Jedro

V obravnavanem primeru je bil pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabljen sedaj razveljavljeni drugi odstavek 111. člena ZDavP-2. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavanem primeru o začasnem zavarovanju še ni bilo pravnomočno odločeno, se glede na pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča navedena zakonska določba ne bi smela uporabiti, zaradi česar je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Izrek

I.Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II.Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-9233/2022-50 z dne 5. 1. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku za zavarovanje izpolnitve bodoče davčne obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (DDV), davka od dohodkov pravnih oseb, davka od drugih dohodkov, davka od dohodkov iz kapitala in davka od dohodkov iz premoženja v višini 91.952,70 EUR prepovedala sprejem terjatev, ki jih ima tožnik do davčnega organa na podlagi odločbe drugostopenjskega organa št. DT-499-91/2023-12 z dne 14. 12. 2023 v višini 5.219,53 EUR in odločbe prvostopenjskega davčnega organa št. DT 4934-56117/2023-29 z dne 4. 1. 2024 v višini 50.257,16 EUR. Davčnemu organu pa se prepove poplačilo navedenih obveznosti v skupni višini 55.476,69 EUR.

2.Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni predložen, kadar pričakovana davčna obveznost, ugotovljena v davčnem nadzoru, presega 50.000 eurov.

3.V zvezi z navedeno določbo ZDavP-2 je Vrhovno sodišče 1. 10. 2025 vložilo zahtevo za oceno ustavnosti. Ocenilo je namreč, da je navedena zakonska določba v nasprotju s 1. členom Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

K I. točki izreka

4.Zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakonske določbe, na kateri temelji v tem sporu izpodbijani upravni akt, je sodišče s sklepom z dne 3. 11. 2025 prekinilo predmetni postopek. Ustavno sodišče je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z odločbo št. U-I-148/25 z dne 4. 6. 2026. S tem je prenehal zakoniti razlog za prekinitev postopka. Zato se predmetni upravni spor nadaljuje (drugi odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

5.Ustavno sodišče je s prej omenjeno odločbo z dne 4. 6. 2026 razveljavilo drugi odstavek 111. člena ZDavP-2. Presodilo je, da navedena zakonska določba pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave,

6.ki ne prestane strogega testa sorazmernosti (da ukrep zasleduje ustavno dopusten cilj, da je primeren in nujen ter sorazmeren v ožjem pomenu). Gre namreč za obligatoren ukrep, ki ga davčni organ izreče v vseh primerih, ko verjetna davčna obveznost presega zakonsko določen znesek 50.000 EUR. Zavarovalne ukrepe, ki izrazito intenzivno omejujejo lastnino, kakršen je tudi ukrep po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, je treba po oceni Ustavnega sodišča na splošno obravnavati kot ukrepe, ki posegajo v pravico do lastnine.

7.Po presoji Ustavnega sodišča je cilj izpodbijane določbe v preprečitvi oškodovanja javnofinančnih prihodkov, tudi s povečanjem administrativne učinkovitosti oziroma administrativne razbremenitve davčnega organa pri izdajanju zavarovalnih ukrepov. To je očitno ustavno dopusten cilj in zato razlog, ki lahko utemelji poseg v ustavno pravico. Izpodbijani ukrep je tudi primerno sredstvo za dosego zgoraj omenjenega cilja. Ukrep je zaradi svoje obligatornosti primeren, da dejansko in učinkovito preprečuje oškodovanje javnofinančnih prihodkov. Vendar pa ukrep ni nujen za dosego njegovega cilja. Isti ukrep je po odločitvi Ustavnega sodišča mogoče enako učinkovito doseči z milejšim ukrepom, katerega primer je ukrep iz prvega odstavka 111. člena ZDavP-2.

8.Ta davčnemu organu omogoča dovolj hitro in enostavno presojo nevarnosti neizpolnitve pričakovane davčne obveznosti ter dopušča tudi določeno polja proste presoje. Ne zahteva posebej poglobljenega ugotovitvenega postopka. Predpostavke za sprejetje zavarovalnega ukrepa (utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo precej oteženo) so dovolj široke, da do določene mere dopuščajo tudi preventivno delovanje davčnega organa, tako da lahko v primeru nejasnosti ali nedostopnosti podatkov glede na višino pričakovanega (verjetnega) davčnega dolga že iz previdnosti zavaruje pričakovani davčni dolg.

9.Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-148/25 z dne 4. 6. 2026, 21., 22. in 24. točka obrazložitve.

10.To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabljen sedaj razveljavljeni drugi odstavek 111. člena ZDavP-2. Na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavanem primeru o začasnem zavarovanju še ni bilo pravnomočno odločeno, se glede na pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča navedena zakonska določba ne bi smela uporabiti, zaradi česar je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

11.Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek. Davčni organ bo lahko v odvisnosti od faze davčnega inšpekcijskega postopka (če bo presodil, da je to še vedno potrebno) izdal nov sklep o začasnem zavarovanju na podlagi prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 in v njem utemeljil pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo pričakovane davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

K III. točki izreka

12.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

13.Ker je bilo v zadevi odločeno brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Kar tožnik zahteva drugače, ni utemeljeno in se zavrne. Priznane stroške mora toženka plačati v 15 dneh od vročitve sodbe, če zamudi, pa gredo tožnici od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).