Jedro

Položaj tožečih strank je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožečim strankam podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y. Tožba s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik zahteval delno razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev v zvezi s trajanjem odpovednega roka, se zavrže. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje, v katero sodišče ne sme posegati ali je spreminjati, odloča le o njeni zakonitosti. Morebitne navedbe oziroma ugotovitve delodajalca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti nimajo neposrednega učinka za delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 3. točki izreka razveljavi in v tem delu tožba zavrže, v ostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in: ugotovilo, da sta (redni) odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke, ki jih je podala tožečim strankam T.K. ter S.B. nezakoniti v delu, v katerem določajo, da tožečima strankama preneha delovno razmerje 31. 8. 2006 ter da T.K. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2006, ampak 11. 9. 2006, B.S. pa prav tako ni prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2006, ampak dne 11. 9. 2006 (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna T.K. za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ji vpisati delovno dobo, obračunati bruto razliko v plači v višini 78.999,76 SIT (oz. 329,66 EUR), od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 10. 2006 do plačila, ter da je dolžna S.B. za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, mu vpisati delovno dobo, obračunati bruto razlilo v plači v višini 84.121,71 SIT (351,03 EUR), od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 10. 2006 do plačila, kar sta zahtevali več in drugače, pa je zavrnilo (2.a in 2.b točka izreka sodbe); ugotovilo, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podane T.K., A.U. in S.B. nezakonite v delu, v katerem določajo, da se za izračun odpravnine upošteva devet let in da je osnova za izračun odpravnine 25 % povprečne plače tožečih strank za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo ter da je osnova za izračun odpravnine tretjina povprečne plače tožečih strank za obdobje zadnjih treh mesecev pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve, ter da mora tožena stranka upoštevati pri izračunu odpravnine za T.K. 18 let, A.U. 20 let ter S.B. 23 let (3. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečim strankam izplačati razliko v odpravnini in sicer T.K. 3.708,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2006 dalje do plačila, A.U. 5.686,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje ter S.B. 5.761,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2006 dalje (do plačila), kar so tožeče stranke zahtevale več ali drugače, pa je zavrnilo (4.a in 4.b točka izreka).

naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati (in plačati) tožniku A.U. jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 540,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 20. 3. 2006 dalje, kar je tožnik zahteval več in drugače, pa je zavrnilo (5.a in 5.b točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka in sicer T.K. 643,77 EUR, A.U. 660,19 EUR in S.B. 660,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, kar so zahtevale tožeče stranke več ali drugače, pa zavrnilo (6.a in 6.b točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili tožniki dvakrat prevzeti na delo k novemu delodajalcu, prvič ob stečaju njihovega delodajalca 1. 4. 1993 in nato še enkrat 11. 11. 1996. Posledično je napačno določilo višje zneske odpravnin in jubilejnih nagrad. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič tožene stranke B.O., stečajnega upravitelja družbe V.C.P.P.I. d.o.o. v stečaju, direktorja V. d.d. J.K. in v.d. Direktorja V.P.K. d.o.o. J.C., ki bi lahko izpovedali, da je vsem delavcem prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja in da ni bilo nikakršnih dogovorov ali pogodb o prevzemu delavcev z novimi delodajalci, ki so na novo zaposlili delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Pravno nasledstvo glede zaposlitve tožnikov je bilo prvič prekinjeno že z uvedbo stečaja, zato se delovna doba, dosežena do 1. 4. 1993, ne more všteti v delovno dobo pri toženi stranki kot zadnjem delodajalcu. V zadevi opr. št. Pd 138/2004 je bila predložena najemna pogodba, ki naj bi jo podjetji V. d.d. oz. njen pravni prednik sklenili s stečajnim podjetjem, ki pa ne izkazujeta nikakršnega prevzema delavcev in ne more biti pravna podlaga za odločitev sodišča, da je bil izveden prevzem delavcev ob stečaju leta 1993. Prevzem tudi ni bil mogoč, ker ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom ZTPDR določal pogoje in primere za prevzem delavcev k drugemu delodajalcu. Premoženje družbe v stečaju je leta 1996 kupila družba X d.o.o., pri kateri so se nato zaposlile tožeče stranke. Ta družba ni bila v nikakršni pravni povezavi z družbo V. .d.d. in V.P.K. d.o.o., tudi v tem primeru pa prevzem delavcev k X d.o.o. ni bil izveden, saj so bili sprejeti na delo v novo družbo kot novim lastnikom proizvodnih sredstev za proizvodnjo papirja in celuloze, družba V. d.d. pa je obstajala še naprej in posluje še danes. Izvensodna poravnava z dne 22.10.1996, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj prekinitve delovne dobe tožnikov, ki so evidentirane v delovnih knjižicah tožnikov, niso pomembne, zlasti glede na dejstvo, da so v teh obdobjih tožniki bili prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje RS. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter v pretežnem delu sprejelo pravilno odločitev, spregledalo je le pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, v katerem je določeno trajanje zaposlitve pri toženi stranki oz. osnova za izračun odpravnine ter v 3. točki izreka sodbe sprejelo napačno odločitev, ko je ugotovilo delno nezakonitost odpovedi in samo določilo trajanje delovne dobe in osnovo, ki se upošteva za izračun odpravnine.

Pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo v 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da so tožniki zahtevali ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev (trajanje zaposlitve – delovne dobe), zahtevali pa so tudi ugotovitev (novih) dejstev (daljše zaposlitve ob upoštevanju kontinuitete delovnega razmerja). Ugotovitev dejstev ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, glede na določbo 181. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

V preostalem delu je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče, razen v navedenem obsegu, to je v zvezi z delom tožbenega zahtevka, glede katerega je bila tožba zavržena, strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Tožnika T.K. ter S.B. sta v tem delovnem sporu zahtevala ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodbe o zaposlitvi niso prenehale veljati že 31. 8. 2006, ampak šele 11. 9. 2006 (ker sta upravičena do daljšega odpovednega roka), zato jima mora tožena stranka priznati delovno dobo do tega dne in jo vpisati v delovno knjižico ter jima izplačati neizplačane plače za obdobje od 31. 8. 2006 do 11. 9. 2006, vsi tožniki pa so zahtevali tudi plačilo razlike v odpravnini z utemeljitvijo, da je treba upoštevati kontinuiteto zaposlitve pri zadnjem in prejšnjih delodajalcih in šteti, da je zaposlitev T.K. pri toženi stranki in prejšnjih delodajalcih trajala 18 let, delovna doba A.U. pa je znašala 20 let in S.B. 23 let. Tožnik A.U. je poleg navedenega zahteval plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, sodišče prve stopnje pa je v pretežnem delu tožbenim zahtevkom vseh navedenih tožnikov utemeljeno ugodilo, kot je navedeno uvodoma.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožniki uveljavljajo različne pravice v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so odvisne od dopolnjene delovne dobe pri delodajalcu (odpovedni rok, odpravnina, jubilejna nagrada) kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožniki niso spremenili zaposlitve in da se jim v delovno dobo, dopolnjeno pri zadnjem delodajalcu – toženi stranki, šteje ves čas od prve zaposlitve v T.C.D.S.K. dalje. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožniki so bili zaposleni v T.C.D.S.K.. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C.P.P.I.K. d.o.o. (v nadaljevanju V.K. d.o.o.), nad katerim je bil 1. 4. 1993 uveden stečajni postopek, s tem datumom pa je navedeni delodajalec vpisal tožnikom prenehanje delovnega razmerja. Po krajših prekinitvah, ko so bili tožniki krajše obdobje prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, so se tožniki zaposlili v družbi V.D.I. d.d., ki se je kasneje preimenovala v V. d.d., tožnik S.B. pa je od 2. 4. 1993 delovno razmerje nadaljeval pri družbi V. d.o.o.. V vmesnem obdobju je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. V letu 1996 so se tožniki zaposlili v X d.o.o., kasneje V.V.K. d.d., kjer so ostali vse do prenehanja delovnega razmerja z dnem 31. 8. 2006. Tožnikom je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26.6.2006. Tedaj (do vključno 30.6.2006) se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/2002) na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da so obdobja do 1.4.1993 obdobja zaposlitve tožečih strank pri istem delodajalcu. T.C.D.S.K. in podjetje C.K. d.o.o., kjer je tožečim strankam dne 1.4.1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO T.C.D.S.K in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V. – C.P.P.I. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27.9.1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19.12.1990. Preoblikovanje podjetja V. – C.P.P.I. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12.12.1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družboV.D.I. d.o.o..

