Jedro

Po predhodnih določbah 119. in 123. člena ZVojI upravičenec sicer obdrži prej priznani status vojnega invalida, vendar pa se mu obseg pravic določi na novo po določbah ZVojI in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo številka z dne 4.10.2000 razveljavila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 5.2.1997, s katero je ta tožniku, vojaškemu vojnemu invalidu II. stopnje invalidnosti, priznala dodatek za posebno invalidnost v višini 19 % odmerne osnove. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopno odločbo razveljavila na podlagi 105. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 95/97, v nadaljevanju ZVojI), ker je bil kršen materialni zakon v korist posameznika. V nadaljevanju obrazložitve odločbe navaja, da je ob upoštevanju napotkov iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 1036/98-6 z dne 21.6.2000 zaradi razjasnitve ali ima tožnik okvaro zdravja, na podlagi katere bi bil upravičen do dodatka za posebno invalidnost, pridobila nov izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje v A. Le ta je zadevo obravnavala dne 19.9.2000 ter izdala izvid in mnenje. V njem je navedla, da tožniku "zatrditev levega kolena z obsežnimi brazgotinami po strelni poškodbi z močno atrofijo mišičja, stegna in goleni; zaradi te okvare je utrpel (leta 1976) še zlom medenice z razmikom sramnih kosti in okvaro sakralnega pleskusa - desnega ishiadikusa ter parezo desnega peronealnega živca", ki je posledica poškodbe in "kronični duodenalni ulkus", povzročajo 70 % invalidnost. Stanje po poškodbi in bolezni je komisija določila za trajno ter določila po točkah 78. iz seznama odstotkov vojne invalidnosti (seznam), ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96, v nadaljevanju Pravilnik), - zatrditev levega kolena s trofičnimi spremembami - 50 % (40 % + 10 %), po točki 92. zlom medenice z razmikom sramnih kosti (30 %), po točki 97. (pareza peronealnega živca - 30 %) in po točki 214. seznama z uporabo 10. člena Pravilnika in 19. člena ZVojI (kronični duodenalni ulkus - 30 %), skupen odstotek invalidnosti pa je določila z upoštevanjem 5. člena Pravilnika, ki določa, da se v primeru, ko je invalidnost posledica več okvar zdravja, za katere je v seznamu določena 20 % ali večja invalidnost, odstotki določeni v seznamu za posamezne okvare zdravja ne seštevajo, ampak se okvara zdravja za katero je določen najvišji odstotek invalidnosti poveča za 10 ali 20 %. Komisija je pri imenovanem ugotovila tudi "stanje po možganski krvavitvi, povišan krvni tlak", ki se ne upoštevata za priznanje vojne invalidnosti. V obrazložitvi izvida in mnenja je komisija navedla, da na podlagi predložene medicinske dokumentacije ob upoštevanju navedb v izvidih in mnenjih zdravniških komisij z dne 10.2.1983, 20.2.1986 in z dne 23.2.1987 ter izvidov ortopeda iz novembra 1979 ter z dne 10.10.1985 ter osebnega pregleda tožnika z dne 3.3.1998 ugotavlja okvare zdravja in invalidnosti, navedene v točkah 1., 2., 3. in 4. Zdravniška komisija je pri oceni invalidnosti upoštevala tudi okvaro medenice kot posledično stanje vezano na osnovno poškodbo, ni pa upoštevala točke 76. A seznama, ker je ta okvara zajeta v točki 78. Nadalje komisija v točki 1. razdelka II. izvida ugotavlja, da pri tožniku okvara funkcije spodnje okončine znaša najmanj 60 % upoštevajoč določbo 3 c točke 17. člena Pravilnika. Zato tožena stranka ugotavlja, da pri tožniku okvara funkcije ene okončine znaša najmanj 60 % invalidnost in torej izpolnjuje pogoje iz 21. člena ZVojI in 17. člena Pravilnika, v višini 12 % in ne 19 % odmerne osnove, kot je bilo to ugotovljeno z odločbo organa prve stopnje z dne 5.2.1997. Organ prve stopnje je torej napačno uporabil materialni predpis, prekršena je bila določba 21. člena ZVojI in določba 17. člena Pravilnika. Ker je bil kršen materialni zakon je tožena stranka po nadzorstveni pravici skladno z določbo 105. člena ZVojI prvostopno odločbo Upravne enote A, razveljavila.

Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter navaja, da je tožena stranka odločbo razveljavila po nadzorstveni pravici, čeprav je tožniku priznan status vojaškega vojnega invalida II. skupine zaradi 100 % invalidnosti kar je v nasprotju z določbo 123. člena ZVojI. Pripada mu dodatek za posebno invalidnost v smislu točke 2. c 17. člena Pravilnika, saj je tožnik invalid II. skupine zaradi 100 % invalidnosti, kar pa glede na določbe navedene 2. c točke pomeni, da mu gre pravica do dodatka za posebno invalidnost v višini 19 % od odmerne osnove. Nove ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje, katere poškodbe tožnika se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, glede na to, da je bila tožniku že priznana 100 % invalidnost II. skupine, so nepotrebne. Zdravniška komisija II. stopnje ne more spremeniti stopnje invalidnosti, ne glede na dejstvo, da je tožena stranka odločbo prvostopnega organa razveljavila po nadzorstveni pravici. S spremembo stopnje invalidnosti je bilo povsem v nasprotju z Zakonom o vojnih invalidih odločeno v tožnikovo škodo, saj ta sprememba lahko vpliva na odmero invalidnine. Tožena stranka bi morala pri svoji odločitvi o tožnikovi pravici iz dodatka za posebno invalidnost izhajati iz stopnje invalidnosti, ki je bila tožniku že priznana, ne pa ugotavljati stopnjo invalidnosti na novo. Zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ohrani v veljavi odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 5.2.1997. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1036/98- 6 z dne 21.6.2000 ponovno odločala in po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 5.2.1997, s katero je bil tožniku kot vojaškemu invalidu II. skupine invalidnosti priznan dodatek za posebno invalidnost v višini 19 % odmerne osnove na podlagi 2. c točke 1. odstavka 17. člena Pravilnika. Tožena stranka ugotavlja, da je bil kršen materialni zakon v korist posameznika glede na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 19.9.2000, ki ga je tožena stranka v celoti sprejela in po katerem gre tožniku zaradi okvaro funkcije leve spodnje okončine najmanj 60 % invalidnost in torej dodatek za posebno invalidnost po točki 3 c 17. člena Pravilnika v višini 12 % odmerne osnove. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS). Tožena stranka je v ponovnem postopku upoštevala mnenje in stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe opr. št. U 1036/98-6 z dne 21.6.2000 in pri tožniku pravilno ocenila okvare zdravja, ki so posledica vojne poškodbe. Tožnik v tožbi uveljavlja dodatek na posebno invalidnost po točki 2. c 17. člena Pravilnika, v višini 19 % odmerne osnove, kar pa glede na povedano ni utemeljeno.

Glede tožbenega ugovora, da je tožniku priznana 100 % vojna invalidnost II. skupine, pripadajoče pravice pa na podlagi nove ocenjene invalidnosti, ki naj bi znašala 70 % - 5. skupina, pa sodišče tožniku ponovno pojasnjuje, da je Republika Slovenija z ZVojI, ki je stopil v veljavo 1.1.1996 področje varstva invalidnih oseb na novo uredila. Novi zakon v predhodnih in končnih določbah v 1. odstavku 119. člena določa, da državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od drugih republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25.6.1991, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanimi s tem zakonom, torej ZVojI. V 1. odstavku 123. člena pa o višini invalidnine in o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do osebne invalidnine, pravico do ortopedskega dodatka oziroma pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona, odloči upravna enota po določbah tega zakona (ZVojI) v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi. Navedeni določbi sta torej podlaga za prevedbo pravic, ki so jih imeli upravičenci po starih predpisih na novi zakon. V skladu s tema določbama je tožena stranka torej pravilno ponovno odločala o pravici tožnika do dodatka za posebno invalidnost na podlagi novih predpisov o vojnih invalidih in na podlagi novega izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje z dne 19.9.2000. Ta pa je ugotovila, da znaša tožnikova invalidnost 70 % - V. skupina. Tožnikova pravica je bila glede na prej obrazloženo, skladno s predpisi na novo ugotovljena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.