Jedro

Obligacijski zakonik ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo.

Pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem.

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank se zavrneta in se izpodbijani sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.342,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Naložilo je še, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.161,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev. Sodišče je 1. 7. 2021 (glavna obravnava je bila končna 11. 6. 2021) izdalo dopolnilno sodbo, s katero je izrek sodbe z dne 11. 6. 2021 dopolnilo tako, da je v izreku dodalo novo II. točko, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.312,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 do plačila (točka I. izreka dopolnilne sodbe) in še prisodilo 5,60 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči (II. točka izreka dopolnilne sodbe).

2. Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, torej v I. točki in glede sodbe v delu pravdnih stroškov iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zaradi litispendence zavrže oziroma vsebinsko tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da jo višje sodišče zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev v tej zadevi, ni sporno in sicer je tožeča stranka kot naročnik izvedla postopek oddaje javnega naročila za sklenitev gradbene pogodbe za rekonstrukcijo obstoječega podstrešja na stanovanjskem delu objekta Doma B. z glavnim izvajalcem družbo A. d.o.o. - sedaj v stečaju po fiksnih cenah na osnovi izmer. Toženec je bil podizvajalec tožeče stranke, glavni izvajalec je bil A. d.o.o., sedaj v stečaju. Z aneksom št. 3 h gradbeni pogodbi je bila tožena stranka nominirana kot podizvajalec za izvedbo krovsko kleparskih del. Z aneksom št. 9 h gradbeni pogodbi je bila vrednost nominiranih del toženca zvišana na 93.780,70 EUR brez DDV. Toženec je izvedel krovsko-kleparska dela. Vrednost teh del po cenah, dogovorjenih z gradbeno pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in glavnim izvajalcem, znaša skupno 54.783,71 EUR. Toženec je izvedel tudi rušitvena in tesarska dela ter dela v zvezi s stavbnim pohištvom, ki so bila sicer predmet gradbene pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in glavnim izvajalcem, vendar za ta dela toženec ni bil nominirani podizvajalec. Vrednost teh izvedenih del po gradbeni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in glavnim izvajalcem, znaša 23.312,04 EUR. Toženec je imel v gradbeni pogodbi, ki jo je sklenil z glavnim izvajalcem za izvedbo del A. d.o.o. - v stečaju za izvedbo del, ki jih je investirala tožeča stranka kot naročnik, dogovorjene višje cene za izvedbo istih del, kot so bile cene, dogovorjene med tožečo stranko in glavnim izvajalcem, kar znaša skupno 54.783,71 EUR. Tožeča stranka je tožencu neposredno plačala 82.437,81 EUR. Tožeča stranka je naknadno ugotovila, da je dela tožencu preplačala. Zato je med pravdnima strankama sporno ali to drži, torej ali je tožeča stranka toženo plačala, čeprav je vedela, da mu ni dolžna plačati, ali je tožeča stranka dolžna neposredno tožencu plačati za dela, za izvedbo katerih ni nastopal kot nominirani podizvajalec in po katerih cenah je tožencu dolžna plačati za izvedbo vseh del, tako tistih, s katerimi je bil nominiran pri tožeči stranki, kot tistih, pri katerih ni bil nominiran, pa jih je nesporno izvedel na gradbišču tožnice za rekonstrukcijo obstoječega podstrešja na stanovanjskem delu objekta.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za zahtevek tožeče stranke uporabilo določbe Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Tožeča stranka je namreč šele po izdaji šeste začasne situacije oziroma ob predlogu sedme začasne situacije, ki ni bila nikoli potrjena, ugotovila, da naj bi glavni izvajalec dela toženca potrdil v višji vrednosti, kot je bila z gradbeno pogodbo dogovorjena vrednost krovsko kleparskih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka nedvomno dela tožencu plačala po višji ceni, kot je bila sklenjena v gradbeni pogodbi. Pravilno je tudi zaključilo, da krivda, katero namreč toženec očita tožeči stranki, pri verzijskem zahtevku ni bistvena. Bistveno je, da se je ena stranka na račun druge stranke brez pravnega temelja obogatila. Toženec namreč tudi v pritožbi uveljavlja, da bi tožeča stranka morala vedeti, da plačuje po višjih cenah.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je bila tožeča stranka tožencu dolžna plačati tudi za nesporno opravljena dela po gradbeni pogodbi, za katera pa ni bil nominirani podizvajalec, po cenah iz gradbene pogodbe, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ o neposrednem plačilu naročnika podizvajalcu. Tako je ugodilo zahtevku tožeče stranke kot naročnika le deloma, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka na eni strani nekatera dela po gradbeni preplačala, na drugi strani pa je bila dolžna plačati še nekatera neplačana dela podizvajalca, za katera sicer ni bil nominiran, jih pa je nesporno izvedel. Vsa dela je obračunalo po cenah iz gradbene pogodbe med tožečo stranko kot naročnikom in A. d.o.o. - v stečaju kot glavnim izvajalcem.