Med strankama tudi ni bilo sporno, da so bili tožniki od 11.11.1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz dosežene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnikov v družbi V. d.d. (prej V.D.I. d.d.) za čas od maja 1993 do 10. 11. 1996 ter razmerje te družbe do družb V.K. d.o.o. in X d.o.o.. Obe spremembi zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo kot tudi utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnikov od enega k drugemu delodajalcu.

Pritožba ima prav, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v V.D.I. d.d. dne 12.5.1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je tedaj veljala določba 15. člena ZTPDR, na podlagi katere so se izvajali prehodi delavcev k drugemu delodajalcu, kar je pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPGd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15.1.2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 z dne 22. 3. 2005 neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno obliko razporeditve delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva).

S 1.4.1993 je bil nad družbo V.K. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89).Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V.d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.K. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19.4.1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.K. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16.7.1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D.I. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18.1.1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.K. d.o.o. v stečaju in X d.o.o. z dne 18.7.1996. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D.I. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24. 11. 1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20. 5. 1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20. 5. 1993. Tožniki k družbi V.D.I. d.d. niso prešli na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D.I. d.d., treba šteti, da tožniki niso spremenili zaposlitve. V družbi V.K. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožniki, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in Konfederacije sindikatov ..., je V.D.I. d.d., ki je zaposlila tožnike po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.K. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D.I. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje prekinitev dela in vmesne prijave tožnikov na Zavodu RS za zaposlovanje. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnikov, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19. 4. 1993 torej po uvedbi stečajnega postopka.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnikov v podjetju V. d.d. in X d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo X d.o.o. in družbo V.K. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in X d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi X d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba X d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V.K. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da X d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da je prevzela tudi tožnike, saj je družba X d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom KSS ... dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o., tako da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako to izhaja iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom X d.o.o. (zapisnik z dne 12.12.1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel X d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da so tožniki na seznamu prevzetih delavcev, dokazuje že dejstvo, da so bili delavci V. d.d., ki so z 11. 11. 1996 nadaljevali z delom v družbi X d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati celotno delovno dobo oziroma vse zaposlitve tožnikov od zaposlitve v T.C.D.S.K dalje (glede tožnika A.B. od 14. 1. 1980 dalje, glede tožnice T.K. od 1. 8. 1987 dalje ter glede tožnika A.U. od 1. 9. 1984 dalje), pravilna. Ker so bili tožniki zaposleni pri toženi stranki oziroma drugih delodajalcih, glede katerih je podano bodisi pravno nasledstvo bodisi delovnopravna kontinuiteta, je utemeljen tako tožbeni zahtevek za priznanje daljšega odpovednega roka in plačilo plače za ta čas, kot tudi zahtevek za plačilo razlike v odpravnini oz. zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ki jo je zahteval tožnik A.U.. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja ter plačilo plač do izteka daljšega odpovednega roka v vtoževani višini, zahtevku za plačilo razlik v odpravnini ter zahtevku za plačilo jubilejne nagrade. Tožniki so namreč upravičeni tudi do razlike v odpravnini, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo glede na celotno delovno dobo pri toženi stranki in pri prejšnjih delodajalcih. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, le delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijani del sodbe ter tožbo, v kolikor se nanaša na ugotovitev osnove za izračun odpravnine ter delovne dobe, ki se upošteva za izračun odpravnine, zavrglo, v ostalem pa je bo ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso podani, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).