Jedro

Tožničin mož dela v tujini, kjer prejema bruto plačo brez povračil stroškov prehrane in prevoza na delo. Pri vštevanju dohodkov po 73. členu ZSDP se upoštevajo celotni bruto dohodki, brez zmanjšanja za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, ne glede na to, če zavezanec, ki je v delovnem razmerju v tujini, ne prejema povračil stroškov prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela. Zato je toženec pri ugotavljanju dohodka za priznanje pravice do otroškega dodatka pravilno upošteval dohodek tožničinega moža v bruto znesku, brez zmanjšanja za stroške malice in prevoza, kar neutemeljeno uveljavlja tožnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke z dne 16. 12. 2010 in z dne 19. 10. 2010 ter da naj se zadeva vrne toženki v ponovno upravno odločanje glede višine otroškega dodatka od 1. 10. 2010. Zoper zavrnilo sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem kršilo 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa enakost državljanov Republike Slovenije pred zakonom in sicer državljanov Slovenije, ki dela v tujini in državljanov Slovenije, ki so zaposleni v Sloveniji. Meni, da se stroški prevoza in malice ne bi smeli prištevati med bruto dohodke iz zaposlitve po 73. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 110/2006 s spremembami), saj se slovenskim državljanom, ki imajo dohodke iz zaposlitve v Sloveniji, stroški prevoza in malice po 44. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 11/2006 s spremembami) ne upoštevajo v bruto dohodke iz zaposlitve po 73. členu ZDSDP in zato niso upoštevani v cenzusu, bi morali po 45. členu ZDoh-2 pri izračunu cenzusa za otroški dodatek državljanom Slovenije, ki imajo prihodke iz zaposlitve iz tujine, odšteti stroške malice in prevoza. Tako bi izenačili slovenske državljane, ki so zaposleni v Sloveniji in slovenske državljane, ki so zaposleni v tujini in s tem uveljavili enakost pri zakonu. Nadalje navaja, da davčni urad pri izpolnjevanju obrazca napovedi za odmere dohodnine 2009 ni zahteval podatke o stroških iz 44. člena ZDoh-2, temveč samo podatke o preostankov stroškov, ki presežejo davčno priznano raven po Uredbi. Meni, da v primeru delavcev v Republiki Sloveniji se v obrazcu REK-1 ni naveden podatek o davčno priznanih stroških dela, kot so malica in prevoz na delo po 44. členu ZDoh-2. Vir podatkov o bruto plačah za državljane Republike Slovenije, ki delajo v Sloveniji, so torej podatki, ki ne vsebujejo podatka o izplačanih stroških prevoza in malice na delo. Zato ti dohodki niso določeni kot del bruto dohodka iz zaposlitvi po 73. členu ZSDP in zato nista upoštevana pri izračunu cenzusa za otroški dodatek. V konkretnem primeru B.B., državljan Republike Slovenije, ki je zaposlen v Italiji, ni imel dohodninske odločbe za leto 2009, edini vir podatkov za otroški dodatek je bila odločba CSD izdana v Italiji, ki navaja bruto plačo, ki še ni zmanjšana za stroške prevoza in malice, do katerih zaposleni v Italiji nimajo pravice. Če bi Center za socialno delo priznal in odštel stroške prevoza na delo in malico, kot jih priznava ZDoh-2, bi se upoštevalo bruto dohodek iz zaposlitve na enak način kot se upošteva bruto dohodek slovenskim državljanom zaposlenih v Sloveniji, torej brez malice in prevoza na delo do višine davčno priznanih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 12. 2010, s katero je Ministrstvo za … pritožbo tožnice zoper odločbo centra za socialno delo ... z dne 19. 10. 2010 zavrnilo. S prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2011 v skupni višini 168,13 EUR mesečno, kar se uskladi skladno z določili ZUDPG za otroke C.C.., roj. 6. 3. 1989, D.D., roj. 30. 9. 1991 in E.E., roj. 23. 1. 1995. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bila pravilno ugotovljena višina dohodka na družinskega člana v postopku določitve otroškega dodatka. V zadevi je sporno to, ali se morajo upoštevati in odšteti stroški prevoza na delo in malico, ki so priznani dohodninskim upravičencem, ki so v delovnem razmerju v tujini po 45. členu ZDoh-2, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. O navedenem pravnem vprašanju je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v sodbi pod opr. št. Psp 373/2011 z dne 10. 11. 2011. Po Zakonu o dohodnini so vir dohodnine vsi dohodki, določeni v 18. členu, med katere med drugim sodijo tudi dohodki iz zaposlitve. Davčna osnova je že zmanjšan bruto dohodek za neobdavčene zneske, to je za zneske, ki se bodisi po zakonu ali na zahtevo zavezanca, ne vštevajo v osnovo, od katere se plača dohodnine. Med takšne dohodke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (že po zakonu) sodijo tudi povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela (3. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2). Možnost za zmanjšanje davčne osnovne za stroške prehrane med delom, stroške prevoza na delo in z dela, pa je omogočeno tudi zavezancu, ki prejema dohodke iz delovnega razmerja iz tujine. Vendar pa za zneske iz 44. člena in enako iz 45. člena zmanjšan dohodek predstavlja davčno osnovo in ne bruto dohodek. Iz tega sledi, da se ne glede na določbo 44. in 45. člena ZDoh-2 prištevanje dohodkov po 73. členu ZSDP, upoštevajo celotno (bruto) dohodki, brez zmanjšanja za zmanjšanja za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela in to ne glede na to, če je zavezanec, ki je v delovnem razmerju v tujini, ne prejema povračil stroškov prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje in ga kot pravilno potrjuje tudi pritožbeno sodišče in tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno iz načela enakosti državljanom Slovenije, ki so zaposleni v Italiji, odšteti stroške prevoza na delo in malico, kot dohodek, ki se ne všteva v dohodninsko osnovo. Ob upoštevanju zavzetega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ne gre za neenakost med državljani Republike Slovenije, ki so zaposleni v Republiki Sloveniji in državljane Republike Slovenije, ki so zaposleni v drugi državi, npr. v Italiji, saj se v obeh primerih upoštevati bruto dohodek. Pri vštevanju dohodkov po 73. členu ZSDP, brez zmanjšanja za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela in to ne glede na to, kje je zavezanec v delovnem razmerju.

Navedeno stališče upošteva tudi določilo 72. člena ZSDP, po katerem je skupni dohodek družine vsota vseh bruto dohodkov vseh družinskih članov za isto koledarsko leto, razen dohodkov, ki so posebej opredeljeni v točkah od 1. do 8. Glede samih bruto dohodkov pa je potrebno določilo 73. člena ZSDP tolmačiti tako, da se med bruto dohodke vštevajo vsi dohodki, ki so vir dohodnine, transferni dohodki in vsi drugi dohodki. Vir dohodnine so tudi dohodki iz zaposlitve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.