Jedro

Hoja po stopnicah sama po sebi res ne velja za nevarno in ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tudi v obravnavanem primeru objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana zato, ker ni imela organiziran delovni proces v dveh etažah, povezanih s stopniščem, ampak zato, ker je bilo stanje teh stopnic takšno, da je brez dvoma predstavljalo povečano nevarnost nastanka škode. Nevarnost spodrsnjenja je bila podana iz dveh razlogov - zaradi dotrajanosti stopnišča in spolzkosti nastopnih ploskev stopnic - zaradi razlite lužine in solne kisline. Takšna značilnost stopnic pa daje podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti obratovalca za posledice nevarnih pogojev dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka do 4/5 odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 11.8.1992, ko mu je na strmih betonskih in mokrih stopnicah v pocinkovalnici spodrsnilo tako, da je padel in dobil zvin levega zapestja in udarnino desnega zapestja. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožena stranka ni storila vsega, da stopnice, zaradi razlite lužine in solne kisline-mokre in spolzke, ne bi predstavljale povečane nevarnosti. Tožnik pa je bil tudi malomaren, ker se glede na znano stanje stopnišča, ni oprijel kovinske ograje. Zato je tožnik do 1/5 sam prispeval k škodnemu dogodku. Sodišče mu je priznalo odškodnino za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 450.000,00 SIT in za gmotno škodo 7.340,00 SIT. Ob upoštevanju 20 % soodgovornosti tožnika je bil toženi stranki naložen v plačilo znesek 525.872,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v znesku 35.823,00 SIT. V višjem delu (839.061,00 SIT) je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo pritožbi obeh strank o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeni, delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede stroškov postopka.

Zoper zavrnilni del te pravnomočne odločbe je tožnik vložil pravočasno revizijo. Z njo je izpodbijal odločitev sodišča druge stopnje in to zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v reviziji zatrjuje, da je podana izključna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, saj stopnice, po katerih je moral hoditi, niso le spolzke in strme, temveč je njihova nastopna ploskev zelo ozka. Tudi v primeru, da je k nastanku škodnega dogodka prispevala njegova neprevidnost, je tožnikov delež sokrivde zanemarljiv. Sodišču očita, da je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevalo dejstvo, da je med zdravljenjem prenašal neštete nevšečnosti (mobilizacijo, fizioterapijo, rentgensko sevanje, odvisnost od tuje pomoči), da bolečine prestaja še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Prav tako mu je bila prisojena prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so le te po mnenju izvedenca, zmanjšane za 5 % in jih bo moral trpeti, glede na svojo starost, najmanj še 47 let. Zmoten je tudi zaključek, da ni upravičen do odškodnine za sekundarni strah, zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne in poudarja, da je za nastale škodne posledice podana izključna odgovornost tožnika samega.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožeča stranka pa se na revizijski razlog iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni sklicevala.

Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Ta dejstva pa so naslednja: Tožnik se je poškodoval pri hoji navzdol po stopnicah, ki vodijo iz zgonje etaže pocinkovalnice v spodnjo. Zaradi razlivanja lužine in solne kisline - ki nista imeli ustreznega odtoka - so bile stopnice mokre in spolzke. Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo, ko je tožniku, ki se ni oprijemal kovinske ograje - pri hitenju navzdol zdrsnilo. Oškodovanec je v devetih letih dela v pocinkovalnici te stopnice v enakih okoliščinah prehodil 60 krat na dan. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijsko razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato so odveč ponavljajoče se trditve tožeče stranke o tem, da so bile nastopne ploskve spolzke in izrabljene in da naj bi zato nerodno stopil na njihov rob.

