Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožnici naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njene pravice ali pravne koristi.

Po določbi 1. odstavka 272. člena ZUP je zadržanje izvršitve odločbe mogoče le za obdobje do trenutka, ko organ odloči o obnovi postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 18. 8. 2010 v 1. točki izreka ugotovila, da je inšpekcijska odločba istega organa št. 06122-3196/2008-4-8203 z dne 6. 1. 2009, s katero je bilo tožnici naloženo, da do 6. 6. 2009 odstrani tam navedeni leseni objekt v L-obliki, postala izvršljiva 10. 1. 2010 in da se dovoljuje njena izvršba. Nadalje je tožnici naložila, da odrejeno obveznost izvrši v naknadnem roku do 18. 9. 2010, sicer bo pooblaščeni izvajalec opravil izvršbo (2. točka), o datumu katere bo zavezanka pisno obveščena (3. točka). Odločila je še, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (4. točka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (5. točka izreka). Iz obrazložitve tega sklepa je med drugim razvidno, da tožnica ni izpolnila odrejene obveznosti. Če tega ne bo storila niti v naknadno postavljenem roku, bo dejanje opravil pooblaščeni izvajalec na njene stroške. Ker višina stroškov, ki bodo nastali pri opravljanju izvršbe po drugi osebi, niso predvidljivi, bo o njih izdan poseben sklep po prejemu specifikacije izvedenega dela. Ti stroški bodo bremenili zavezanko.

Upravni organ druge stopnje je navedeni sklep o dovolitvi izvršbe spremenil v 1. točki izreka, tako da je kot datum izvršljivosti inšpekcijske določbe navedel 7. 6. 2009, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da je inšpekcijska odločba v delu, ki se nanaša na odstranitev lesenega objekta, postala izvršljiva naslednji dan po poteku roka, določenega za odstranitev objekta, ki je bil 6. 6. 2009. Z drugoizpodbijanim sklepom z dne 7. 9. 2010 pa je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničin predlog za odlog omenjene izvršbe. V obrazložitvi ugotavlja, da za odlog izvršbe nista izpolnjena pogoja iz 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj pravno sredstvo zoper inšpekcijsko odločbo z dne 6. 1. 2009 ni bilo vloženo, izkazan pa ni niti nastanek nepopravljive škode, ki bi nastala z izvršbo. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. Tožnica se z navedenima odločitvama ne strinja. Navaja, da je upravni organ druge stopnje, s tem ko je odpravil 1. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe, za nazaj odpravil pravne posledice. Ker je bila glede preostalih točk pritožba zavrnjena, se je dodatni rok iztekel prej, kot je izpodbijana odločba začela učinkovati. Po njenem mnenju bi moral pritožbeni organ po uradni dolžnosti paziti tudi na vsebino 2. točke prvostopenjskega sklepa o dovolitvi izvršbe, saj manjka opozorilo, da bo pooblaščeni izvajalec opravil izvršbo na stroške tožnice, navedeno pa ni niti, kateri izvajalec naj bi to bil. Glede zavrnitve odloga izvršbe pa tožnica navaja, da je predlagala odlog izvršbe na podlagi 1. odstavka 272. člena ZUP, glede na to da je vložila tudi predlog za obnovo postopka. Upravni organ bi zato moral obrazložiti, zakaj meni, da temu predlogu ne bo ugodeno in da zaradi tega ni pogojev za zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša obnova. Poudarja, da je le dodatno predlog za odlog izvršitve odločbe utemeljevala z nastankom nepopravljive materialne škode na stvareh in pri oskrbi ter namestitvi živali, torej na podlagi 293. člena ZUP. Ta škoda bi po splošno znanih dejstvih nastala, saj ne bi imela kam namestiti živali, poleg tega pa je rušenje in ponovna postavitev objekta povezana z velikimi stroški.

Predlaga, naj sodišče odpravi oba prvostopenjska upravna akta, pritožbeno odločbo pa v 1. točki izreka. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

K sklepu o dovolitvi izvršbe V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Ker z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali njeni pravni koristi, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 6. 1. 2009. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožnici naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v njene pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožnica ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnila. Na njeno obveznost pa ne vpliva niti, da je dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iztekel, preden je začela učinkovati izpodbijana odločba, saj je bila dolžna izpolniti obveznost že v roku, določenem v izvršilnem naslovu, niti to, da bi moralo biti v izreku navedeno ime pooblaščenega izvajalca in da bo ta opravil izvršbo na stroške tožnice. V zvezi s slednjim sodišče zato le pojasnjuje, da je treba v sklepu o dovolitvi izvršbe določiti način izvršbe (290. člen ZUP), v konkretnem primeru gre za izvršbo po drugi osebi, ki je po 162. členu ZGO-1 izvajalec, izbran v skladu z zakonom, ki ureja javna naročila, torej pooblaščeni izvajalec. Da stroški izvršbe bremenijo tožnico, pa je povsem jasno razvidno tudi iz obrazložitve sklepa o dovolitvi izvršbe.

Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za primer iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Glede na navedeno je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, kar je razlog za njeno zavrženje po 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločitve v zadevah I Up 253/2009, I Up 289/2008, I Up 447/2008).

K sklepu o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe Vse navedeno, torej da izpodbijani akt ni upravni akt, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, velja tudi za sklep z dne 7. 9. 2010, ki je upravni akt procesne narave. Tožnica je s predlogom za odložitev izvršbe, sklicujoč se pri tem na nastanek nepopravljive materialne škode, namreč želela doseči njeno začasno zadržanje oz. začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP. Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom – glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo.

Ker se navedeni sklep nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, se z njim ne odloča o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je, kot rečeno, vsebina inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2009, iz tožbenih navedb pa tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njeno obveznost in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca – ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Kolikor pa tožnica zatrjuje, da je predlagala odlog izvršbe na podlagi 1. odstavka 272. člena ZUP, saj je vložila predlog za obnovo postopka izdaje inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2009 in da izpodbijani sklep v tem pogledu nima razlogov za zavrnitev, pa sodišče meni, da tožnica v tem delu očitno ne izkazuje pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

Po določbi 1. odstavka 272. člena ZUP lahko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, odloči, da se odloži izvršitev, dokler ne odloči o obnovi, če misli, da bo predlogu za obnovo ugodeno. Zadržanje izvršitve odločbe po tej določbi ZUP je torej mogoče le za obdobje do trenutka, ko organ odloči o obnovi postopka. Ker je tožnica z obravnavano tožbo izpodbijala tudi sklep št. 06122-3196/2008-10 (8203) z dne 7. 9. 2010, s katerim je upravni organ zavrnil njen predlog za obnovo postopka izdaje inšpekcijske odločbe (tožba je bila v tem delu izločena in se obravnava pod opr. št. I U 1496/2011), pomeni, da je organ odločil o obnovi postopka, s tem pa je prenehala podlaga za zadržanje izvršitve inšpekcijske odločbe po navedeni določbi ZUP.

Ker si tožnica v tem pogledu s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja, je to razlog za zavrženje iz razloga po 6. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1.