**Glede pritožbe tožeče stranke**

8. Pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo koneksnost tudi za tisti del zahtevka, kjer toženec ni bil nominirani podizvajalec, niso pravilne. Obligacijski zakonik v 631. členu ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. _Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo._1 Glede na dikcijo 631. člena OZ, stališče teorije in sodne prakse ne vzdrži stališče pritožnice, da zaradi tega, ker je toženec eno vrsto del na gradbišču, kjer je bila naročnica del tožnica, izvajalec pa A. d.o.o. - v stečaju, izvajal kot nenominirani podizvajalec glavnega izvajalca A. d.o.o. - v stečaju, da glede teh del ni podana koneksnost terjatev.

9. Pojem „nominiranih podizvajalcev“ uvaja Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), ki v 94. členu določa, da mora ponudnik, če bo izvajal delo s podizvajalci, le-te navesti v ponudbi. Določba ureja postopek nominacije podizvajalca bodisi pred bodisi tekom izvedbe javnega naročila za bodoča izvedena dela in ureditev neposrednih plačil nominiranim podizvajalcem. Postopek nominacije podizvajalca je nedvoumno opredeljen; v kolikor podizvajalec v skladu z določbami 94. člena ZJN-3 ni bil nominiran pred izvedbo svojih del, ni podlage za to, da bi mu moral naročnik izvesti neposredno plačilo.

10. Zahteve iz 94. člena ZJN-3 za toženo stranko glede del, za katera ni bila navedena v pogodbi med tožečo stranko in glavnim izvajalcem A. d.o.o. nedvomno niso bile izpolnjene, vendar pa to ne pomeni, da ni mogoč zahtevek po 631. členu OZ. Ni jasno, kam vodi argumentacija pritožnice, da s tem, ko plača podizvajalcu za nenominirana dela, obstaja nevarnost, da bo plačala dvakrat tako glavnemu izvajalcu kot podizvajalcu, saj obstaja enaka „nevarnost“ tudi če plača nominiranemu podizvajalcu. Kot se je že opredelila sodna praksa,2 za koneksnost ni bistveno pogodbeno razmerje pač pa opravljena ista dela.

11. Glede pritožbenih navedb, da toženka na tožnico nikoli ni naslovila zahtevka za neposredno plačilo, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve, ki upošteva specifičnost situacije v tej zadevi. Toženec je plačilo že prejel in tako ni imel podlage, da poda (ponovno) zahtevek za neposredno plačilo. Tožnica pa nima podlage, da zahteva njegovo vrnitev, saj ni plačala nečesa, česar ni bila dolžna plačati.

12. Pritožbeno zatrjevanje, da je plačilo spornih del plačala neposredno glavnemu izvajalcu, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom naložilo breme dokazovanja za plačilo tožnice glavnemu izvajalcu tožnici. Le-ta ga ni zmogla, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica glavnemu izvajalcu ni plačala. Njena „_logična sinteza negativnega dejstva_“, da glavni izvajalec A. d.o.o. - v stečaju v zastaralnem roku plačila za sporna dela od tožeče stranke ni zahteval, kar vodi v zaključek, da je tožnica za ta dela glavnemu izvajalcu plačala, ne zdrži resne presoje. Če drži, da glavni izvajalec ni zahteval plačila za sporna dela, je za to mogočih množica razlogov tako življenjskih kot ekonomskih (pozabljivost, namen, stečaj, neurejenost knjigovodstva, itd...), prav gotovo pa ni mogoč zaključek, da to dejstvo dokazuje drugo dejstvo, to je plačilo tožnice za sporna dela glavnemu izvajalcu.

13. Glede na vse navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

**Glede pritožbe tožene stranke**

14. Tožena stranka ponovno uveljavlja ugovor litispendence, saj naj bi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru potekala pravda med identičnima strankama o identičnem dejanskem stanju in historičnem dogodku. Pritožbeno sodišče odgovarja, da tožena stranka nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre sicer res za spor med istima pravdnima strankama in da gre za vprašanja iz istega historičnega dogodka, vendar v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 721/2017 tu tožena stranka nastopa kot tožeča stranka in od tu tožeče, tam tožene stranke, zahteva plačila za opravljena dela, za katera mu tu tožeča stranka še ni plačala, kar zahteva na podlagi trditev, da mu je za opravljena dela tožeča stranka dolžna plačati po cenah, ki jih je imel dogovorjene z glavnim izvajalcem. Tam zahteva plačilo razlike med že plačanimi 82.437,81 EUR in višino plačila, do katerega meni, da je še upravičen, gre za 20.840,07 EUR. V tej zadevi pa tožeča stranka od tožene zahteva vrnitev zneska, ki ga je že preplačala za opravljena dela in sicer razliko med ceno, katero je tožena stranka dogovorila z glavnim izvajalcem A. d.o.o. - v stečaju in ceno, ki jo je A. d.o.o. - v stečaju dogovoril s tožečo stranko.

