Jedro

Ker je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo terjatev, glede katere dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, mora pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti, čeprav je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do toženca, saj gre za odločitev, ki predstavlja celoto - t. i. tričlenski izrek (ugotovitev o obstoju terjatve, ugotovitev o obstoju protiterjatve ter odločitev o njunem pobotanju).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 934,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je še, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 859,25 EUR iz naslova neizrabljenega dopusta (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 934,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 16. 3. 2013 do vključno 22. 3. 2013) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 160,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (IV. točka izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka v svojem pozivu za vračilo preveč izplačane plače z dne 13. 3. 2013 kot skrajni rok in zapadlost navedla datum 22. 3. 2013. Sklicuje se na navedeni poziv, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka toženca pozvala k vračilu glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od 12. 6. 2010, kar je dan po datumu zapadlosti iz zahtevka za vračilo z dne 12. 5. 2010. Navaja, da ni zahtevala zgolj zneska glavnice, temveč je tožnika pozvala, naj plača znesek 1.169,07 EUR, kar je znesek glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 22. 3. 2013. Pri datumu 22. 3. 2013 po navedbah tožeče stranke ne gre za datum zapadlosti, pač pa za datum, do katerega je tožeča stranka za potrebe poziva obračunala zakonske zamudne obresti za zagotovitev plačila celotnega dolga. Meni, da je zgolj v toženčevo korist dejstvo, da je zakonske zamudne obresti v tožbenem zahtevku zahtevala šele za obdobje od njegovega prejema poziva, torej od 16. 3. 2013 do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da mu je tožeča stranka za februar 2010 izplačala plačo v celotnem mesečnem znesku zato, ker je vedela, da toženec zaradi predčasnega zaključka vojaške misije na A. ne bo mogel izkoristiti vsega dopusta, ki mu je na misiji pripadal. Navedeno po njegovem mnenju izhaja iz sklepa tožeče stranke z dne 25. 2. 2010 in izpovedi toženca, da so mu na sestanku MORS ob zaključku misije predstavniki SV povedali, da mu bo plačan tudi neizrabljeni misijski dopust. Navaja, da v trenutku izplačila plače marca 2010 tožena stranka ni bila v zmoti glede previsoko obračunane in izplačane plače za toženca, ampak je na ta način tožencu in drugim rezervistom hotela pokriti neizrabljeni dopust na misiji. Po njegovem mnenju ni res, da ni predložil dokazov, koliko misijskega dopusta je izrabil od začetka do konca misije in koliko dopusta mu je ostalo neizkoriščenega, saj je predlagal lastno zaslišanje in predložil sklep in potrdilo MORS z dne 25. 2. 2010 o pripadajočem dopustu za leto 2010. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dopust iz navedenega sklepa ni misijski dopust, temveč pripadajoči letni dopust zunaj obdobja misije, po prepričanju toženca ni pravilna. Pove, da je bil na misijo napoten kot pripadnik rezervne sestave SV in ne kot profesionalni vojak in da kot rezervist ni bil zaposlen pri SV. Navaja, da mu je dopust pri tožeči stranki pripadal le za obdobje misije na A., in sicer 2,5 dni dopusta za vsak mesec misije, se pravi skupno 15 dni dopusta za 6 mesecev misije. Pove, da je del tega pripadajočega dopusta izkoristil v novembru in decembru 2009, ko je bil dva tedna na dopustu v Sloveniji, kar pomeni, da je takrat izkoristil 10 dni dopusta, ostalo pa mu je torej še 5 dni dopusta, kar izhaja iz omenjenega sklepa o dopustu. Navaja, da se sklep z dne 25. 2. 2010 kljub nekoliko zavajajoči dikciji lahko nanaša zgolj na preostali misijski dopust. Pove, da je pri siceršnjem delodajalcu imel le pravico do sorazmernega dela dopusta in pri njem preostalih 5 dni misijskega dopusta ni izkoristil, ker mu tega delodajalec ne bi odobril. Dalje nasprotuje navedbam tožeče stranke, da je izkoristil vseh pripadajočih 20 dni dopusta v času od 17. 11. do 6. 12. 2009, tega pa ne dokazuje niti tabela, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Pove, da so v tabeli na splošno navedeni planirani termini izrabe prostih dni za slovenske enote na mirovni misiji brez imen konkretnih vojakov in podatkov o dejansko izrabljenem dopustu. Kot nerazumljivo graja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 7, ki se nanaša na Pravilnik SV iz leta 2003 o letnem dopustu. Meni, da sodišče zamenjuje pravilnik s sklepom o razporeditvi toženca na misijo ter zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Glede vlaganja zahteve za varstvo pravic in odškodninskega zahtevka zaradi nezmožnosti izrabe preostalega dopusta toženec navaja, da zahteve ni vložil zato, ker na sami misiji ni mogel vlagati takih zahtev, odškodninskega zahtevka pa mu tudi ni bilo treba, saj mu je delodajalec plačal neizkoriščeni dopust z izplačilom celotne februarske plače. Glede zapadlosti njegove nasprotne terjatve navaja, da je zapadla najkasneje, ko jo je toženec uveljavljal v pobot (s pobotnim ugovorom v odgovoru na tožbo). Meni, da bi to vprašanje sodišče lahko razčistilo v okviru materialno procesnega vodstva. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni imel namere izkoristiti dopusta, kar naj bi izhajalo iz sklepa in potrdila z dne 25. 2. 2010. Meni, da je dokazal, da je izkoristil le 10 dni misijskega dopusta od pripadajočih 15 dni, zato bi sodišče moralo njegov pobotni ugovor upoštevati v celoti.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o terjatvi tožeče stranke, naj ji toženec vrne del plače za februar 2010 v višini 934,89 EUR. Ugotovilo je, da je bil toženec na misiji na A. namesto do 28. 2. 2010 le do 22. 2. 2010. Zavzelo je stališče, da zato tožencu pripada t. i. "misijska" plača le za obdobje dejanskega opravljanja nalog v tujini, torej do 22. 2. 2010, za obdobje od 23. 2. 2010 do vključno 28. 2. 2010 pa mora preveč izplačani znesek plače vrniti. Dalje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženca za plačilo nadomestila zaradi neizkoriščenega misijskega dopusta v višini 859,25 EUR, zaradi česar je toženčev pobotni ugovor zavrnilo.

