navedeno. Zakaj tožnik tega ni navedel že v upravnem postopku oziroma zakaj sam sploh ni vložil prošnje za podaljšanje roka, pa v tožbi ni pojasnil. 14. Glede na povedano je po presoji sodišča toženka tožnikovo prošnjo na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila, saj ni dokazal, da izpolnjuje zakonske pogoje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

15. Sodišče pa na tem mestu zgolj dodaja, da tožnik s predložitvijo potrdila o šolanju na Gea College v Ljubljani (ki ga je priložil k tožbi) v tem postopku, v katerem gre za prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo, niti ne bi mogel uspeti, saj upravni organ skladno z veljavno zakonodajo ne more izdati dovoljenja za prebivanje in delo na osnovi predložitve potrdila o šolanju. Iz upravnega spisa zadeve namreč izhaja, da je tožnik podal vlogo in izrazil namero za bivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve oziroma dela in v celotnem postopku ni nikoli izrazil namere, da želi bivati v Republiki Sloveniji iz razloga študija oziroma izobraževanja.

16. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločilo na nejavni seji, saj je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z 52. členom tega zakona ne more upoštevati (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru zavrnitve tožbe, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 V skladu s 4. točko prvega odstavka 17. člena ZZSDT zavod v postopku izdaje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve na zahtevo upravne enote poda soglasje k enotnemu dovoljenju, če delodajalec aktivno posluje, kar pomeni, da je pri delodajalcu najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge že zaposlena in vključena v obvezna socialna zavarovanja najmanj ena oseba, zaposlena za polni delovni čas, ali da je imel delodajalec v vsakem od zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge prilive iz naslova opravljanja dejavnosti najmanj v višini 10.000 evrov na transakciji račun, odprt v Republiki Sloveniji. 2 Določba prvega odstavka 37. a člena ZTuj-2 med drugim določa, da lahko prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. V primeru, ko soglasje za izdajo enotnega dovoljenja ni zavrnjeno iz razlogov na strani tujca, se odločba o zavrnitvi izdaje enotnega dovoljenja vroči tudi delodajalcu.Določba drugega odstavka 37. a člena ZTuj-2 pa določa, da mora tujec ali njegov delodajalec prošnji za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja priložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, pogodbo o zaposlitvi ali opravljanju dela ter druga dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih za podajo soglasja določa zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev. 3 Prvi odstavek te določbe ZUP. 4 Drugi odstavek te določbe ZUP 5 V skladu s tretjim odstavkom 99. člena ZUP se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. 6 Glej tudi: sodbo VSRS I Up 164/2017 z dne 4. 10. 2017. 7 V skladu 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; pri čemer se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.