Jedro

V skladu s 5. odstavkom 204. člena ZDR, ima neizbrani kandidat pravico do sodnega varstva le v primeru, če je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Čeprav med diskriminatorna ravnanja, opredeljena v 6. členu ZDR, spada tudi postavljanje delavca v neenakopraven položaj zaradi starosti, to ni bilo dokazano, zato je bil zahtevek za izplačilo odškodnine iz tega naslova pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem odstavku I/1 tč. in v I/2 tč. izreka) spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.8.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, se zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 162.575,00 SIT, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.6.2004 dalje do plačila, dočim tožnica sama krije svoje stroške postopka." Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 33.000,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe od dne

7.8.2003 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (prvi odst. I/1 tč. izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v višjem znesku (2.825.000,00 SIT) pa zavrnilo (drugi odst. I/1 tč. izreka).

Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (I/2 tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke o izbiri za prosto delovno mesto učitelja slovenskega jezika in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini

3.000.000,00 SIT, kot zavrnilo zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožničinemu zahtevku in zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst.338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 14. člen Ustave RS. Načelo pravne enakosti, ki je vsebovano v tej določbi, zavezuje upravne in sodne organe ter zakonodajalca, ne pa tožene stranke. Tožena stranka torej tožeči stranki ni mogla kršiti pravice do enakega obravnavanja, saj je to načelo ne zavezuje. Ker ni prišlo do kršitve osebnostne pravice, tožeči stranki tudi ni nastala pravno priznana škoda, zato ji iz tega naslova ne pripada odškodnina. Če vloga za zaposlitev tožeče stranke ni bila obravnavana, to ni bila posledica kakšne okoliščine na strani tožnice, ampak administrativna pomota, zato pravica do enakosti ni bila kršena.

Pritožba sodišču prve stopnje očita še, da je odločalo izven zahtevka (ultra petitum), ko je tožnici prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, ki je tožnica v postopku sploh ni uveljavljala. Zahtevala je le odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožnica zahtevala pavšalno odškodnino. Tožnica ni navedla, da ji je nastala materialna škoda, niti ni zanjo predložila dokazov.

Zaradi kršitve osebnostnih pravic lahko nastane samo nematerialna škoda, ne pa tudi materialna škoda. Tožnica ni bila materialno prikrajšana, pa četudi bi bila ni uveljavljala odškodnine, zato je sodišče ne more prisoditi po uradni dolžnosti, saj za to ni pravne podlage. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnica uspela le z razmeroma majhnim delom zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje zaradi pritožbeno uveljavljanih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali so v postopku pred sodiščem prve stopnje podane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po takšnem preizkusu tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni našlo nobene bistvene postopkovne kršitve. Je pa v zvezi z odločitvijo o ugoditvi zahtevanega dela odškodnine ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožnica je v sporu očitala toženi stranki, da v postopku izbire kandidatov na prosto delovno mesto učitelja slovenskega jezika ni bila enakopravno obravnavana z kandidatko, ki je bila izbrana in sicer zaradi njene starosti. Tožena stranka naj bi s takšnim postopanjem kršila tako prepoved diskriminacije kot ustavno načelo enakega obravnavanja pred zakonom glede na dejstvo, da je vsakomur dostopno pod enakimi pogoji vsako delovno mesto.

Sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih glede tožnice, ki se sklicuje, da je bila zaradi starosti v postopku neenakopravno obravnavana z izbrano kandidatko, ni ugotovilo nikakršnega diskriminatornega ravnanja. Zato je iz tega naslova zavrnilo primarni zahtevek. Vendar je ugotovilo, da tožena stranka s tem, ko ni obravnavala vloge tožnice, s katero se je prijavila na razpis za delovno mesto učitelja slovenskega jezika, ni zagotovila tožnici enakega obravnavanja v skladu z načelom iz 14. čl. Ustave RS, zaradi česar je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. V tej zvezi ji je prisodilo škodo zaradi izgubljenega zaslužka, ki bi ga prejela za čas dveh mesecev z zaposlitvijo na javnih delih.

V skladu z določbo 5. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je neizbranemu kandidatu dopuščeno sodno varstvo le v primeru, če takšen kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Sodno varstvo lahko neizbrani kandidat uveljavlja neposredno pred sodiščem v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca. Nadalje so v določbi 6. čl. ZDR natančno opredeljena posamezna diskriminatorna ravnanja, med ostalim tudi to, da delodajalec ne sme iskalca zaposlitve oz. kandidata za delovno mesto postavljati v neenakopraven položaj zaradi starosti. Vendar je v sporu v obsegu zavrnilnega dela sodbe ugotovljeno, da takšen razlog v postopku izbire pri tožnici ni bil podan, ob tem da se tožnica zoper odločitev, ko je hkrati zavrnjen zahtevek za plačilo nematerialne škode, tudi ni pritožila. Tožnici ne gre odškodnina po določbi

26. čl. Ustave RS iz razloga materialne škode zaradi izgube zaslužka na javnih delih, ker tožena stranka v postoku izbire ni obravnavala njene prijave na razpisano delovno mesto. Tudi sicer je bila tožena stranka v skladu z določbo 22. čl. ZDR prosta v odločitvi, s katerim kandidatom, ki je izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, bo sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ne glede na navedene razloge tožnica v sporu ni uveljavljala odškodnine iz naslova materialne škode, zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da ji je bila iz tega naslova prisojena izpodbijana odškodnina. V določbi 6. čl. ZDR ni opredeljena prepoved diskriminacije za ravnanje delodajalca ki ne obravnava kandidatove prijave na razpisano delovno mesto. Zato tožena stranka tudi ne more biti odgovorna za uveljavljeno škodo v skladu z določbo 5. odst. 6. čl. ZDR po splošnih pravilih civilnega prava.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo sodbo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice iz naslova plačila odškodnine v znesku 175.000,00 SIT, kot v tej posledici zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov postopka, saj v sporu s svojimi zahtevki ni uspela.

Tožena stranka je priglasila stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je imela z zastopanjem po pooblaščencu. Zato ji je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeni tožničin neuspeh v sporu in v skladu z vrednostjo spora priznalo po veljavni Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/03) za odgovor na tožbo 500 točk, za zastopanje na naroku, na katerem so se izvajali dokazi 500 točk ter za trajanje naroka 100 točk, to je skupaj 1100 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša 145.200,00 SIT. K temu znesku je priznalo toženi stranki še stroške takse za odgovor na tožbo v znesku 17.375,00 SIT, to je skupaj pritožbene stroške v višini 162.575,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, kot je to predlagala tožena stranka.

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Z njo je v celoti uspela. Zato ji je pritožbeno sodišče v skladu z vrednostjo izpodbijanega dela sodbe priznalo za pritožbo 250 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT in 20 % DDV znaša skupaj 33.000,00 SIT ter stroške v navedeni višini naložilo v plačilo tožnici, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.