7. Toženec utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja njegove terjatve iz naslova neizrabljenega dopusta do tožeče stranke in v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč pri odločanju o tem ni upoštevalo, da je toženec pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske in tako ni zaposlen pri toženi stranki, razen v času misije, tako da zunaj obdobja misije sploh ni imel pravice do dopusta. V tej luči je treba presojati tudi vsebino sklepa o letnem dopustu z dne 25. 2. 2010. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da je toženec izrabil ves pripadajoči dopust pri tožeči stranki. Kaj takega iz listine z naslovom ... z dne 16. 9. 2009 ne izhaja (A 17), saj ta sploh ne vsebuje poimenskega seznama delavcev, niti ni iz nje mogoče razbrati, da bi vsi delavci enote tožnika izrabili letni dopust v določenem trajanju v omenjenih obdobjih. Iz seznama odsotnosti toženca za obdobje od 1. 7. 2009 do 28. 2. 2010 pa ni razvidno, da bi toženec v obdobju misije sploh izrabljal dopust, tako da tudi navedeni dokaz ne more izpodbiti toženčeve trditve o neizkoriščenih 5 dneh letnega dopusta, ki ga je dokazal z lastnim zaslišanjem in predložitvijo sklepa in potrdila z dne 25. 2. 2010 (B 1 in B 3). Tudi v zvezi z zapadlostjo njegove terjatve toženec v pritožbi pravilno navaja, da je glede na izrecno sicer nenavedeni datum zapadlosti treba šteti kot datum zapadlosti datum uveljavljanja pobotnega ugovora (17. 6. 2013).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do toženca v višini 934,89 EUR, vendar pa gre pri uveljavljanju pobotnega ugovora za odločitev, ki predstavlja celoto - t. i. tričlenski izrek (ugotovitev o obstoju terjatve, ugotovitev o obstoju protiterjatve ter odločitev o njunem pobotanju), zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ne glede na to v celoti razveljaviti.

9. Tožeča stranka utemeljeno vlaga svojo pritožbo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od svoje terjatve za vračilo preveč izplačane plače. Iz poziva tožeče stranke z dne 13. 3. 2013 namreč izhaja, da datum 22. 3. 2013 ni bil naveden kot datum, do katerega lahko toženec prostovoljno izpolni svojo obveznost vračila dela plače, temveč iz njega izhaja, da je tožena stranka štela kot datum zapadlosti že 11. 6. 2010, dan 22. 3. 2013 pa uporabila kot presečni datum za izračun celotnega dolga toženca, ki je vključeval tudi zakonske zamudne obrestmi (1.169,07 EUR). Tudi to bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v ponovljenem postopku.

10. Pritožbena navedba toženca, da zahtevek tožeče stranke za vračilo plače ni utemeljen, ker mu je na ta način tožeča stranka plačala nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za čas misije, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je šlo pri plačilu 3.447,02 EUR za plačilo plače za ves mesec februar 2010 oziroma, da je znesek 934,89 EUR, katerega vračilo zahteva tožeča stranka, del plače za čas od vrnitve toženca nazaj v domovino (od 23. 2. 2010 do 28. 2. 2010). Iz plačilne liste izhaja, da gre za plačo, zato ni mogoče šteti, da gre za drug prejemek iz delovnega razmerja (nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta). Toženec pa lahko (in tudi je) svojo terjatev za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta uveljavlja v pobot s pobotnim ugovorom.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugotovitvijo neobstoja terjatve toženca do tožeče stranke ter tekom zakonskih zamudnih obresti od terjatve tožeče stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče glede na naravo zadeve in okoliščine primera izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč v razlogih tega sklepa moralo ponovno odločiti o obstoju terjatve tožeče stranke, teku zakonskih zamudnih obresti od te terjatve, ugotoviti obstoj terjatve toženca do tožeče stranke, terjatvi medsebojno pobotati in odločiti o dolžnosti plačila ter stroških postopka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.