15. Glede očitka kršitve postopka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, pritožbeno sodišče odgovarja, da je tožena stranka s temi pričami želela dokazati, da je tožnica tudi druge podizvajalce plačevala po višjih cenah, kar pa ni bistveno za to zadevo. Bistveno je, da je bila tožnica v pogodbenem razmerju z A. d.o.o. - v stečaju in je bila zavezana plačevati v skladu s pogoji iz te pogodbe, ne pa v skladu s pogoji iz pogodbe med toženo stranko in A. d.o.o. - v stečaju ali enako, kot naj bi plačevala druge podizvajalce. Navedbe o kršenju ustavnega načela enakosti glede podizvjalcev, ker naj bi bili različno plačani po gradbeni pogodbi, so pavšalne in pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na njih.

16. Glede pritožbenih navedb, da bi tožeča stranka morala vedeti, kakšne so cene in kaj plačuje, pritožbeno sodišče meni enako kot sodišče prve stopnje (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in sicer, da pri zahtevku na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 191. členom OZ ni pomembno vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga. Zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri nebistvena in pritožbeno sodišče na njih ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).3 Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem. Tega ne morejo spremeniti pritožbene trditve, da sta bili pravdni stranki zaradi „konkludentnih dejanj“ tožnice, ki je predhodno plačevala po cenah dogovorjenih med tožencem in glavnim izvajalcem A. d.o.o. - v stečaju, v pogodbenem razmerju. Bistvo določbe 191. člena OZ je v tem, da ne more zahtevati vrnitve plačila tisti, ki ve, da plačuje nekaj, kar ni dolžan. Tožnica pa ves čas zatrjuje in ji je uspelo dokazati, da je plačala nekaj, kar ji po pogodbi z A. d.o.o. - v stečaju (in edino s katero je bila v pogodbenem razmerju) ne bi bilo treba in da za to ni vedela, saj ji je glavni izvajalec predlagal zgolj začasne situacije, iz katerih niso bile razvidne cene podizvajalcev. Šele, ko bi skupna vrednost del (razvidna iz VI. začasne situacije), ki bi jih naj plačala tožencu, presegla skupno pogodbeno ocenjeno vrednost del, za katere je bil nominiran toženec, je tožnica ugotovila svojo zmoto. Razlogi, kot jih ponuja pritožnica, niso smiselni, saj bi v primerih, ko je nekdo večkrat plačal nekaj, kar mu ne bi bilo treba, lahko dolžnik trdil, da se je vzpostavila poslovna praksa in je s konkludentnimi dejanji (plačilom) upnik pristal na (npr. višje) plačilo nečesa, kar mu ne bi bilo treba plačati, saj je s tem plačilom sprejel ponudbo prejemnika plačila in sklenil pogodbo.

17. Neutemeljeni so tudi očitki o napačni uporabi materialnega prava, ker bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe 12. in 28. člena OZ. Sodišče prve stopnje je na podano dejansko stanje apliciralo pravilno materialno pravo. Glede konkludentnosti dejanj kot izraza volje za sklenitev pogodbe in s tem v zvezi vzpostavitvijo poslovne prakse pa razlogi pritožbe, kot že rečeno pod zgornjo točko, niso pravilni.

18. Glede na vse navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena.

**Sklepno**

19. Pritožbi strank nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je zavrnilo in sodbo ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato vsaka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej Sodba VS RS II Ips 269/2018, Sodba in sklep II Ips 162/2018, Sklep III Ips 88/2017 ter N. Plavšak, Komentar OZ k 631. členu Tax-Fin-Lex. 2 „Pogoj koneksnosti terjatev po 631. členu OZ je podan takrat, ko se obe terjatvi (torej terjatev podizvajalca do izvajalca in terjatev izvajalca do naročnika) nanašata na ista dela in ne zgolj na dela, opravljena v okviru istega pogodbenega razmerja.“ glej sklep VS RS II Ips 201/2018. 3 Glede prakse ESČP, glede statusa tožeče stranke kot enega največjih domov za ostarele, glede konkludentnih dejanja in ustaljene sodne prakse med strankama, ugotavljanje volje strank z indici.