Jedro

Tožena stranka s samo vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu še ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve do toženca. Verjetnost obstoja terjatve se presoja glede na okoliščine, ki izhajajo iz dejstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe. Če te zatrjevane okoliščine, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladujejo nad tistimi, ki utemeljujejo zaključek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, se šteje terjatev za verjetno izkazano. Vprašanje verjetne izkazanosti terjatve je torej vprašanje tehtanja teh okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o verjetni utemeljenosti oziroma, neutemeljenosti terjatve in s tem uspeha tožnika v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se tožencu prepovedalo odtujiti ali obremeniti njegov 55 % poslovni delež v družbi A. d. o. o. pri sodnem registru Okrožnega sodišča v Mariboru in na podlagi katerega naj bi se ta prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovala v sodnem registru. Zavrnilo je tudi del njenega predloga, na podlagi katerega naj bi začasna odredba veljala do izteka 15-dnevnega roka od pravnomočnosti odločbe, izdane v postopku, ki se pred prvostopenjskim sodiščem vodi pod opr. št. Pd 465/2017, pri čemer naj ugovor zoper začasno odredbo ne bi zadržal njene izvršitve in da je dolžan dolžnik upniku povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je verjetnost svoje terjatve izkazala že s samo vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu, sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da terjatev le zaradi same vložitve tožbe ni verjetno izkazana, pa se nanaša na drugačne primere. Poleg tega je tožeča stranka verjetnost terjatve izkazovala tudi z drugimi navedbami (da je toženec kršil konkurenčno prepoved, da je zato tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička iz poslovanja s podjetji C. in D. ter zaradi stroškov priprave na razpis B.). To pa tožeča stranka vtožuje v obravnavanem postopku. Za te navedbe je tožeča stranka v spis predložila listinske dokaze, in sicer dopise, ki potrjujejo, da sta C. in D. na podlagi ravnanja toženca prenehala sodelovati s tožečo stranko, seznam projektov in račune, ki izkazujejo poslovanje upnika z navedenima podjetjema pred letom 2008, zapisnik o zaslišanju E.E., računovodsko dokumentacijo,..., kar vse se že nahaja v spisu. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka te dokaze ponovno vložiti v spis. Verjetnost terjatve tožeče stranke pa nedvomno izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 9. 2017, opr. št. VIII Ips 4/2017, na katero se je tožeča stranka tudi sklicevala glede verjetnosti obstoja terjatve. V tej odločbi je Vrhovno sodišče RS napotilo sodišče prve stopnje na ugotavljanje višine izgubljenega dobička, to pa jasno kaže na verjeten obstoj terjatve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, ker je ugotovilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe tožeča stranka ni izpolnila že osnovne predpostavke, saj v tem predlogu ni izkazala, da njena terjatev zoper toženca verjetno obstoji. Prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki se glede na četrti odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) uporablja tudi v postopkih individualnih delovnih sporov, določa, da izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

7. Iz predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe izhaja, da je verjetnost terjatve izkazana že s tem, ker je tožeča stranka vložila tožbo v tem individualnem delovnem sporu, oziroma da iz njenih dosedanjih navedb in dokaznih predlogov izhaja, da je toženec s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved in da je posledično tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička iz poslovanja s podjetji C. in D. ter zaradi stroškov priprave na razpis B.. Poleg tega je tožeča stranka verjetnost terjatve izkazovala tudi s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 4/2017 z dne 19. 9. 2017, v kateri je navedeno, da je podana kršitev konkurenčne prepovedi in da je potrebno v postopek pritegniti izvedenca, ki bi ocenil višino izgubljenega dobička.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s samo vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu še ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve do toženca. Verjetnost obstoja terjatve se presoja glede na okoliščine, ki izhajajo iz dejstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe. Če te zatrjevane okoliščine, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladujejo nad tistimi, ki utemeljujejo zaključek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, se šteje terjatev za verjetno izkazano. Vprašanje verjetne izkazanosti terjatve je torej vprašanje tehtanja teh okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o verjetni utemeljenosti oziroma neutemeljenosti terjatve in s tem uspeha tožnika v pravdi. Ker vložitev tožbe, ki jo vloži tožnik, sama po sebi še ne daje kakršnekoli podlage za zaključek, da bo tožnik v sporu z uveljavitvijo svoje terjatve uspel, ta procesni akt tožnika ne more predstavljati okoliščine, ki govori v prid verjetni izkazanosti njegove terjatve. Glede na to je pritožba tožeče stranke, v kateri navaja, da je verjetnost svoje terjatve izkazala že s samo vložitvijo tožbe, neutemeljena.

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka verjetnosti svoje terjatve ni izkazala niti s sklicevanjem na svoje navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v dosedanjih vlogah. Predlog za izdajo začasne odredbe je vloga stranke, na podlagi katere sodišče ugotavlja, če so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji. Trditvena in dokazna podlaga mora biti v predlogu konkretizirana v takšni meri, da omogoča sodišču ugotavljanje obstoja vseh pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Na strani stranke, ki predlaga začasno odredbo, je, da za utemeljenost tega predloga navede dejstva in dokaze, ki utemeljujejo njen predlog, kar izhaja že iz razpravnega načela, ki ga uzakonjuje prvi odstavek 7. člena ZPP. Takšne trditvene in dokazne podlage pa predlog tožeče stranke ne vsebuje. Tožeča stranka pa te pomanjkljivosti ni mogla uspešno nadomestiti niti s pavšalnim in nekonkretiziranim sklicevanjem na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v vseh svojih dosedanjih vlogah. Sodišče ni dolžno samo iskati navedb in dokaznih predlogov v pripravljalnih vlogah stranke, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljal obstoj pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

10. Tožeča stranka sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da dokaznih predlogov (oziroma dokazov), ki jih je v dosedanjem postopku že vložila v spis, v zvezi s predlagano začasno odredbo ni bila dolžna ponovno vlagati. Na te dokazne predloge, ki so že v spisu, bi se lahko le sklicevala. Ob tem pa bi morala v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno opredeliti te dokazne predloge, na katere opira predlog za izdajo začasne odredbe. Tega pa tožeča stranka v predlogu ni storila. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s pavšalnim sklicevanjem na njene navedbe in dokazne predloge ni izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve.

11. Po zaključku pritožbenega sodišča pa tožeča stranka ni izkazala obstoja verjetnosti svoje terjatve niti s sklicevanjem na posamezne dele obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 4/2017 z dne 15. 9. 2017. Tožeča stranka šele v pritožbi konkretneje povzema citirano odločbo Vrhovnega sodišča RS (enako kot se šele v pritožbi nekoliko podrobneje sklicuje na svoje navedbe iz pripravljalnih vlog in nekatere izmed predlaganih dokazov), vendar pa teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni upoštevalo.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe ni bil izpolnjen že pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, se utemeljeno ni ukvarjalo z obstojem preostalih zatrjevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe (tretji odstavek 270. člena ZIZ, drugi odstavek 270. člena ZIZ), ki jih je tožeča stranka navajala v predlogu.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker toženčev odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o vloženi pritožbi, toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.