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejstev je tudi, po mnenju revizijskega sodišča, odločitev obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna. Hoja po stopnicah sama po sebi res ne velja za nevarno in ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tudi v obravnavanem primeru objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana zato, ker je imela organiziran delovni proces v dveh etažah, povezanih s stopniščem; ampak zato, ker je bilo stanje teh stopnic takšno, da je brez dvoma predstavljalo povečano nevarnost nastanka škode. Nevernost spodrsnjenja je bila podana zaradi dveh razlogov - zaradi dotrajanosti stopnišča in spolzkosti njegovih nastopnih ploskev. Takšna značilnost stopnic pa daje podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti obratovalca za posledice nevarnih pogojev dela (174. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 v zvezi s 1. odstavkom 63. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato se za škodo, ki nastane zaradi take dejavnosti odgovarja, ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR), zanjo pa odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR). Nevarna dejavnost v smislu 1. odstavka 154. člena ZOR je tista, pri kateri je tveganje večje od običajnega in nevarnosti, ki so jim udeleženci izpostavljeni, presegajo nevarnosti, s katerimi se sicer srečujejo. Obe izpodbijani odločbi zato pravilno izhajata iz objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Sodišči obeh stopenj sta tudi pravilno ugotovili prispevek tožnika k nastanku škode in s tem delež njegove odgovornosti. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Prav to je bilo ugotovljeno pri odločanju na obeh stopnjah, namreč, da se tožnik, ki je dobro poznal pogoje dela in stanje stopnišča, ni oprijemal ograje. S tem je opustil ustrezni ukrep in svojo varnost in prispeval k nastanku nesreče. Stališče obeh sodišč, da je tožnikov delež odgovornosti 20 %, je po presoji revizijskega sodišča pravilno. Večja odgovornost tožene stranke temelji na dejstvu, da ni podvzela vseh tehničnih varnostnih ukrepov pri delu, da bi bil oškodovanec kot delavec v podjetju ob normalni pazljivosti učinkovito varen pred nesrečo pri delu. Sokrivda tožnika pa je ugotovljena ob upoštevanju dejstva, da so bili tožniku dobro znani (sicer neustrezni) pogoji dela, saj ga je opravljal nepretrgoma devet let. Zato je šteti njegovo opustitev, da se ob spolzkih in mokrih stopnicah ni oprijemal ograje za hudo malomarnost. S takim načinom sestopanja je namreč zanemaril potrebno pozornost in previdnost pri delu. Zato se tožeča stranka ne more otresti svoje odgovornosti za nastanek škode v obsegu, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči. Tožnik očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo 200. člena ZOR in trdi, da je odmerjena odškodnina prenizka. Ponovno je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato so neutemeljene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove poškodbe in njihove posledice, mnenje izvedenca, način in potek zdravljenja.

Izhodišče preizkusa pravilne uporabe 200. člena ZOR je že ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik, roj. leta 1962, je ob padcu utrpel zvin levega zapestja in udarnino desnega zapestja. Trajne posledice se kažejo v mišični oslabelosti leve roke, njeni omejeni gibljivosti in zmanjšani grobi moči, pri čemer tožnik zaradi teh poškodb v funkcionalnem in fizičnem smislu ni pomembneje prizadet (5 %). Njegova večja prizadetost (20 %) izvira iz poprejšnjih poškodb, ki jih je utrpel izven dela. Zaradi poškodbe pri delu je trpel hude bolečine tri dni, srednje močne 4 dni, zmerne 16 dni in 3 tedne manj intenzivne bolečine.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija), ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire (medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa). Upoštevaje ta merila, revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožnikove telesne bolečine (200.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (450.000,00 SIT) primerna in ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da tožniku ne gre posebna odškodnina za prestani strah, saj mu škoda po zakonski opredelitvi iz 200. člena ZOR ni nastala. Odškodnina za strah se priznava le tedaj, če je intenziven strah trajal dalj časa. Situacija ob nesreči je bila trenutna, zdravljenje je potekalo brez komplikacij, zato ni mogoče govoriti o intenzivnejšem, dalj časa trajajočem strahu ob nesreči in med samim zdravljenjem.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvebo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).